Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožnici plačati 350.000 SIT odškodnine za nematerialno škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.1999 ter ji povrniti 78.295,80 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.1.2001. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da mora tožena stranka tožnici plačati 150.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.1.2001 ter ji povrniti 103.066 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.1.2001. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sicer je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, tožnico pa zavezalo, da mora toženi stranki povrniti 48.990 SIT stroškov pritožbenega postopka. V razlogih je navedlo, da je za telesne bolečine tožnica upravičena do zadoščenja v znesku 400.000 SIT, za strah v znesku 100.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa do zadoščenja v znesku 250.000 SIT.

Tožnica vlaga revizijo zoper tisti del sodbe pritožbenega sodišča, s katerim ji ni bilo dosojeno celotno zahtevano zadoščenje. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter sodišču očita, da je premalo ovrednotilo dejstvo, da je ob škodnem dogodku utrpela zelo neugodno kombinacijo poškodb. Premalo so upoštevane tudi vse neugodnosti, ki jih je prestajala med zdravljenjem, zlasti rentgensko slikanje, kontrole pri zdravniku, fizioterapevtske vaje ter dejstvo, da si je morala vrat povijati z brisačo. Dejansko bolečinsko obdobje je bilo bistveno daljše, kot je prikazano v kumulativni obliki dvaintridesetih dni. Ker pri delu uporablja računalnik (kar terja prisilno držo vratu), bo trpela tudi bodoče telesne bolečine. Glede na njeno starost bo to trajalo okoli 47 let. V podobnih primerih je Okrožno sodišče v Mariboru oškodovancem dosojalo višja zadoščenja za telesne bolečine.

Prenizka je tudi odškodnina za strah, saj je sodišče premalo upoštevalo kar štiritedensko zaskrbljenost za izid zdravljenja (tožnico je upravičeno skrbelo, ali bo delo v službi in gospodinjska opravila še lahko opravljala v enakem obsegu kot pred škodnim dogodkom). Poleg sekundarnega strahu je utrpela tudi primarni strah, ker je neposredno pred nezgodo gledala, kako se približuje nasproti vozeče vozilo in je vedela, da je trčenje neizogibno. V podobnih primerih je Okrožno sodišče v Mariboru oškodovancem priznalo višje zneske zadoščenja.

Podobno velja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnici je ostala omejena in boleča gibljivost vratne hrbtenice v skrajnih legah ter oslabelost vratnih mišic. V službi, kjer mora uporabljati računalnik, dela ne zmore več v takem obsegu kot pred poškodbo, saj ga mora že po dveh do treh urah prekiniti in se razgibati. Zaradi zmanjšanja delovne sposobnosti se na delovnem mestu počuti manjvredno. Prikrajšana je tudi pri smučanju in igranju tenisa. Tenis je morala celo opustiti, saj hitrih in sunkovitih gibov z glavo ne zmore. Pretežni del časa tako svoje domače ali prijatelje le opazuje pri smučanju ali igranju tenisa, pri tem pa psihično zelo trpi. Tudi glede te oblike nepremoženjske škode je Okrožno sodišče v Mariboru v podobnih primerih oškodovancem dosodilo višje zneske denarnega zadoščenja.

Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da obveznost tožene stranke ne temelji na pogodbenem zavarovanju. Tožena stranka mora namreč plačati odškodnino na podlagi pogodbe o sklenjenem avtomobilskem zavarovanju. Gre torej za čisto pogodbeno razmerje in izplačilo odškodnine na podlagi pogodbe. Iz določb 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR) nikjer ne izhaja, da se nanašajo le na razmerje med skleniteljem zavarovanja oziroma med zavarovancem in zavarovalnico. Te določbe govorijo o nastalem zavarovalnem primeru, ki pa je zagotovo nastal s škodnim dogodkom. Določbe 919. člena ZOR so jasne in tožena stranka bi morala tožnici izplačati odškodnino v 14-dnevnem roku po prejemu odškodninskega zahtevka (temelj odškodninske odgovornosti med strankama nikoli ni bil sporen).

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) so revizijsko sodišče in stranki vezani na tisto dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb prve in druge stopnje. Revizija dejansko podlago tožničinega odškodninskega zahtevka obširno navaja in pri tem včasih preseže dejanske ugotovitve obeh sodišč, na primer pri zatrjevanju o rentgenskem slikanju, daljšem "dejanskem bolečinskem obdobju", kar štiritedenski zaskrbljenosti, ali bo delo v službi in gospodinjska opravila še lahko opravljala v enakem obsegu kot pred škodnim dogodkom, o tem, da ne zmore več opravljati dela v takem obsegu kot pred poškodbo ter da ga mora že po dveh do treh urah prekiniti in se razgibati, da se počuti zaradi zmanjšanja delovne zmožnosti manjvredno, da svoje prijatelje in družinske člane le opazuje pri smučanju in igranju tenisa ipd. Revizijsko sodišče se zato s temi revizijskimi trditvami ni ukvarjalo.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo). Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Natančno in izčrpno je ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode (gl. razloge sodb sodišča prve in druge stopnje na 3. in 4. strani) ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih (pri čemer so pomembni le tisti, ki so bili revizijsko preizkušeni) tudi pravilno pravno ovrednotilo. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi končen (skupen) znesek zadoščenja pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR).

Revizijsko sodišče soglaša tudi s stališčem pritožbenega sodišča glede teka zamudnih obresti. V tej zvezi je neutemeljeno revizijsko sklicevanje na 919. člen ZOR, saj v tem sporu ne gre za obveznost zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe, pač pa neposredno na podlagi zakona (prvi in drugi odstavek 941. člena ZOR) vzpostavljeno odškodninsko-pravno razmerje med oškodovancem in zavarovalnico odškodninsko odgovornega zavarovanca. Zavarovalnica tu plača "namesto" odškodninsko odgovorne osebe. Zato njena odškodninska odgovornost ne more biti večja od odškodninske odgovornosti zavarovanca.

Ker je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).