Jedro

Tožnica na popisnem listu dodatno zaračunanih hišniških del za februar in april 2020 (nad dvema urama mesečno) ni konkretizirala, niti hišniška dela iz popisnega lista niso razvidna. Zaradi tega tožnica ne glede na sklep etažnih lastnikov, ki je hišniška dela omejeval na 2 uri mesečno, ni upravičena do plačila dodatno vtoževanih hišniških storitev, saj dodatno zaračunani hišniški stroški niso bili konkretizirani in izkazani.

Ker ograja po dejanskih ugotovitvah sodišča ni predstavljala skupnega dela stavbe niti toženkinega posebnega dela, temveč posebni del drugega etažnega lastnika, za plačilo nastalega stroška toženka ne odgovarja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka v roku 8 dni tožeči stranki plačati 9,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 2020 dalje do plačila, znesek 13,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2020 dalje do plačila, znesek 9,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2020 dalje do plačila, znesek 3,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2020 dalje do plačila, znesek 9,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2020 dalje do plačila in znesek 9,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2020 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožena stranka v roku 8 dni tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 83,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter samo odloči o zadevi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede stroškov hišnika je tožnica v vlogi s 15. 6. 2021 navedla, da mora upravnik tekoče skrbeti za izvedbo rednih vzdrževalnih del ter da za to ne potrebuje posebnega sklepa etažnih lastnikov, saj bi, če bi opustil takšna tekoča vzdrževalna dela, kršil zakonske dolžnosti po 51. členu Stanovanjskega zakona (SZ-1). Do teh ugovorov se sodišče ni opredelilo, pač pa je zaključilo, da bi tožnica za zaračunavanje teh storitev potrebovala poseben sklep etažnih lastnikov. Glede na to, da se do navedb tožnice ni opredelilo, gre za kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče se ni opredelilo tudi do popisa hišniških del, saj je ugotovilo, da tega dokaza ni. Prav tako je neutemeljeno v celoti zavrnilo zahtevek za plačilo 187,61 EUR. Ugotovilo je, da tožnica glede na ugovore toženke zgolj s predložitvijo fotografij ni uspela izkazati, da so bile izvedene storitve resnično povezane s kovinskimi vrati, ki predstavljajo skupni del stavbe. Ni res, da je tožnica kot dokaz predložila zgolj fotografije, saj je predlagala tudi vpogled v račune izvajalcev (računa A. A. in B. B.). Sodišče se ni ukvarjalo z njenimi trditvami, da je bila opravljena ozemljitev kovinske ograje. Zakaj je sodišče verjelo toženkinim trditvam, da je bila ozemljitev nepotrebna, ni jasno. Ključnih dokazov (računov), s katerimi je tožnica izkazovala, da gre za storitve, opravljene na skupnih delih (na inox ograji in na inox vratih), sodišče sploh ni presojalo. Sodbe se zato ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). S tem, ko je sodišče verjelo zgolj trditvam toženke, je napačno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo določil Pravilnika o zaščiti stavb pred delovanjem strele, ki določa, da mora za vzdrževalna dela za zaščito pred strelo poskrbeti upravnik (drugi odstavek 8. člena Pravilnika), pri čemer Pravilnik v 4. členu določa, da je v stavbah z električno napeljavo treba izvesti skupno ozemljitev. Sodba daje vtis arbitrarnosti. Po končanem naroku je toženka še ostala zaprta v sodni dvorani in razpravljala s sodiščem, kar k vtisu objektivnosti nikakor ne prispeva.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor mahne vrednosti, v katerih veljajo posebne določbe ZPP. Odločbo sodišča prve stopnje je dovoljeno izpodbijati zgolj iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. V obravnavani zadevi je tožnica kot upravnica od toženke zahtevala plačilo stroškov hišnika, zavarovanja in posameznih del (ozemljitev na kovinskih vratih, ki so nameščena pred vhodom v objekt na fotografiji A16 in A179).

7. Sodišče prve stopnje je glede hišniških del ugotovilo, da so etažni lastniki na zboru etažnih lastnikov sprejeli sklep, da se upravniku za hišniška dela priznajo vzdrževalna dela v dinamiki 2x mesečno po eno uro, pri čemer obseg del zajema košnjo trave, čiščenje jaškov meteorne vode, pometanje klančine, pometanje garaže in menjavo žarnic. Za mesec april 2020 je tako sodišče tožnici priznalo stroške za hišnika v višini 4,575 EUR (kar predstavlja stroške hišniških opravil v trajanju dveh ur na mesec, ki odpadejo na toženko), za mesec februar 2020 pa ji je priznalo stroške hišnika v višini 0,215 EUR, ki odpadejo na toženko in so nastali zaradi menjave žarnice. Glede ostalih stroškov hišnika za februar 2020 in april 2020, ki presegajo stroške hišniških opravil nad dvema urama mesečno, je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo. Kot odločilno je štelo, da tožnica na popisnem listu dodatno zaračunanih hišniških del za februar in april 2020 (nad dvema urama mesečno) ni konkretizirala, niti hišniška dela iz popisnega lista niso razvidna. Zaradi tega tožnica ne glede na sklep etažnih lastnikov, ki je hišniška dela omejeval na 2 uri mesečno, ni upravičena do plačila dodatno vtoževanih hišniških storitev, saj dodatno zaračunani hišniški stroški niso bili konkretizirani in izkazani.

8. Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do popisa hišniških del, ki ga je predložila tožnica, s čimer pritožba očita kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Kot izhaja iz 26. točke obrazložitve sodbe, se je sodišče prve stopnje do zatrjevanega popisa hišniških del (A10 in A11) izrecno opredelilo z navedbo, da iz priloženih listin tožnice ne izhaja, katera dela naj bi hišnik opravil (razen že priznanih del za februar in april 2020).

9. Sodišče prve stopnje je zavrnilo strošek v višini 187,61 EUR, ki se nanaša na stroške ozemljitve kovinske ograje. Tožnica je trdila, da ograja predstavlja splošni skupni del stavbe, medtem ko je toženka trdila, da gre za posebni del stavbe. Ker je sodišče prve stopnje po pregledu predloženih fotografij tožnice v prilogi A16 in A17 ugotovilo, da iz fotografij ni razvidno, da so bile izvedene storitve ozemljitve povezane s kovinskimi vrati, ki predstavljajo splošni skupni del stavbe, je strošek v višini 187,61 EUR pravilno zavrnilo. Ker ograja po dejanskih ugotovitvah sodišča ni predstavljala skupnega dela stavbe niti toženkinega posebnega dela, temveč posebni del drugega etažnega lastnika, za plačilo nastalega stroška toženka ne odgovarja. SZ-1 v 31. členu tudi glede posebnih skupnih delov določa, da s temi deli upravljajo etažni lastniki, ki imajo solastninski delež na teh delih. Enako velja tudi za odgovornost za kritje vseh stroškov na teh delih. Da bi imela toženka solastninski delež na ograji, ki je bila predmet zaračunanih del, v postopku ni bilo ugotovljeno.

10. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prezrlo listinski dokazili, in sicer račun izvajalca Elektroinstalacije A. A., s. p., ki se nanaša na meritve ozemljitve ograje, in račun izvajalca B. B. s. p., ki se nanaša na izdelavo ozemljitve potenciala na inox ograjah in inox prehodnih vratih, ni utemeljen. Kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, se izdana računa nanašata na višino stroškov, ki so nastali z izvedbo del na kovinskih vratih, vendar pa iz njih ni razvidno, da so bila zaračunana dela opravljena na ograji, ki sodi med splošne skupne dele stavbe. Zato ni utemeljeno pritožbeno grajanje, da je sodišče prve stopnje navedeni dokazili prezrlo in se do njih ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh ključnih dokazov v zvezi z dokazovanjem stroškov za ozemljitev kovinske ograje, zato očitek o zagrešeni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

11. S trditvami, da ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje bolj verjelo trditvam toženke, ki je trdila, da ograja sodi k posebnemu delu stavbe, pritožba graja dokazno oceno sodišča (8. člen ZPP) in ugotovljeno dejansko stanje, kar v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (458. člen ZPP). Poleg tega je sodišče prve stopnje navedlo jasne, razumljive in življenjsko logične razloge, zakaj je sledilo trditvam toženke, da se stroški ozemljitve nanašajo na ograjo, ki ne predstavlja splošnega skupnega dela stavbe. Razlogi sodišča so navedeni v 30. točki obrazložitve in med njimi ni nasprotij. Zato pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, ki izpodbijani sodbi očita vtis arbitrarnosti. Zgolj pavšalna pritožbena navedba, da se je po zaključku obravnave toženka zadržala v sodni dvorani, pri čemer je bila glavna obravnava tedaj že zaključena, očitka o kršitvi nepristranskosti sodišča ne utemeljuje.

13. Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo materialnega prava, saj se uporaba določil 4. in 8. člena Pravilnika o zaščiti stavb pred delovanjem strele nanaša na izvedbo skupne ozemljitve celotne stavbe, do česar v obravnavani zadevi glede na ugotovitve sodišča prve stopnje ni prišlo, prav tako pa navedeni Pravilnik ne ureja vprašanja povračila stroškov, temveč zgolj nalaga dolžnost upravniku, da poskrbi za vzdrževalna dela za zaščito pred strelo.

14. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.