Jedro

Pravdni stranki sta se s sporazumom dogovorili, da se tožniku prekine delovno razmerje ter da mu tožena stranka izplača določeni znesek, zato tožnik od tožene stranke na podlagi navedenega sporazuma utemeljeno zahteva plačilo dogovorjenega zneska.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 8.000,00 EUR, od tega zneska obračunati davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 4. 2010 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka izreka), Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki presega neto znesek glavnice (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku stroške postopka v višini 825,00 EUR v primeru zamude skupaj z zamudnimi obrestmi, vse v roku 8 dni od pravnomočnosti (III. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v izpodbijanem delu zavrne, podredno, da jo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da dogovor med strankama ni ničen in je obstoječ. Pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za določen čas, zato delavcu ob prenehanju pogodbe ne pripadajo nobene pravice in tudi ne odpravnina. Tožnik ni pojasnil nagibov in kavze takšnega dogovora. Opozarja, da je tožnik že v tožbi zatrjeval, da sta stranki 1. 7. 2009 sklenili dodatek k temu sporazumu. Šlo je torej za nesporno ugotovljeno dejansko stanje oziroma priznanje dejstva. Z dodatkom je bilo dogovorjeno, da se znesek izplača šele, ko bo tožena stranka dobila poplačane terjatve s strani svojega dolžnika. Ker tožena stranka iz tega naslova še ni prejela plačila, terjatev ni zapadla in je ni potrebno plačati. Sodba o tem nima razlogov. Dodatno tožena stranka navaja, da ni bilo soglasja volj glede sporazuma zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Tožnik ni hotel povedati, zakaj mora tožena stranka račun plačati na določen naslov, zato je prišlo do groženj in prepirov s strani tožnika. Tožena stranka je zato napisala listino z dne 20. 6. 2009 in 1. 7. 2009 še drugo listino. Sodišče ni upoštevalo, da se je tožena stranka do tožnika vedla korektno in mu tudi izročila edino osnovno sredstvo podjetja v vrednosti 12.000,00 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Poudarja, da je sporazum z dne 20. 6. 2009 veljaven, da ima dopustno podlago ter da niso podani ničnostni razlogi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitev določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilo uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti v pritožbi tožene stranke le pavšalno zatrjevanih kršitev, in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal plačilo 8.000,00 EUR na podlagi dogovora s toženo stranko z dne 20. 6. 2009. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežni meri ugodilo, razen v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti, ki presegajo neto znesek glavnice. Ugotovilo je, da sta se tožnik in tožena stranka s sporazumom dogovorila, da se tožniku prekine delovno razmerje s 30. 6. 2009 ter da mu tožena stranka v 30 dneh izplača 8.000,00 EUR.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožniku zaradi sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne pripada odpravnina. Podlaga za tožbeni zahtevek ni plačilo odpravnine, temveč plačilo zneska 8.000,00 EUR, dogovorjenega med tožnikom in toženo stranko s sporazumom z dne 20. 6. 2009. Tožnik dodatka k sporazumu ni podpisal, zato dogovora o naknadnem plačilu ni mogoče šteti kot obstoječ dogovor med strankama. Po določbi 39. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago (razlog). Domneva se, da je ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena. Podlaga za zahtevek tožnika izvira iz delovnega razmerja. Sporazum z dne 20. 6. 2009 je bil sklenjen zaradi prekinitve delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki. Niti ni bistveno iz katerega razloga je prišlo do prekinitve, kot to pravilno zaključuje sodišče prve stopnje. Obe stranki sta potrdili veljavnost sporazuma, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ni navedel pravne podlage, iz katere bi izhajala terjatev. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (353. člen ZPP) in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik in tožena stranka sta priglasila pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je odločilo, da jih krijeta sami. Tožena stranka iz razloga ker s pritožbo ni uspela, odgovor tožnika pa ni prispeval k rešitvi zadeve (165. člena ZPP v zvezi z 154. in 155. členom ZPP).