Jedro

Uzakonjeno je načelo prvenstva in enake odgovornosti staršev do otrok (135. člen DZ), ki pomeni, da imajo starši glavno in enako odgovornost za varstvo in vzgojo otroka ter njegov razvoj. Koristi otroka so njihova poglavitna skrb, država pa jim nudi pomoč pri izvajanju njihove odgovornosti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., III., V., VII. in VIII. točka izreka).

II.Udeleženca sama krijeta vsak svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Udeleženca tega postopka sta starša mladoletnih otrok A. A., roj. 2009, ter dvojčic B. A. in C. A., roj. 2013. Sodišče prve stopnje je vse tri otroke zaupalo v vzgojo in varstvo obema roditeljema (skupno starševstvo) (I.), določilo njihovo stalno prebivališče na materinem naslovu (II.), izvajanje skupnega starševstva ("stike") pa določilo tako, da otroci prehajajo od enega starša k drugemu vsak petek (tj. "teden-teden"), ter med počitnicami po dva tedna strnjeno in izmenjaje. Glede A. A. je dopisalo, da se pri tem upošteva dogovor med staršema in njegovo željo (III.). Očetu je za čas od vložitve predloga do izdaje sklepa naložilo v plačilo zapadle in neplačane zneske preživnine (IV.), v bodoče pa odločilo, da krijeta oba starša sama večino življenjskih stroškov v času, ko so otroci pri vsakem od njiju, poleg tega pa plača oče materi za A. A. 85 EUR, za C. A. 38 EUR, za B. A. pa 60 EUR vsak mesec; ob tem prispevata k stroškom 112 EUR za vsakega otroka vsak pol (V.). Določilo je še, kako se preživnina valorizira (VI.), drugačne oz. višje predloge je zavrnilo (VII.) in odločilo, da oba udeleženca krijeta vsak svoje stroške postopka (VIII.).

2.Zoper I., III., V., VII. in VIII. točko izreka se pritožuje predlagateljica, predlaga razveljavitev ter ponovno odločanje, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Ne strinja se z odločitvijo o skupnem starševstvu, ker meni, da oče za otroke ni sposoben poskrbeti; vzgoje ne jemlje dovolj resno, ni vajen gospodinjskih opravil, zlorablja alkohol in marihuano. V krajšem času oče po materinem mnenju ne more ogroziti otrok, v enem tednu pa bi se odklonsko vedenje pokazalo. Če imajo otroci radi oba starša, še ne pomeni, da sta oba primerna za njihovo vzgoji in varstvo; B. A. je denimo povedala, da jo moti pakiranje stvari. Ker bi bilo pravilno, da ima sama vzgojo in varstvo, je posledično napačna tudi odločitev o zavrnitvi višje zahtevane preživnine, saj bi moral v tem primeru oče plačevati več oz. v celoti. Mati trdi še, da odločitev glede A. A. ni jasna, saj se zdi, kot da se nanaša samo na čas počitnic, A. A. pa sploh ne želi imeti stikov z očetom. V posledici napačne odločitve naj bi bila po mnenju pritožnice napačna tudi odločitev o stroških.

3.Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril, predlagal njeno zavrnitev ter opredelil svoje pritožbene stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Odločitev sodišča prve stopnje je v izpodbijanem delu pravilna in zakonita.

6.Za določitev skupnega starševstva je imelo sodišče prve stopnje ustrezno podlago v svetovalnem mnenju pristojnega Centra za socialno delo (CSD), ki je ugotovilo, da sta starša že oktobra 2023, po materini odselitvi iz skupnega prebivališča družine, začela prakticirati skrb za otroke na način, da so en teden pri enemu in en teden pri drugemu. Vsi trije otroci so (pred pristojnim CSD) povedali, da jim tak način ustreza, nanj so se lepo navadili (ne glede na objektivne neprijetnosti, kot so "tedensko pakiranje"), le pri A. A. je tekom postopka prišlo do spremembe njegove želje zaradi konfliktov z očetom. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi, ki se tiče njega, slednje ustrezno upoštevalo in izpostavilo, da se sicer načelno določen enak režim kot pri sestrah razteza tudi nanj, pri čemer pa se upošteva dogovor in njegova volja. To se ni omejilo le na čas počitnic, kot očita pritožba.

7.Mati je na tak režim tedaj pristala, ne glede na to, da je že tedaj želela primarno sama prevzeti skrbništvo nad otroki. Predvsem pa tedaj ni izpostavila nikakršnih pomislekov glede tedenskega varstva in vzgoje otrok pri očetu, ki bi se tikali njegovega morebitnega ogrožajočega vedenja ali ravnanja. Izpostavljala je le potrebo po tem, da imajo otroci en dom in da je bila sama večkrat z njimi doma in jim bolj na razpolago ter da je več skrbela za gospodinjstvo. Navedeno ne pomeni ovire, da je sodišče sledilo mnenju CSD, oprtem na ustaljen in obstoječ ritem, ki so se ga otroci navadili in jim je všeč. Ovire v smislu okrnjenih starševskih kapacitet CSD zaradi zlorabe drog ali alkohola pri nobenem od staršev ni izpostavil oz. omenil. Iz njunega zaslišanja je sicer razbrati, da sta (bila) oba občasno uživala navedene snovi, razbrati pa je tudi ustrezno kritičnost očeta do lastnega tovrstnega ravnanja.

8.Izpodbijana odločitev o vzgoji in varstvu je na podlagi navedenega tudi po prepričanju pritožbenega sodišča otrokom v največjo korist, zato pravilna in zakonita. Uzakonjeno je namreč načelo prvenstva in enake odgovornosti staršev do otrok (135. čl. Družinskega zakonika; DZ), ki pomeni, da imajo starši glavno in enako odgovornost za varstvo in vzgojo otroka ter njegov razvoj. Koristi otroka so njihova poglavitna skrb, država pa jim nudi pomoč pri izvajanju njihove odgovornosti.

9.Posledično je neutemeljena tudi pritožbena graja odločitev o preživljanju, saj je oprta na domnevno napačno odločitev o vzgoji in varstvu. Starši morajo preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj (1.odst. 183. čl. DZ). Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca (189. čl. DZ). Pri odmeri preživnine za otroka mora sodišče upoštevati korist otroka, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje njegovega uspešnega telesnega in duševnega razvoja. Preživnina mora zajemati stroške otrokovih življenjskih potreb, zlasti stroške prebivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb (190. čl. DZ). Izpodbijana odločitev ustreza navedenim zakonskim pravilom o preživljanju otrok, pritožnica pa konkretno ne prikaže, v čem je odločitev napačna in kakšna bi bila pravilna, razen v posledici želene spremembe odločitve o vzgoji in varstvu, ki je ni dosegla.

10.O stroških postopka za varstvo koristi otroka odloči sodišče po prostem preudarku (101. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1)). V tč. 38. je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj je najprimerneje, da krije vsak udeleženec svoje stroške. Pritožnica, ki se zavzema za načelo uspeha, s pritožbo tudi ni uspela.

11.Ker torej pritožbene navedbe niso utemeljene, podani pa tudi niso razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano odločitev sodišča potrditi (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v zvezi s 42. čl. ZNP-1).

12.Tudi glede pritožbenih stroškov je pritožbeno sodišče ne glede na neuspeh pritožbe preudarilo, da je najprimerneje, da jih krijeta udeleženca vsak svoje (101. čl. ZNP-1).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 135, 183, 183/1, 189, 190 Zakon o nepravdnem postopku (2019) - ZNP-1 - člen 101

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.