Jedro

Zgolj polno poplačilo posameznega upnika z izpodbijanim dejanjem še ne zadostuje za izkazanost objektivnega pogoja izpodbojnosti dejanja, saj mora biti hkrati izkazan tudi negativni učinek na stečajno maso stečajnega dolžnika.

Objektivni element izpodbojnosti asignacije stečajnega dolžnika (oziroma njegovega pravnega prednika) je podan zgolj pod predpostavko, da je v posledici asignacije prenehala terjatev asignanta do asignata, s čimer se je zmanjšal obseg stečajne mase.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da pravno dejanje stečajnega dolžnika A d.o.o. storjeno po njegovem pravnem predniku B d.o.o. v korist tožene stranke in sicer nalog njegovemu dolžniku C d.o.o., da obveznost do stečajnega dolžnika izpolni z nakazilom 799.008,00 SIT toženi stranki ter pooblastilo toženi stranki za sprejem tega zneska kot plačila obveznosti stečajnega dolžnika, oboje z dne 20.8.2002, v posledici česar je tožena stranka prišla do popolnega poplačila svoje terjatve do stečajnega dolžnika v znesku 799.008,00 SIT, brez pravnega učinka napram stečajni masi stečajnega dolžnika A d.o.o.. Toženi stranki je naložilo plačilo v stečajno maso zneska 799.008,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.8.2002 do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov prvo tožeče stranke v znesku 33.660,00 SIT in drugo tožeče stranke v znesku

276.933,08 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.5.2005 do plačila.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni in ugodi podanemu pobotu tožene stranke oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožeči stranki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Pravna podlaga za tožbeni zahtevek, ki ga uveljavljata tožeči stranki je v 125. členu Zakona o prisilni poravnavi stečaju in likvidaciji (nadaljevanje ZPPSL), ki ureja izpodbojnost dolžnikovih pravnih dejanj v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka. Kot izpodbojno dejanje tožeči stranki izpodbijata asignacijo družbe B d.o.o., kot pravnega prednika drugo tožeče stranke, to je stečajnega dolžnika, na podlagi katere je tožena stranka dne

20.8.2002 prišla do poplačila svoje terjatve v znesku 799.008,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila družba B d.o.o., katere dejanje se izpodbija, dne 5.12.2002 pripojena k družbi A d.o.o., nad katero je bil dne 12.6.2003 začet stečajni postopek. Izpodbijano pravno dejanje je bilo torej storjeno znotraj enoletnega roka iz 1. odstavka 125. člena ZPPSL in sicer s strani pravnega prednika stečajnega dolžnika, ki je po storjenem izpodbijanem dejanju prenehal zaradi pripojitve h kasnejšemu stečajnemu dolžniku. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je takšno dejanje lahko izpodbojno po 1. odstavku 125. člena ZPPSL, čeprav ni bilo storjeno s strani samega stečajnega dolžnika, pri čemer pa morajo biti izkazani elementi izpodbojnosti, ki so določeni v istem odstavku citiranega člena ZPPSL.

Za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika (oziroma njegovega pravnega prednika) morata biti podana tako objektivni kot subjektivni element izpodbojnosti. Za ugotovitev obstoja objektivnega elementa izpodbojnosti mora sodišče izpodbijano dejanje preizkušati z vidika učinka nasproti stečajni masi stečajnega dolžnika. Izpodbojno je zgolj dejanje, ki ima za posledico neenakomerno ali zmanjšano poplačilo stečajnih upnikov oziroma naklanjanje ugodnejšega položaja posameznemu upniku. Tožeči stranki izpodbijata dejanje asignacije pravnega prednika stečajnega dolžnika, v posledici katere naj bi bila tožena stranka poplačana v višjem znesku, kot bi bila poplačana iz stečajne mase. Toda zgolj polno poplačilo posameznega upnika z izpodbijanim dejanjem še ne zadostuje za izkazanost objektivnega pogoja izpodbojnosti dejanja, saj mora biti hkrati izkazan tudi negativni učinek na stečajno maso stečajnega dolžnika.

Sodišče prve stopnje je v okviru ugotavljanja objektivnega elementa izpodbojnosti ugotovilo, da je "sklenjena asignacijska pogodba imela posledice za dolžnikovo premoženje, saj se dolžnikovo premoženje (aktiva premoženja) ni povečalo, temveč se je za ta znesek zmanjšalo in zato ima to dejanje objektivne elemente oškodovanja drugih upnikov". Hkrati sodišče ocenjuje, da je "ob nespremenjenem obsegu premoženja aktive toženi stranki zagotovilo ugodnejši način poplačila njegove terjatve in zato tudi priviligiran položaj, zaradi katerega je dosegla poplačilo svoje celotne terjatve". Po mnenju pritožbenega sodišča so razlogi sodišča prve stopnje v tem delu, ki se tičejo odločilnih dejstev za odločanje o tožbenemu zahtevku, nejasni in nerazumljivi v posledici česar izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz

14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, s čimer je podan razveljavitveni razlog iz 1. odstavka 354. člena ZPP. Objektivni element izpodbojnosti asignacije stečajnega dolžnika (oziroma njegovega pravnega prednika) je podan zgolj pod predpostavko, da je v posledici asignacije prenehala terjatev asignanta do asignata, s čimer se je zmanjšal obseg stečajne mase. Na tej predpostavki je tožeča stranka tudi utemeljevala tožbeni zahtevek v tožbi, s trditvijo, da se je aktiva stečajnega dolžnika zaradi izpodbijanega dejanja znižala za znesek, ki bi bil sicer plačan stečajnemu dolžniku (glej točka II. tožbe). Sodba v tej smeri nima razlogov, oziroma so si navedeni razlogi celo nasprotujoči, ko ugotavlja previlegiran položaj tožene stranke ob nespremenjenem obsegu premoženja aktive stečajnega dolžnika.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo v nakazanem okviru presojati obstoj objektivnega elementa izpodbojnosti izpodbijanega dejanja asignacije pravnega prednika stečajnega dolžnika.

V kolikor bo prvostopenjsko sodišče ugotovilo obstoj objektivnega elementa izpodbojnosti, bo potrebno presoditi tudi glede subjektivnega elementa izpodbojnosti, to je ali je tožena stranka vedela ali bi morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko finančno stanje. Obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti bo potrebno presojati glede na čas storitve izpodbijanega dejanja. Ker je bilo dejanje storjeno s strani pravnega prednika stečajnega dolžnika, je subjektivni element lahko podan zgolj v smislu vedenja za slabo ekonomsko finančno stanje družbe B d.o.o., ki je storila izpodbijano dejanje. Subjektivni element izpodbojnosti je torej lahko podan zgolj ob predpostavki, da je bila družba, ki je storila izpodbijano dejanje, v slabem ekonomsko finančnem stanju. Drugo tožeča stranka je v svojih trditvenih navedbah takšno stanje na strani B d.o.o. zatrjevala, sklicujoč se na njeno insolventnost v času sklenitve sporne asignacije. V primeru potrditve tako zatrjevane dejanske podlage bo sodišče prve stopnje moralo preizkusiti trditve tožeče stranke, glede zakonske domneve iz 1. točke 4. odstavka 125. člena ZPPSL oziroma ali trditve tožene stranke zadostujejo za izpodbijanje takšne domneve.

Pritožbeno sodišče opozarja na nerazumljivost izpodbijane sodbe tudi v delu, ko je odgovorilo na uveljavljan "pogojni pobotni ugovor" tožene stranke proti obema tožečima strankama. Sodišče prve stopnje je ugovor zavrnilo sklicujoč se, da bo tožena stranka svoj zahtevek lahko podala šele, ko bo prijavila v stečajnem postopku nad A terjatev, ki ji bo nastala zaradi uspelega izpodbijanja dejanja v tem postopku. Toženec se je v svojih trditvah pri utemeljitvi tako postavljenega ugovora (točka 4. pripravljalne vloge) z dne 26.2.2005 skliceval na obstoj denarne terjatve na odškodninskem temelju tako zoper prvo tožečo kot zoper drugo tožečo stranko. Nejasno je stališče sodišča prve stopnje, da bo tožena stranka lahko po prijavi terjatve v stečajnem postopku podala svoj zahtevek. Pobotni ugovor predstavlja procesno obrambno sredstvo zoper terjatev tožeče stranke. Dopustnost oziroma utemeljenost takšnega ugovora pa je potrebno preizkusiti tako z vidika obstoja vzajemnosti med terjatvijo, ki jo uveljavljata tožeči stranki in zatrjevano terjatvijo zoper prvo tožečo stranko kakor tudi glede pobotljivosti s terjatvijo zoper drugo tožečo stranko, upoštevaje določbo 119. člena ZPPSL.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.