Jedro

Delavec, kateremu je delovno razmerje prenehalo zaradi neupravičenega izostanka z dela, ker se ni zglasil pri toženi stranki po zaključku bolniškega staleža, ne more uspešno uveljavljati dejstva, da je izostal z dela zato, ker mu delodajalec ne bi mogel zagotoviti dela le v dopoldanski (ne pa tudi nočni) izmeni, če na to omejitev delodajalca sploh ni opozoril in ni predlagal ustrezne razporeditve delovnega časa glede na svojo zdravstveno zmožnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dne 20.10.1999 in z dne 29.11.1999, na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 9.10.1999 in nadaljnji zahtevek tožnika, da ga je tožena stranka dolžna poklicati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 9.10.1999 dalje, vključno s pravico do mesečne bruto plače za delovno mesto varnostnik, uvrščeno v II. tarifni razred, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec in mu od bruto plače plačati vse davke in prispevke ter izplačati neto plačo, manjkajočo delovno dobo pa vpisati v delovno knjižico. Odločilo je, da vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja tudi plačilo pritožbenih stroškov. V obrazložitvi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, da tožnik svoje odsotnosti z dela, za katero se ga bremeni, ni opravičil. Dejstvo, da je tožnik o svojem bolezenskem stanju seznanil pooblaščenca tožene stranke, to je gospoda A. in sicer v razgovoru, ki ga je opravil gospod A. s tožečo stranko po telefonu. Takrat je tožnik jasno izpovedal, da je njegovo zdravstveno stanje še zmeraj takšno, da ne more priti na delo in da sta z lečečim zdravnikom vložila pritožbo proti odločitvi zdravniške komisije I. stopnje. Tožnik zatrjuje, da je takrat tudi zaprosil za dopust, vendar mu ni bil odobren, čeprav ima po kolektivni pogodbi pravico, da najmanj tri dni letnega dopusta izbere po lastni želji. Razgovor z gospodom A. je tožeča stranka vodila pred zaključkom bolniškega staleža dne 8.10.1999. Prav tako je tožnik opravičil svojo odsotnost z dela tudi po prej navedenem datumu in sicer, ko ga je ponovno seznanil, da ni sposoben hoditi in da ima za čas od 9.10.1999 dalje fizioterapijo, ki mu jo je predpisal lečeči zdravnik. Nadalje opozarja, da je dr. R. izpovedal, da je dejansko zdravstveno stanje tožnika na dan, ko mu je bil zaključen bolniški stalež, bilo takšno, da le to ni omogočalo opravljanja njegovega dela pri toženi stranki. Da je temu tako potrjuje tudi zdravniško mnenje izdelano po izvedencu mag. dr. V., ki je v svojem mnenju zapisal, da tožnikovo zdravsteno stanje ni pomembno vplivalo na zmanjšanje njegove delazmožnosti glede na relativno ugodno delovno okolje. Pred tem pa v izvedeniškem mnenju dr. V. ni ugotovljeno, ali je tožnik dejansko bil zmožen opravljati dela varnostnika samo v dopoldanski izmeni glede na razporede, ki jih je opisal A., to pomeni, da varnostniki ne delajo samo v dopoldanski izmeni, temveč je razpored dela varnostnikov pri toženi stranki od 6.00 do 18.00 ure in od 18.00 do 6.00 ure zjutraj. Prav tako ni mogoče slediti izpovedi priče A., kot tudi ne mnenju, da naj bi tožnik v času svojega dela opravljal delo samo v dopoldanskem času, za kar tožena stranka ni dostavila nobenega dokaza, čeprav bi ga morala. Pritožba tudi opozarja, da je bila zdravniška komisija II. stopnje neustrezno sestavljena, na kar je tudi opozoril izvedenec v svojem mnenju. Očitno je, da tožnikovo zdravstveno stanje v času spornega dogodka ni bilo takšno, da bi omogočalo redno opravljanje dela. Poudarja, da je tožnik opravičil svojo odsotnost in z njo tudi seznanil delodajalca, njegova odsotnost pa ni bila neopravičena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je proučilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih navaja pritožba, po uradni dolžnosti pa glede bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

Tožnik v pritožbi neuspešno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila njegova odsotnost z dela neopravičena. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 26.6.2002 (list.št. 32), je sodišče po tem, ko je pooblaščenec tožene stranke M. A. izpovedal, da ga tožnik v telefonskem razgovoru ni prosil za koriščenje letnega dopusta, takoj povprašalo navzočega tožnika o tem, ali je prosil pričo za koriščenje dopusta, na kar je tožnik odgovoril, da ob priliki telefonskega razgovora s pričo ni prosil za koriščenje dopusta. Glede na navedeno in ob prepričljivi izpovedbi delavca tožene stranke A., da ga tožnik za dopust ni zaprosil, so pritožbene navedbe, da naj bi tožnik ob priliki razgovora z gospodom A. za dopust zaprosil, neutemeljene in protispisne. Poleg tega tožnik sam v pritožbi navaja, da mu dopust ni bil odobren, čeprav naj bi imel po kolektivni pogodbi pravico izrabe treh delovnih dni po lastni izbiri. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja navedene priče in izpovedi samega tožnika pravilno ugotovilo, da tožnik, ko se mu je bolniški stalež zaključil, delodajalca ni zaprosil za koriščenje dopusta.

Prav tako tožnik neuspešno izpodbija ugotovitve izvedenca dr. V. in navedbe njegovega osebnega zdravnika, saj iz ugotovitev izvedenca izhaja, da njegovo zdravstveno stanje v kritičnem obdobju ni bilo spremenjeno oziroma ugotavlja, da bi tožnik lahko opravljal svoje delo. Izvedensko mnenje je prepričljivo in logično, zato se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi utemeljeno oprlo nanj. Izvedenec je ugotovil, da pri tožniku v kritičnem obdobju ni šlo za takšne spremembe zdravstvenega stanja oziroma, da je bilo njegovo zdravstveno stanje nespremenjeno, ter je ugotovil, da bi lahko opravljal svoje delo v dopoldanskem času. Glede na navedbe tožene stranke, ki jim tožnik izrecno v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni ugovarjal, bi lahko tožnik v spornem obdobju delal le dopoldne, tako kot je tudi predlagal dr. Velikanja. Ne gre pa tudi spregledati, da je osebni zdravnik tožnika dr. M. R. izpovedal, da je zdravilo Tramal srednje močan opioid, ki ni imel posebnega vpliva na nočno delo tožnika. Prav tako iz njegove izpovedbe na glavni obravnavi dne 15.02.2001 (list. št. 81 - 84) izhaja, da je tožniku povedal, da se je dolžan držati mnenja zdravniške komisije do prejema mnenja zdravniške komisije II. stopnje. Ne glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izpovedbe M. A. zaključilo, da bi tožnik svoje delo lahko opravljal v dopoldanskem času, pa bi se tožnik moral po zaključku bolniškega staleža v vsakem primeru zglasiti na delu in toženi stranki predlagati delo le v dopoldanski izmeni. Šele, če bi se tedaj izkazalo, da dela ne bi mogel opravljati v dopoldanski izmeni, bi bilo mogoče govoriti o njegovi zdravstveni (ne)zmožnosti za opravljanje dela. Zato pa je vsako razglabljanje glede tega, ali bi tožnik lahko delal v dopoldanski izmeni, le špekulacija, na katero tožena stranka ni mogla v ničemer vplivati, saj se tožnik sploh ni zglasil na delo.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je zdravstveno stanje tožnika dopuščalo opravljanje njegovega dela, ugotovilo pa je tudi, da tožnik ni imel podaljšanega bolniškega staleža, in da mu je njegov osebni zdravnik povedal, da se mora javiti na delo pri delodajalcu. Njegova odsotnost z dela je bila torej neopravičena, zato mu je na podlagi 5. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) delovno razmerje zakonito prenehalo. Pritožbene navedbe, ki se spuščajo v primernost sestave zdravniške komisije II. stopnje, so irelevantne, saj je sodišče prve stopnje zdravstveno stanje tožnika ugotavljalo s pomočjo izvedenca - zdravnika ustrezne specializacije, njegovo mnenje pa je enako ugotovitvi zdravniške komisije II. stopnje, da je bil tožnik sposoben opravljati svoje delo.

Pritožba tožnika je neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP).