Jedro

Tudi v primeru odločanja po prostem preudarku po določbah 3. odst. 40. čl. ZDRS mora upravni organ predhodno ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo ter v obrazložitvi odločbe navesti ugotovljeno dejansko stanje in razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov (4., 7. in 209. člen ZUP). Ne zadostuje pavšalno navajanje dejanskih in pravnih razlogov, zlasti ne v primeru negativne odločbe. Tožena stranka ne navaja nobenega konkretnega tožnikovega ravnanja in tudi ne konkretnih izvedenih in ocenjenih dokazov za sprejeto ugotovitev o tožnikovi nevarnosti za javni red in obrambo države. Iz poslanih zapisnikov v upravnem spisu tudi ni razvidno, da bi bil tožnik predhodno obveščen o zaslišanju prič in da bi mu bila omogočena udeležba v ugotovitvenem postopku (143. člen ZUP), niti ni razvidno, da bi bile priče pravilno zaslišane in opozorjene na resnico po določbah 178. člena ZUP. Zato ni mogoče preizkusiti zaključka tožene stranke, da obstajajo razlogi nevarnosti za javni red in obrambo države.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije številka ... z dne ... .

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ne glede na izpolnjene pogoje po 1.odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, na podlagi določb 3. odstavka 40. člena iz razlogov 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona. V obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je tožnik vojaški upokojenec in da se je v začetku agresije na Republiko Slovenijo sam javil poveljstvu 31. korpusa in ponudil JA svojo pomoč v bojih proti TO RS, v času agresije pa se je aktivno angažiral in zbiral podatke za agresorsko vojsko. Na zaslišanju dne 23. 02. 1993 je tožnika seznanila z ugotovitvami o njegovih aktivnostih, vendar je vse zanikal. Zaslišala je tudi pooblaščeno uradno osebo Policijske postaje Maribor, pooblaščeno uradno osebo Ministrstva za obrambo ter nekaj prič. Ocenila je, da bi sprejem tožnika v državljanstvo pomenil nevarnost za javni red in obrambo države.

V tožbi tožnik uveljavlja ugovore bistvene kršitve določb upravnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu ob zaslišanju niso bile dane možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, ker mu sploh ni znano, katera dejstva je tožena stranka ugotavljala z zaslišanjem "uradne osebe Policijske postaje Maribor", "pooblaščene uradne osebe Ministrstva za obrambo Republike Slovenije" ter s "pričami". Netočno je zapisan del tožnikove izjave v zapisniku o zaslišanju z dne 23. 02. 1993, da je bil v času agresije na RS večkrat v vojašnici in to približno desetkrat, ker je tožnik v izjavi opredeljeval obdobje obiskov v vojašnici od začetka agresije do odhoda JA iz RS dne 18. 10. 1991. Tožnikovi obiski v vojašnici in ne v poveljstvu 31. korpusa so bili namenjeni pregledom v tamkajšnji ambulanti, o čemer priča tudi potrdilo lečečega zdravnika, saj je dne 24. 06. 1991 zbolel in se dne 25. 06. 1991 zaradi zdravniškega pregleda oglasil v ambulanti "garnizona", ki je bila v vojašnici z nazivom "Kadetnica". Lečeči zdravnik mu je določil prejemanje injekcij do 03. 07. 1991, kar je razvidno iz priložene zdravstvene knjižice. Delno je terapija potekala v ambulanti, delno pa na domu. V tem času je tožnik hodil v vojašnico tudi zaradi reševanja stanovanjskega problema svojega sina in sicer se je po vojni stanovanjski organ "komande garnizije" preselil iz vojašnice "Vojvode Miši†a" v vojašnico "Kadetnica", na pogovorih pri stanovanjskem organu je bil trikrat le kratek čas in izključno zaradi urejanja stanovanjskega problema. V zapisniku je tudi netočen zapis, da naj bi tožnik v času agresije hodil po Pohorju. Je pa res, da je po Pohorju hodil večkrat v času po 08. 07. 1991 z namenom izboljšanja zdravstvenega stanja in rekreacije, s katero se aktivno ukvarja od leta 1986, za kar je toženi stranki ponudil poizvedbe pri Zelenih Maribora. Navedba, ki je bila tožniku predočena ob njegovem zaslišanju, da naj bi v času vojne hodil v zaklonišče stanovanjske zgradbe z orožjem, je popolnoma neresnična. V času vojne je bil pretežno doma, v zaklonišču pa je bil samo enkrat, ko ga je hišnik stanovanjskega bloka prosil za dežurstvo, kar lahko kot priče potrdijo hišnik in sosedje. Netočna je tudi na zaslišanju mu predočena navedba, da naj bi večkrat prepeval srbske pesmi in pijančeval. Proti tožniku je dejansko bil uveden postopek pri sodniku za prekrške zaradi dogodka z dne 15. 01. 1992, ko je v času od 20.00 do 20.30 ure zaradi neznosnega hrupa od petard glasneje navil glasbo, vendar odločba sodnika za prekrške še ni pravnomočna, o njegovem korektnem odnosu do policije pa lahko pričajo takrat navzoče osebe. V upravnem postopku je bilo kršeno načelo materialne resnice in tudi načelo zaslišanja stranke, prav tako niso bila uporabljena vsa dokazila, ki so primerna za ugotavljanje stanja stvari. Zato tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in naloži toženi stranki, da mu povrne stroške postopka v 15 dneh, pod izvršbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izdani odločbi in navaja, da so razlogi razvidni iz njene obrazložitve in upravnega spisa. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Ugotovila je, da se je tožnik kot vojaški upokojenec v začetku agresije na Republiko Slovenijo sam javil v poveljstvo 31. korpusa in ponudil JA svojo pomoč v bojih proti Teritorialni obrambi Republike Slovenije ter se v času agresije aktivno angažiral in zbiral podatke za agresorsko vojsko. Na takšni dejanski podlagi je zaključila, da obstajajo razlogi iz 8. točke 10. člena zakona in sicer da bi sprejem tožnika v državljanstvo pomenil nevarnost za javni red in obrambo države.

Na podlagi določbe 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 30/91-I, v nadaljevanju ZDRS) ima tožena stranka diskrecijsko pravico, da lahko osebi, ki izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva iz 1. odstavka tega člena, vlogo zavrne, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona - to je, da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Toda tudi v primeru odločanja po prostem preudarku mora upravni organ predhodno ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo ter v obrazložitvi odločbe navesti ugotovljeno dejansko stanje in razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov (4., 7. in 209. člen zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Ne zadostuje pavšalno navajanje dejanskih in pravnih razlogov, zlasti ne v primeru negativne odločbe.

Tožnik utemeljeno opozarja na kršitve pravil postopka in pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje. Izpodbijana odločba ima samo povzetek dejanskega stanja, ni pa navedeno, na podlagi česa je ugotovljeno. Tožena stranka ne navaja nobenega konkretnega tožnikovega ravnanja v času agresije na Republiko Slovenijo in tudi ne konkretnih izvedenih in ocenjenih dokazov za sprejeto dejansko ugotovitev, da se je tožnik v času agresije "aktivno angažiral in zbiral podatke za agresorsko vojsko". Razlogov nevarnosti za javni red pa sploh ne ugotavlja, niti ne navaja izvedenih dokazov, na podlagi katerih jih ugotavlja. Zato ni mogoče preizkusiti njenega zaključka, da obstojajo razlogi nevarnosti za javni red in obrambo države iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS. Iz poslanih zapisnikov v upravnem spisu tudi ni razvidno, da bi bil tožnik predhodno obveščen o zaslišanju prič in da bi mu bila omogočena udeležba v ugotovitvenem postopku (143. člen ZUP). Sodišče pripominja, da iz poslanih upravnih spisov tudi ni razvidno, da bi bile priče pravilno zaslišane in opozorjene na resnico po določbah 178. člena ZUP. Prav tako ni razvidno, ali so bile vabljene osebe na Oddelku za notranje zadeve Občine Maribor zaslišane na podlagi zaprosila po določbah 40. člena ZUP kot priče ali ne, v zapisnikih tega oddelka je namreč navedeno, da so stranke in da podajajo izjave na zapisnik.

Glede na povedano bo v ponovnem upravnem postopku potrebno ugotoviti konkretno tožnikovo ravnanje ob agresiji in kasneje, pravilno zaslišati priče (173. do 181. člen ZUP) in tožniku omogočiti udeležbo v ugotovitvenem postopku (143. člen ZUP). Ugotovljeno dejansko stanje mora biti v odločbi navedeno in ta mora biti obrazložena v skladu z 209. členom ZUP. Iz obrazložitve odločbe mora biti tudi razvidno, da upravni organ pri odločanju po prostem preudarku ni ravnal samovoljno, ampak v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano (2. odstavek 4. člena in 3. odstavek 209. člena ZUP).

Dejansko stanje v izpodbijani odločbi je torej nepopolno ugotovljeno in ker niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve, sodišče na podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin ne more preizkusiti, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Zato je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih (v nadaljevanju ZUS) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.

Tožnikovega zahtevka za povračilo stroškov postopka sodišče ni obravnavalo, ker po določbi 61. člena zakona u upravnih sporih (ZUS) v upravnih sporih trpi vsaka stranka svoje stroške.

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listne o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.