Jedro

Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da ne gre za tako nesklepčnost tožbe, ki bi jo bilo mogoče odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka, in je pravilno uporabilo določbo petega odstavka 318. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano zavrnilno zamudno sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da je bila solastnica do ½ trisobnega stanovanja v prvem nadstropju stanovanjskega bloka v P., ki stoji na parceli št. 1737 k.o. I. ter da ji je toženec dolžan plačati polovico kupnine, ki jo je prejel za solastno nepremičnino, navedeno trisobno stanovanje, in sicer znesek 35.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.12.2009 dalje.

Proti sodbi se zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožuje tožnica po pooblaščenki. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Trdi, da bi sodišče kot nesporne in neprerekane trditve moralo šteti navedbe tožene stranke (pravilno tožeče stranke) o tem, da je bil I. Š. kupec stanovanja samo formalno, dejansko pa sta stanovanje kupili in v celoti plačali pravdni stranki. Razumljivo je, da je bil prehod lastninske pravice formalno izvršen na podlagi sklepa o dedovanju, vendar je bilo stanovanje v celoti plačano v času trajanja zakonske zveze in kupljeno z namenom, da bo last pravdnih strank. Glede na to, da bi moralo sodišče trditve o tem, da je bilo stanovanje pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze in da se je le formalno glasilo na ime pokojnega I. Š., šteti za neprerekane, ni imelo pogojev za izdajo zavrnilne zamudne sodbe. Tožnica je s tožbo zahtevala ugotovitev, da je solastnica do ½ predmetnega stanovanja, hkrati je predlagala začasno odredbo, v kateri sodišče kar nekaj mesecev ni odločilo, zato je med tem časom toženec stanovanje prodal. Z vlogo z dne 29.1.2010 je tožbo spremenila tako, da je zahtevala plačilo polovice kupnine stanovanja, to je zneska 35.000,00 EUR. Glede na to, da je bil s spremembo tožbe postavljen zahtevek na plačilo, bi lahko sodišče, če je štelo, da lastninska pravica za tožnico ni izkazana, zahtevek obravnavalo tudi kot zahtevek na vračilo vloženih denarnih sredstev, saj so bili v zvezi s tem v spisu vsi dokazi, iz katerih je izhajalo, da je tožnica v nakup stanovanja vložila svoj denar. Že zato bi sodišče po drugem odstavku 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) moralo pozvati tožnico k odpravi nesklepčnosti tožbe. Pri denarnem zahtevku, kot je bil sestavljen, sodišče ni vezano na pravno podlago, ki je navedeno v tožbi. Če bi sodišče ravnalo po drugem odstavku 318. člena ZPP, bi tožnico moralo pozvati k odpravi nesklepčnosti, ne pa k dopolnitvi posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka, kot je poudarilo v svoji obrazložitvi.

Pritožba ni utemeljena.

Eden od pogojev za izdajo zavrnilne zamudne sodbe je nesklepčnost tožbe. V obravnavnem primeru je bil tudi po mnenju pritožbenega sodišča ta pogoj izpolnjen. Ocena prvostopenjskega sodišča o nesklepčnosti tožbe je pravilna in tudi prepričljivo obrazložena. Pritožba necelovito in tudi nepravilno povzema trditveno podlago tožbe, zato so njeni argumenti, ki izhajajo iz take tožbene podlage, neutemeljeni. Pritožbena trditev, da je bilo stanovanje kupljeno z namenom, da bo last pravdnih strank, je novota, ki jo pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (zavrnilne zamudne sodbe tudi ni mogoče izpodbijati zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja). Tožnica je v tožbi opisala življenjski primer, iz njenih navedb pa ne izhaja pravna posledica, ki jo zahteva s tožbenim predlogom. Dejstva, ki jih je tožnica zatrjevala v zvezi z nakupom stanovanja (da ga je dne 11.2.2002 kupil I. Š., da je bilo stanovanje plačano v enkratnem znesku na podlagi kredita, ki ga je najel za nakup stanovanja, da je kmalu po nakupu stanovanja I. Š. umrl, da ga je podedoval toženec, da je toženec na podlagi pogodbe o prevzemu dolga po kreditni pogodbi prevzel dolg I. Š. iz naslova kredita, da so bil vsi obroki kredita plačani v času trajanja zakonske zveze, v glavnem iz transakcijskega računa tožnice), ne utemeljujejo zaključka v tožbi, da je bilo stanovanje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze s skupnim delom pravdnih strank. Na odločitev prvostopenjskega sodišča pravilno ni imelo teže pravno razlogovanje tožnice v tožbi, da dejansko ni šlo za pridobitev lastninske pravice na podlagi dedovanja, ker je bilo treba stanovanje v celoti odplačati in da je stanovanje bilo pridobljeno s skupnim delom v času trajanja zakonske zveze, ker ga je bilo treba v celoti odplačati. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno presodilo, da ne gre za tako nesklepčnost tožbe, ki bi jo bilo mogoče odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka, in je pravilno uporabilo določbo petega odstavka 318. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbeno argumentacijo, da bi prvostopenjsko sodišče lahko obravnavalo zahtevek tudi kot zahtevek na vračilo vloženih denarnih sredstev. Taka pravna kvalifikacija, kot jo zatrjuje v pritožbi, nima podlage v konkretnem dejanskem stanju, ki ga je tožnica navedla v tožbi in vlogi, prejeti dne 1.2.2010. Tožničin zahtevek na plačilo denarnega zneska se nedvomno ne nanaša na vračilo vloženih denarnih sredstev, to je razvidno tudi iz samega zahtevka in zato tudi v zvezi s tem tožnica ne more utemeljeno očitati prvostopenjskemu sodišču, da je ni pozvalo k odpravi sklepčnosti. Prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo postopkovnih kršitev, ki mu jih očita pritožba, niti uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP) in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (člen 353 ZPP).