Jedro

Za spor o oprostitvi plačila storitev institucionalnega varstva je stvarno pristojno socialno sodišče.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za stvarno nepristojno za obravnavo tožbe zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. … z dne 31.5.2006, s katero je bilo med ostalim odločeno, da je tožnica dolžna prispevati k plačilu storitev institucionalnega varstva za M.K. v višini njegove oprostitve od 1.4.2003 dalje. Sklep je sprejelo po ugotovitvi, da obravnavani spor ni socialni spor v smislu 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1).

Zoper sklep se je po pooblaščencu pritožila tožnica zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 52/07 - ZPP) ter predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nadaljnje obravnavanje. Navaja, da ZDSS-1 v 5. odstavku 7. člena določa pristojnost socialnih sodišč na področju socialnih prejemkov, med katere uvršča socialno varstvene dajatve in tiste pravice do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, katerih namen je reševati socialno varnost upravičenca, če je za priznanje pravice do takega prejemka odločilen premoženjski cenzus. Po 11. členu Zakona o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 54/92 s spremembami - ZSV) se upravičencu, z namenom odpravljanja socialnih stisk in težav, pod pogoji iz ZSV zagotavljajo različne storitve, med ostalim tudi institucionalno varstvo. Vsebinsko to pravico opredeljuje 16. člen ZSV, zakon pa določa tudi dajatve v breme proračuna Republike Slovenije, proračuna občine ter v breme upravičenca in drugih zavezancev za kritje stroškov takšnega varstva. Dajatev, ki jo je tožnici z izpodbijano odločbo naložil Center za socialno delo … je ena izmed socialno varstvenih dajatev, ki jo omenja 7. člen ZDSS-1 v zvezi s pristojnostjo socialnega sodišča. Neprimerno bi bilo, če bi bilo za odločanje o oprostitvi plačila stroškov institucionalnega varstva upravičenca, kar je vezano na njegov premoženjski položaj pristojno socialno sodišče, za spore v zvezi z dajatvami drugih zavezancev v zvezi z enako oprostitvijo pa upravno sodišče. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je v nasprotju z ZDSS-1 izreklo za stvarno nepristojno, kar je bistvena kršitev po 1. odst. 339. čl. ZPP. V skladu z 2. odstavkom 2. člena ZPP, ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena ZDSS-1, je sodišče dolžno odločiti o zahtevku v skladu s svojo stvarno pristojnostjo. Po 2. čl. ZDSS-1 so socialna sodišča pristojna odločati v socialnih sporih po določbah zakona. ZDSS-1 v 58. členu določa, da je socialni spor o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti. V socialnem sporu se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil v zadevah iz sistema socialne varnosti na način in po postopku, ki ga določa ta zakon. Procesna predpostavka za vodenje socialnega spora je po 1. odstavka 63. člena ZDSS-1 pravni interes stranke, ki uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta, kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča s takšnim aktom. Vsebinsko stvarno pristojnost socialnega sodišča določa tudi 5. točka 1. odstavka 7. člena ZDSS-1, na katero se pritožba utemeljeno sklicuje.

Storitev, zagotovljena z 11. členom ZSV in namenjena odpravljanju socialnih stisk, je tudi institucionalno varstvo. Center za socialno delo kot javni socialno varstveni zavod po 49. členu ZSV opravlja naloge, poverjene z zakonom kot javna pooblastila ter naloge, ki jih nalagajo drugi predpisi. V času izdaje odločbe Centra za socialno delo … št. … z dne 14.10.2003 je merila za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev določala Uredba vlade RS (Ur. l. RS, št. 38/2002, 106/2002 in 100/2003 - Uredba/2002). S 6. členom uredbe je bila Centrom za socialno delo dana pristojnost za odločanje o oprostitvah plačil med ostalim tudi za institucionalno varstvo po 1. odstavku 16. člena ZSV. Glede obveznosti plačevanja prispevka je v 2. odstavku 16. člena Uredbe/2002 določeno, da je zavezanec, ki je plačilno sposoben dolžan prispevati k znesku, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitve, v skladu s svojo plačilno sposobnostjo. Prispevek zavezanca k znesku, za katerega je upravičenec oproščen plačila storitve, določa tudi 18. člen Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Ur. l. RS, št. 110/2004, v nadaljevanju: Uredba/2004), ki je pričela veljati 26.10.2004 in ki v 42. členu določa, da se uporablja tudi pri odločanju o oprostitvah plačil storitev, o katerih do začetka njene uporabe še ni bilo odločeno. Sicer je 45. člen Uredbe/2004 začetek njene uporabe odložil na 1.1.2005. V tem sporu se izpodbija odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, izdana na pritožbo tožnice zoper začasno odločbo Centra za socialno delo … št. … z dne 18.1.2006. Z odločbo je pristojni organ odločil o delni oprostitvi plačila storitev institucionalnega varstva za M.K. ter o obveznosti tožnice, da prispeva k plačilu teh storitev v višini priznane oprostitve. Dejansko stanje se po prepričanju sodišča druge stopnje ujema z opredelitvijo stvarne pristojnosti socialnega sodišča po 5. točki 1. odstavka 7. člena ZDSS, saj gre nedvomno za odločanje o socialno varstveni dajatvi oz. o pravici do socialnih prejemkov iz naslova oprostitev v smislu 100. člena ZSV, katerih namen je zagotovitev socialne varnosti M.K., oz. o prispevku zavezanke, pri čemer je v skladu s 3. odstavkom 5. člena Uredbe/2002 in 1. odst. 6. člena Uredbe/2004 predvideno, da tudi zavezanec lahko uveljavlja oprostitev, če ni plačilno sposoben ali če njegova plačilna sposobnost po merilih iz uredbe ne dosega zneska, za katerega je bil plačila oproščen upravičenec. Ker je bilo o prispevku zavezanke odločeno z upravnim aktom, gre po prepričanju sodišča druge stopnje nedvomno za socialni spor, za katerega je stvarno pristojno delovno in socialno sodišče v skladu z omenjenimi določbami ZDSS-1. Višje delovno in socialno sodišče je stališče o stvarni pristojnosti že zavzelo v več sporih (npr. opr. št. Psp 778/2006 in Psp 58/2007).

Glede na ugoditev pritožbi je na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP sodišče sklenilo, da se odločitev o stroških postopka v zvezi z vloženo pritožbo pridrži za končno odločbo.