Jedro

Čeprav je stranski intervenient odškodnino že plačal, ima toženka lahko pravni interes za vložitev revizije. V primeru, ko dolžnik plača dolg na podlagi pravnomočne sodbe, pa čeprav gre za dolg iz naslova negmotne škode, 211. in 216. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ni mogoče uporabiti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo delno sodbo, s katero je odločilo o negmotni škodi tožnika, rojenega 1946, ki jo je pretrpel v škodnem dogodku dne 21.9.1992. Za v tem škodnem dogodku nastalo negmotno škodo mu je prisodilo 3,900.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.5.1998 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, glede pravdnih stroškov pa odločilo, da se odločitev pridrži za končno odločbo. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, da drugostopno sodbo spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi oziroma podrejeno, da sodbo sodišča druge stopnje v celoti razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V reviziji trdi, da je izpodbijana sodba v nasprotju s 1. odstavkom 200. člena ZOR. Izpodbija odškodnino za strah in odškodnino za zmanjšanje življenjske aktivnosti. Odškodnina za strah je po njenem mnenju absolutno previsoka, ker tožnik ni pretrpel primarnega in sekundarnega strahu v takšnem obsegu, kot se kaže v prisojeni odškodnini. Previsoko pa je odmerjena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnikova invalidnost znaša le 10%. Tožnik je omejen le pri sedanjih športnih in rekreativnih aktivnostih, ne pa pri vsakdanjih aktivnostih, kot sta zmotno ocenili sodišči druge in prve stopnje. Prav tako sta sodišči prezrli zdravniško spričevalo, ki se nahaja v spisu in iz katerega je razvidno, da je tožnik sposoben za dela v gradbeništvu, kjer se zahtevajo praktično enake zdravstvene predispozicije kot za delo v rudarstvu. Poleg tega je po mnenju tožene stranke sodišče druge stopnje premalo upoštevalo dejstvo, da je tožnik še vedno zmožen opravljati poklic. Do teh pritožbenih navedb se to sodišče ni opredelilo. Trdi še, da je sodišče druge stopnje le povzelo razloge o odločilnih dejstvih sodišča prve stopnje, ni pa odgovorilo na vse pritožbene navedbe tožene stranke, ali pa je nanje odgovorilo napačno.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se še vedno uporablja na podlagi 1. odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99). Tožeča stranka v odgovoru predlaga revizijskemu sodišču, da revizijo zavrže. Navaja, da je stranski intervenient odškodnino, ki je bila prisojena s pravnomočno sodbo, že v celoti plačal, z obrestmi in pravdnimi stroški. Glede na določbo 211. in 216. člena ZOR povrnitve plačanega zneska za negmotno škodo ni mogoče zahtevati nazaj. Zato tožena stranka nima pravnega interesa za revizijo.

1. Revizija je dovoljena.

Revizijsko sodišče uvodoma odgovarja tožniku, da revizije, kljub predlogu v njegovem odgovoru, ni smelo zavreči. Čeprav je stranski intervenient odškodnino že plačal, je toženka vložila revizijo in zanjo tudi ima pravni interes (plačilo zavarovalnice je bilo opravljeno 29.1.1999, revizija pa je bila vložena 12.2.1999). V primeru, ko dolžnik plača dolg na podlagi pravnomočne sodbe, pa čeprav gre za dolg iz naslova negmotne škode, 211. in 216. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ni mogoče uporabiti. Če morebitni prikrajšanec vloži izredno pravno sredstvo, s tem pove, da se s sodno odločbo ne strinja. To pa pomeni, da ni plačal odškodnine oškodovancu neutemeljeno, temveč zaradi neugodnih posledic, ki bi sledile, če bi tožnik predlagal izvršbo. Po 67. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/98) pri nasprotni izvršbi ni razlik glede vrste terjatev. Ker je torej tožnik moral plačati terjatev na podlagi pravnomočne sodbe, bi v primeru uspeha z revizijo lahko zahteval nazaj tudi znesek, ki ga je plačal poštenemu prejemniku kot odškodnino za negmotno škodo.

2. Revizija ni utemeljena.

Prav ima tožena stranka, da je odškodnina za strah relativno visoka. Odstop od povprečnih odškodnin za to vrsto škode v primerljivih primerih (padcih z lestev) je zahtevalo načelo individualizacije. Sodišči sta upoštevali specifičnost konkretnega primera. Samih dejstev, ki so bila ugotovljena ob padcu ter med zdravljenjem, kakor tudi obstoja primarnega in sekundarnega strahu, toženka tudi ne izpodbija. Ugotovljeno pa je bilo, da je tožnik delal v rudniku na delovnem mestu, ki je bilo nevarno, na lestvi in obremenjen z vrtalnim strojem, ki je bil dolg 1,60m in je tehtal približno 50 kg. Zaradi izgube ravnotežja je padel na tirnice rova. Takšen padec je bil zvezan z veliko nevarnostjo, da bo nanj padel še vrtalni stroj in ga še dodatno poškodoval. Izguba ravnotežja v takšni situaciji ob ugotovitvi, da tožnik sam k nesreči ni prispeval, zadošča za ugotovitev, da je bil primarni strah hujši, kot pri drugih padcih z lestev. Tudi nadaljnji dogodki po nesreči sami, zlasti pa teža in trajanje zdravljenja, za kvalificiranega rudarja, ki mora biti vedno popolnoma zdrav, če naj opravlja težko delo v rudniku, je prav tako lahko podlaga za nekoliko višjo odškodnino tudi za sekundarni strah, kot se ponavadi prisoja pri strahu za izid zdravljenja pri podobnih poškodbah. Ne gre prezreti, da je tožnik pretrpel tudi tri operacije v splošni anesteziji in da so se vrstile tudi druge zaskrbljujoče okoliščine med zdravljenjem, ki je trajalo dalj časa. Vse te nevščenosti, ki se sicer upoštevajo pri odškodnini za telesne bolečine, lahko imajo v določenih primerih vpliv tudi na višino te odškodnine. Obe postavki skupaj (za primarni in sekundarni strah) tako data vsoto, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje in potrdilo sodišče druge stopnje. Odškodnina v znesku 400.000,00 SIT zato tudi po presoji vrhovnega sodišča v konkretnem primeru ustreza merilom za prisojo pravične odškodnine po 1. in 2. odstavku 200. člena ZOR.

Deloma nekorektne pa so trditve tožene stranke v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Sklicevanje na potrdilo o tem, da je tožnik sposoben za dela v gradbeništvu, ob popolnem neupoštevanju vseh dejstev, ki so bila ugotovljena potem (ne da bi tožena stranka sploh zatrjevala, da je šlo za kakšno dodatno poškodbo) tako s pomočjo izvedenca medicinske stroke, kakor tudi z odločbo invalidske komisije, s katero je bil tožnik spoznan za invalida tretje kategorije, ne more pripeljati do drugačne odločitve. Ne le da gre za pravno odločilna dejstva, ki jih tožena stranka preprosto ne upošteva, revizijsko sodišče pa jih mora sprejeti kot resnična (3. odstavek 385. člena ZPP). Tožena stranka z njimi manipulira tako, da jih zmotno povezuje. Že dvakrat ji je bilo pojasnjeno (v prvostopni sodbi, na 6. in 7. strani, v drugostopni sodbi pa na 3. strani), da je tožnik omejen pri vsakodnevnih aktivnostih, kakor tudi pri opravljanju poklicnega dela. Zakaj tožena stranka še naprej trdi, da ni omejen pri vsakodnevnih aktivnostih, ni razumljivo. V nasprotju z ugotovitvami med postopkom je tudi trditev, da tožnik ni omejen pri opravljanju svojega poklica. Povsem jasno je bilo obrazloženo s sklicevanjem na navedene listine, da tožnik ne more več izvrševati dela kvalificiranega rudarja, pač pa druga dela, ki so seveda lahko tudi del poklica v širšem pomenu besede, vendar pa gre za dela, ki se opravljajo pretežno sede in ki niso zvezana z delom, ki zahteva hojo po stopnicah, hojo po lestvah, po naravnem terenu, tek, pogosto počepanje in poklekanje, skratka niso tista (tipična) dela rudarja, ki jih je tožnik opravljal pred nesrečo. S prisojeno odškodnino v znesku 2.000,000,00 SIT sta bili določbi 200. in 203. člena ZOR pravilno uporabljeni.

Ni nadalje res, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb tožene stranke. Posebej je poudarilo vse pravno odločilne okoliščine, ki jih je že obravnavalo podrobno in na podlagi vseh listin ter zaslišanja tožnika že prvostopno sodišče, in o njih zavzelo tudi ustrezno stališče. Končno ni res, da sodišče le povzema razloge o odločilnih dejstvih iz sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pritožbene navedbe (2. odstavek 3. strani sodbe sodišča druge stopnje) v skladu s 375. členom ZPP. V prvem odstavku tega člena je posebej določeno, da mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Prav to je storilo sodišče druge stopnje, in sicer celo bolj obširno, kot je bilo treba. Smiselno uveljavljane kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP tako ni bilo.

Ponavljanje protispisnih trditev še v reviziji, posebej kar zadeva trditve o tem, ali je tožnik omejen pri športnih in rekreativnih dejavnostnih, ob dejstvu, da je sam povedal, da se s športnimi aktivnostmi ni nikoli ukvarjal (l. št. 33 spisa), od revizijskega sodišča ne terja posebnega odgovora. O teh omejitvah sodišči sploh nista odločali.

Zaradi vsega navedenega je revizija neutemeljena in jo je revizijsko sodišče potem, ko je ugotovilo, da tudi ni bilo kršitev pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zavrnilo (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odstavku 166. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Zavrnilni del za toženo stranko je zajet v odločitvi o zavrnitvi revizije zoper odločitev o glavnici, revizijski stroški tožnika pa zaradi zmotnih stališč v odgovoru niso prispevali k odločitvi in zato niso bili potrebni.