Jedro

Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaznalo, da visoka konfliktnost med staršema negativno vpliva na izvajanje že tako minimalno določenih stikov. Otroka te stike, ki so brez dvoma v njuno korist, zavračata in imata do matere odklonilen odnos. Starša drug na drugega prelagata odgovornost za neizvajanje stikov. Z načinom predaje in prevzema otrok, kot je določen v izpodbijanem sklepu, ju je zato usmerilo k ravnanju, ki naj vsaj deloma omili nastalo situacijo.

Udeležencema je dana možnost, da vpričo otrok neobremenjeno spregovorita nekaj besed, jima pokažeta, da spodbujata njun odnos z obema staršema ter izrazita določeno mero pripravljenosti za sodelovanje. Starši in otroci potrebujejo v danih razmerah nov pogled na nastalo življenjsko situacijo, novo perspektivo, ki bo razbremenjena preteklih zamer in nesoglasij.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Predlagatelj in nasprotna udeleženka sama krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z začasno odredbo z dne 7. 2. 2024 odločilo, da potekajo stiki otrok (A. A. in B. B.) z materjo (nasprotno udeleženko) enkrat na vsakih 14 dni, na dan sobote, od 11.00 do 13.00 ure (prvi odstavek I. točke izreka). Očetu (predlagatelju) je naložilo, da zagotovi, da sta otroka na dan stika "na domu nasprotne udeleženke", po koncu stika pa ju odpelje nazaj na [...] (drugi odstavek I. točke izreka). Za primer kršitve te začasne odredbe je izreklo denarno kazen, odločilo o veljavnosti te začasne odredbe, o stroških ter zavrnilo ostale predloge (II. do VI. točka izreka).

2. Z izpodbijanim sklepom pa je delno ugodilo ugovoru predlagatelja in prej omenjeno odločitev v drugem odstavku I. točke izreka spremenilo tako, da morata predlagatelj in nasprotna udeleženka izmenično, vsak enkrat, poskrbeti za prevzem in predajo otrok na stikih. Na prvem naslednjem stiku prevzame nasprotna udeleženka otroka ob 11.00 uri na njunem domu na [...], kjer otroka iz stanovanjske hiše do nasprotne udeleženke pospremi predlagatelj; po koncu stika, ob 13.00 uri, pa predlagatelj otroka prevzame na naslovu nasprotne udeleženke in ju odpelje domov. Na naslednjem stiku čez 14 dni pa predlagatelj otroka ob 11.00 uri pripelje in ju pospremi do vhodnih vrat stanovanja nasprotne udeleženke; slednja pa otroka po koncu stika, ob 13.00 uri, pripelje nazaj domov (I. točka izreka). V preostalem je ugovor predlagatelja zavrnilo in pustilo izdani sklep o začasni odredbi nespremenjen v veljavi (II. točka izreka). Udeležencema je naložilo, da vsak nosi svoje stroške tega postopka (III. točka izreka).

3. Zoper to odločitev se pritožuje predlagatelj po pooblaščeni odvetniški družbi. Opira se na vse že podane navedbe in vloge v tem postopku. Navaja, da otroka spodbuja k stikom z nasprotno udeleženko. Vendar pa ju k temu ne more prisiliti, ker se vztrajno upirata. To upiranje je čedalje hujše. S tem, ko mora voziti otroka na dom nasprotne udeleženke oziroma ju pospremiti do nasprotne udeleženke, mu je naloženo hudo in nesorazmerno breme. Pri motiviranju otrok ni uspešen. Dejstvo je, da je izvedba stikov v pretežni meri odvisna od otrok samih in od vedenja nasprotne udeleženke. Zagrožena denarna kazen je neživljenjska, saj mu nalaga dolžnost, ki jo zelo težko zagotavlja. Ocenjuje, da bi bilo bolj primerno, če bi bila nasprotna udeleženka tista, ki bi morala prevzeti otroka na njunem naslovu. Pri izdanem sklepu tudi ni bilo upoštevano, da morda predlagatelja ne bo vedno doma. Sodišče prve stopnje ni sledilo mnenju obeh otrok ali vsaj A. A., ki bo čez dobro leto polnoletna. Vsiljevanje stikov z mamo jima povzroča velike psihične težave. Meni, da bi moralo sodišče postaviti izvedenca klinične psihologije, ki bi podal strokovno mnenje o vplivu takšnih stikov na dobrobit otrok. Otroka sta vedno bolj razdražena in pod stresom. Po izdani začasni odredbi se stiki izvajajo tako, da otroka mamo pozdravita in po kakšni minuti odkorakata nazaj na ulico. V zvezi s tem opisuje določene dogodke in ravnanja nasprotne udeleženke. Priglasil je pritožbene stroške.

4. Nasprotna udeleženka je odgovorila na pritožbo. Pritožbenim navedbam je nasprotovala in podala svoje videnje zadeve. Priglasila je pritožbene stroške.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Predlagatelj in nasprotna udeleženka sta starša mladoletne A. A. (ki bo kmalu dopolnila 17 let) in mladoletnega B. B. (ki bo kmalu dopolnil 14 let). Pred sodiščem je v teku postopek zaradi zaupanja otrok v varstvo in vzgojo, preživnine in stikov. Z začasno odredbo z dne 7. 2. 2024 so bili določeni zelo skromni stiki otrok z materjo, zgolj po dve uri na vsakih 14 dni (od 11.00 do 13.00 ure). Te odločitve predlagatelj z ugovorom ni izpodbijal. V svojem ugovoru je nasprotoval predvsem temu, da mora sam zagotoviti prisotnost otrok na stikih pri nasprotni udeleženki. Sodišče prve stopnje je ugovoru delno ugodilo ter z izpodbijanim sklepom obema staršema naložilo, da izmenično poskrbita za predajo in prevzem otrok. Podrobnosti te ureditve so prikazane zgoraj, v drugi točki obrazložitve.

7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaznalo, da visoka konfliktnost med staršema negativno vpliva na izvajanje že tako minimalno določenih stikov. Otroka te stike, ki so brez dvoma v njuno korist, zavračata in imata do matere odklonilen odnos. Starša drug na drugega prelagata odgovornost za neizvajanje stikov. Z načinom predaje in prevzema otrok, kot je določen v izpodbijanem sklepu, ju je zato usmerilo k ravnanju, ki naj vsaj deloma omili nastalo situacijo. Udeležencema je dana možnost, da vpričo otrok neobremenjeno spregovorita nekaj besed, jima pokažeta, da spodbujata njun odnos z obema staršema ter izrazita določeno mero pripravljenosti za sodelovanje. Temu naziranju pritožbeno sodišče pritrjuje. Naložena obveznost ni neustrezna in nezakonita, kot trdi pritožnik. Sodišče prve stopnje je dovolj (s stopnjo verjetnosti) raziskalo bistvene okoliščine in na tej podlagi sprejelo ustrezno odločitev. Pritožbene navedbe, da bi moralo postaviti izvedenca klinične psihologije, niso utemeljene. Očitek nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

8. Res velja, da otrok, glede na njuno starost, k stikom ni mogoče prisiliti, vendar predlagatelj spregleda, da bosta starša z omenjenim ravnanjem prispevala k boljšim medsebojnim odnosom. Namen izpodbijane ureditve je ravno v tem, da se omili dosedanje upiranje otrok in zavračanje stikov z materjo. Od staršev zahteva le minimalna prilagajanja. Nepravilno je pritožnikovo navajanje, da mu je s tem naložena huda, nesorazmerna in neživljenjska obveznost. Ne prepriča, da je sodišče ignoriralo želje otrok. Starši in otroci potrebujejo v danih razmerah nov pogled na nastalo življenjsko situacijo, novo perspektivo, ki bo razbremenjena preteklih zamer in nesoglasij. Ta vidik predlagatelj zanemari. Z navajanji, kako vzpodbuja in si prizadeva za stike, vendar mimo volje otrok ne more, ne uspe. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na vse že podane navedbe in vloge v spisu. Pritožba je samostojno pravno sredstvo, kjer morajo biti pritožbeni razlogi ustrezno konkretizirani. Posplošeno sklicevanje na predhodne navedbe in vloge ni upoštevno.

9. Ker ne obstajajo niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 42. in 100. členom Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP-1, ter 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju). Upoštevaje naravo tega postopka (ureditev razmerij med straši in otroci, kar je v interesu vseh udeleženih) je pritožbeno sodišče še odločilo, da krijeta predlagatelj in nasprotna udeleženka vsak svoje pritožbene stroške (101. člen ZNP-1).