Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je med drugim delno ugodilo tožbenemu zahtevku 3. in 4. tožeče stranke in toženo stranko obsodilo na plačilo vsakemu po 2.000 ATS s 3,5% obrestmi od 24.8.1986 dalje do plačila, 3.tožniku še 530.000,00 SIT in 4.tožnici 310.000,00 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.2.1992 dalje do plačila. Višja tožbena zahtevka je zavrnilo kot neutemeljena.

Obe pravdni stranki sta se pritožili. Glede pritožbe 3. in 4.tožeče stranke je sodišče druge stopnje obema pritožbama le delno ugodilo. Za 3.tožnika je potrdilo prisojeno odškodnino v višini 2.000,00 ATS z obrestmi in 350.000,00 SIT z obrestmi ter tako pritožbo tožene stranke v prisojenem obsegu in pritožbo 3.tožnika glede zavrnjenih 250.000,00 SIT zavrnilo kot neutemeljeno; razveljavilo pa je sodbo sodišča prve stopnje za prisojenih 180.000,00 SIT in zavrnjenih 320.000,00 SIT ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje. Za 4.tožnico je potrdilo izpodbijano sodbo glede prisojenih 2.000,00 ATS z obrestmi in 200.000,00 SIT z obrestmi, pa tudi za zavrnjenih 100.000,00 SIT; razveljavilo pa izpodbijano sodbo za prisojenih 110.000,00 SIT ter zavrnjenih 100.000,00 SIT ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper to sodbo vlagata 3. tožnik in 4. tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, ter obe sodbi spremeni tako, da 3.tožniku prisodi še nadaljnjih 250.000,00 SIT, 4.tožnici pa še 100.000,00 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišči sta premalo upoštevali tožnikove prestane fizične bolečine in neugodnosti med zdravljenjem. Znano je, da zlom reber in zdravljenje teh poškodb izredno boli. Enako velja za glavobole, ki jih je tožnik prestajal, in ki so ostali. O tem bo v ponovljenem postopku lahko povedal izvedenec nevrolog. Zato bi bilo potrebno ugoditi tožnikovemu zahtevku v celoti, to je za 600.000,00 SIT in ne le za prisojenih 350.000,00 SIT. Tudi za fizične bolečine, katere je morala prestajati tožnica, je bila odškodnina prenizko odmerjena. Sodišče ni zadosti upoštevalo trajanja in intenzitete bolečin, zlasti pa dejstva da je tožnica med drugim utrpela udarec v prsni koš, in da poškodbe pokostnice zelo bolijo. Pri obeh višinah odškodnin je sodišče spregledalo, da sta bila tožnika sopotnika, in da sta nič kriva morala čakati na odškodnino od 23.8.1986. Čeprav revizija zoper razveljavitveni sklep ni možna, pa se bo revizijsko sodišče mogoče izjavilo o pravnem problemu pravilne uporabe 178. člena ZOR, ko gre za vprašanje solidarne odgovornosti udeleženih voznikov premikajočih se motornih vozil oz. zavarovalnic in je očitno, da eden izmed njih (drugo tožnik) prometne nesreče ni zakrivil. Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožena stranka ni odgvorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge se upoštevajo le, če so izrečno uveljavljene in tožnika ne uveljavljata nobenih.

Revidenta uveljavljata razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki pa ni podan. Revizija pravilno poudarja na nižji stopnji ugotovljeno dejstvo, da sta bila ml. tožnik in 4.tožnica sopotnika v vozilu z avstrijsko registracijo. Zato je odgovornost tožene stranke objektivna in glede na odgovornost drugih voznikov motornih vozil, ki so sodelovali v prometni nesreči, solidarna (174. člen v zvezi s 4.odstavkom 178.člena ZOR). Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo glede odgovornosti tožene stranke nasproti revidentoma. Kar pa zadeva v reviziji zastavljeno vprašanje o odgovornosti ostalih voznikov motornih vozil in s temi vozili povezanih oškodovancev in njihovih zahtevkov, pa je treba odgovoriti, da se nanaša na razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje in kot revident sam zapiše, ne more biti predmet revizijskega preizkusa, ker ne gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (1.odstavek 400.člena ZPP).

Revidenta izpodbijata sodbo sodišča druge stopnje (ter s tem v zvezi tudi sodbo prve stopnje) in trdita, da je zmotno uporabilo določilo 200.člena ZOR. Uvodoma je treba pojasniti, da revizijsko sodišče lahko opravi preizkus pravilne uporabe materialnega prava na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje (3.odstavek 385.člena ZPP). Zato ostanejo neupoštevne vse revizijske navedbe, ki drugače opisujejo škodo tožnikov, kot sta jo ugotovili obe sodišči. Tožnika v reviziji tudi zatrjujeta, da sodišče ni upoštevalo preteka časa, ko sta morala čakati na odškodnino. Za obe odškodnini velja opozoriti, da ju je sodišče prve stopnje odmerilo 26.2.1992, to je na dan glavne obravnave, upoštevaje 200.člen ZOR, kar pomeni po tedanji sodni praksi ter od obravnave dalje prisodilo zakonite zamudne obresti. Če revidenta smiselno zatrjujeta zmotno uporabo 186.člena ZOR, to je začetek teka zamudnih obresti od nesreče dalje, pa je potrebno opozoriti, da zaradi valorizacijske funkcije obresti v naši pravi ureditvi, tako sklepanje ni mogoče. O reviziji ml.: Iz ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je tožnik ostal v bolnici 2 dni, kjer so mu namestili oprt. Nato je bil še dvakrat pregledan in pri zadnjem pregledu so mu oprt odstranili. Iz izvedniškega mnenja je sodišče ugotovilo, da je tožnik trpel 4 dni hude, 8-9 dni srednje, 29-32 dni lažje bolečine, ter da trajnih bolečin nima (ugotovitev sodišča druge stopnje). Revizijske trditve, da ima trajne glavobole, ki bodo ostali, predstavljajo poskus izpodbijanja dejanskega stanja, kar pa na revizijski stopnji ni dopustno (3.odstavek 385.člena ZPP). Enako velja za trditve o izjemno hudih bolečinah, ki praviloma spremljajo poškodbe reber. Da naj bi tožnik utrpel izjemno hude fizične bolečine (v zvezi s prelomom 3. do 4. rebra brez prestavitve), pa iz ugotovitev obeh sodišč ne izhaja. Glede na nižjih stopnjah ugotovljena dejstva, revizijsko sodišče o prisojeni odškodnini iz naslova prestanih fizičnih bolečin, nima pomislekov (200.člen ZOR).

O reviziji 4.tožnice: Tožnica zatrjuje, da je odmerjena odškodnina iz naslova prestanih fizičnih bolečin, prenizka. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnica v prometni nesreči utrpela: raztrganinsko udarninsko rano v desnem senčno temeničnem področju, udarnino prsne hrbtenice in udarnino desne strani prsnega koša. V bolnici so ji rano v lokalni anesteziji zašili in nato se je zdravila ambulantno. Pri drugem pregledu so ji odstranili šive. Zaradi poškodb je bila v bolniškem staležu 17 dni. Hude bolečine so trajale en dan, srednje močne od 4 do 5 dni in blage od 21 do 24 dni. Pri daljšem sedenju in ob spremembi vremena čuti lahne bolečine v prsni hrbtenici. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči pravilno uporabili 200.člen ZOR, ko sta tožnici prisodili upoštevajoč ugotovljeno tranjanje in intenziteto fizičnih bolečin, odškodnino 200.000,00 SIT. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).