Jedro

Sodba v pisnem odpravku nikoli ne more biti protispisna, kvečjemu so lahko po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP protispisni njeni razlogi.

Pri kaznivem dejanju grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 je tako tudi udarec s pestjo v obraz sestavni del resne zagrozitve.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je kot sodišče prve stopnje 7. 6. 2018 obdolženega S. in obdolženega B. vsakega zase spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolženega S. pa še storitve kaznivega dejanja oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1. Obdolženemu S. je bila za prvo kaznivo dejanje določena kazen 2 meseca zapora, za drugo kaznivo dejanje 6 mesecev zapora, nakar mu je bila po drugem odstavku 53. člena KZ-1 izrečena enotna kazen 7 mesecev zapora, v katero mu je bil vštet čas, prestan v priporu od 25. 10. 2017 od 14.13 ure do 19. 1. 2018 do 14.10 ure. Obdolženemu B. je bila po 57. členu KZ-1 izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen 1 mesec zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po tretjem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) morata obdolžena vrniti vsak polovico stroškov tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, obdolženi B.P. pa še plačati sodno takso. Obdolženi S. je bil plačila sodne takse po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščen. Hkrati je bila zoper tega obdolženega po 1. točki 357. člena ZKP zavrnjena obtožba, po kateri bi naj storil še kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 ter hkrati sklenjeno, da pa mora po četrtem odstavku 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP vrniti stroške kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. V obeh primerih je bilo tudi po prvem odstavku 97. člena ZKP določeno, da mora obdolženi plačati nagrado in potrebne izdatke zagovornice po pooblastilu. Navedeno je vsebina izreka, izdanega v sodbi II K 48322/2017. 2. Zoper prvi, obsodilni del sodbe, se je pritožil zagovornik obdolženega S.P. iz, kot je zapisal vseh izpodbojnih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in obdolženega obtožbe oprosti ali jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni opredelil, pritožbeno sodišče pa jih je prepoznalo v delu pritožbene obrazložitve, ko pravi, da ugotovitve sodišča prve stopnje temelje na prijavah kaznivih dejanj in zbranih obvestilih, kar je nedopustno ter da je sodba zaradi ugotovljenih groženj pri kaznivem dejanju pod točko II izreka sodbe protispisna. Gre za smiselno zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki nista podani.

5. Vsebine oziroma delov navedb prijav kaznivih dejanj pritožnik ni konkretiziral, obvestil, na katerih bi naj bila sodba prav tako oprta, pa sploh ni identificiral. Na drugi strani je po razumljivih razlogih sodbe jasno, da je ta glede odločilnih dejstev oprta na dokaze, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi ter pri tem v omejenem obsegu kontrolirani z ravnanji in izsledki v predkazenskem postopku. Sploh pa bi ti, izhajajoč iz zakonskega besedila 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP morali biti pridobljeni s kršitvijo z Ustavo določenih pravic in temeljnih svoboščin ali bi zanje v zakonu moralo biti določeno, da se sodba nanje ne sme opirati oziroma bi bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaz(il)a. Česa podobnega pritožbeno sodišče v pritožbeni obrazložitvi kot tudi pri preizkusu iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ni zasledilo.

6. Sodba v pisnem odpravku nikoli ne more biti protispisna, kvečjemu so lahko po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP protispisni njeni razlogi. Teh pritožnik v pritožbeni obrazložitvi ni identificiral, pritožbeno sodišče jih pri zgornjem preizkusu prav tako ni zasledilo, po nadaljnjih zatrjevanjih pa je ugotovilo, da se pritožnik bržkone ne strinja z ugotovljenimi odločilnimi dejstvi, ki jim po navedenem izpodbojnem razlogu oziroma na takšen, "kombinirani" način ni mogoče nasprotovati. Nepravilno izveden kazenski postopek ter nepravilno ugotovljeno dejansko stanje sta po vrsti različna izpodbojna predmeta/razloga in kot takšna ne morata biti enotno obravnavana.

7. Pritožnik smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ko v pritožbeni obrazložitvi pravi, da po opisih dejanj, kot so bila ugotovljena na glavni obravnavi, to niso kazniva dejanja, kot so bila obdolžencu očitana. Podobno kot zgoraj sta tudi opisanost posameznega kaznivega dejanja v izreku sodbe in njegova dokazanost po izvedeni glavni obravnavi dve različni stvari. Pri prvi gre za ujemanje konkretnega opisa v izreku sodbe z zakonskim opisom, ki je v obravnavanem primeru pri obeh kaznivih dejanj nedvomno podano. Pri kaznivem dejanju grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 je tako tudi udarec s pestjo v obraz sestavni del resne zagrozitve, pri kaznivem dejanju oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1 pa besede kot izhajajo iz pritožbene obrazložitve, v konkretnem opisu sploh niso bile zajete. Tiste, ki dejansko so, po presoji pritožbenega sodišča povsem ustrezajo ustrahovanju, kot je pri tem kaznivem dejanju v zakonu določeno. Vse drugo, kar je v zvezi s tem izpodbojnim razlogom v pritožbeni obrazložitvi še navedeno, se nanaša na dokazanost dejanj, ki znotraj drugovrstnega izpodbojnega razloga, po že obrazloženem ne more biti obravnavana.

8. Po pritožbeni obrazložitvi torej obdolženemu prvo kaznivo dejanje ni bilo dokazano, ker je izvedenec medicinske stroke zgolj dopustil možnost blagega udarca v predelu oškodovančevega obraza, kar skupaj z vsebino izrečenih besed ne zadostuje za vznemirjanje oškodovanca kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Pri drugem kaznivem dejanju pa zaslišani oškodovanec, po obdolžencu izrečenih besed na glavni obravnavi ni ponovil, izpovedba priče P. J. je notranje neskladna, izpovedbe drugih prič pa so glede vsebine izrečenih besed presplošne, saj so priče povedale le, da jim je oškodovanec povedal, da so "prišli do njega in zahtevali, da umakne".

9. Ker so razlogi sodbe razumljvi, je jasno, da obdolžencu prvo kaznivo dejanje ni bilo dokazano le na podlagi ugotovitev izvedenca medicinske stroke, ampak še na podlagi oškodovančeve izpovedbe ter izpovedb prič M.Č., S.M. in N. N., ki so bile v opisih obdolženčevega ravnanja povsem določne. Ugotovitve navedenega izvedenca obdolženca tako dejansko ne razbremenjujejo, temveč ga zaradi potrditve izpovedb oškodovanca in prič, obremenjujejo. Pomeni, da je obdolženi oškodovanca obravnavanega dne nedvomno udaril in hkrati, da ga je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje udaril neposredno po tem, ko se je ta obregnil vanj, ko je obdolženi predhodno udaril še M.Č.. V takšnem položaju pa opisani udarec tudi po presoji pritožbenega sodišča zadostuje za dokazanost resne zagrozitve kot izvršitvenega ravnanja in še obdolženčevega namena, ki zaradi oškodovančevega ravnanja gotovo ni bil ravnodušen.

10. Razlogi sodbe so razumljivi še glede drugega kaznivega dejanja. Res je, da oškodovanec na glavni obravnavi opisanih besed v izreku sodbe neposredno ni ponovil (citiral), vendar je po drugi strani tudi po takšni izpovedbi popolnoma jasno, kaj je obdolženi obravnavanega dne hotel od oškodovanca, če je že ostalo prezrto ravnanje obdolženega B.P.. Razen tega je oškodovanec med zaslišanji potrdil vsebino zapisnika o sprejemu ustne ovadbe, v kateri je bilo obdolženčevo ravnanje prav tako opisano, dodatno pa je bilo to potrjeno z izpovedbo priče P.J., ki je v nasprotju s pritožbeno obrazložitvijo opisala, kaj je oškodovancu povedal obdolženi B. in kaj obdolženi S.. V takšnem položaju se razlike v izpovedbi zadnje priče z vsebino zbranih obvestil v predkazenskem postopku izkažejo za manj pomembne, medtem ko izpovedbe drugih prič, denimo P. P., ne dokazujejo samo, da sta se obdolženi in oškodovanec obravnavanega dne srečala, kar nenazadnje izhaja že iz zagovora obdolženega B.P., ampak še, kaj sta s srečanjem hotela doseči. Glede na to, in ker pritožnik v preostalem delu pritožbene obrazložitve v zvezi z odločilnimi dejstvi zgolj povzema vsebino zagovorov, izpovedb oškodovancev ter posameznih ugotovitev sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče v ugotovljeno dejansko stanje ni podvomilo.

11. Na koncu pritožbene obrazložitve pritožnik nasprotuje še odločbi o kazenski sankciji, saj ni bilo upoštevano, da se je obdolženi nahajal 3 mesecev priporu, da je bil predhodno obsojen za drugovrstna kazniva dejanja, da je bilo v dejanje vpletenih več oseb, ki so bile pod vplivom alkohola, da so bili oškodovanci v podobne dogodke predhodno že vpleteni ter da je razmerje z oškodovanim M.Č. sedaj uredil. 12. Prestajanje pripora kot dejstva je bilo upoštevano že v njegovem vštetju v izrečeno kazen, ki je s tem dejansko postala krajša. Glede predhodne obsojenosti je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, bolj pomembna kontinuiteta pri ponavljanju kaznivih dejanj od njihove vrste, medtem ko druge okoliščine iz povzete pritožbene obrazložitve po vrsti ali stopnji niso takšne, da bi vplivale na nižjo odmero kazni. Vpletenost obdolženega B., teže obdolženčevega ravnanja ne zmanjšuje, vpliva alkohola na vsebino obdolženčevih ravnanj pritožbeno sodišče ni zasledilo, zatrjevana ureditev razmerja z zgolj enim oškodovancem pa izrečene enotne kazni sama zase ne more znižati.

13. Če je pritožnik z vsemi izpodbojnimi razlogi meril še na odločbo o stroških kazenskega postopka, pritožbe v tem delu ni obrazložil ter je posledično pritožbeno sodišče ni preizkusilo.

14. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preostalem preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika obdolženega S. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ter četrtem odstavku 95. člena ZKP, ko obdolženi že mora vrniti stroške kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje, je hkrati nezaposlen in pred nastopom izvršitve preostanka kazni.