Jedro

Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi podatkov dnevnega poročila azilnega doma pravilno zaključila, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in se ni vrnil v roku treh dni. Tožnik v tožbi navaja le to, da so znani primeri, ko so se vršile kontrole in da je prišlo do primerov, ko so uradne osebe potrkale in se oseba ni prebudila in potrdila svoje prisotnosti in je prišlo do izbrisa iz evidence azilnega doma. V tožbi pa tožnik ne postavlja trditve, da ni zapustil azilnega doma oziroma, da se sedaj še nahaja v azilnem domu oziroma niti ne navaja točno, kje se sedaj nahaja in tudi ne prilaga nobenih dokazov v zvezi s tem, kje se sedaj nahaja. Po presoji sodišča je v tem upravnem sporu dokazno breme na strani tožnika, da dokaže, da ni zapustil azilnega doma samovoljno oziroma, da je seznanil pristojni organ o tem kje se sedaj nahaja. V zvezi s tem tožnik ne ponuja nobenih navedb in tudi ne dokazov, ampak v tožbi sam navaja, da bi lahko z zaslišanjem tožnik pojasnil, kdaj je azilni dom zapustil. Tožnik tudi navaja, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, vendar v zvezi s tem v tožbi ne ponuja niti navedb niti dokazov, tudi ne postavlja trditve, da se še nahaja v Republiki Sloveniji oziroma ne ponuja naslova svoje sedanje nastanitve oziroma kraja, kjer bi bil sedaj dosegljiv.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom ustavila postopek za priznanje azila v Republiki Sloveniji za tožnika, hkrati je določila rok treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik vložil prošnjo za azil in da mu je bil določen kraj začasnega prebivanja v Azilnem domu v A. Na podlagi uradnih evidenc je tožena stranka ugotovila, da je tožnik samovoljno zapustil Azilni dom v A in bil izbrisan iz evidence dne 10. 12. 2003. Tožena stranka je pri svoji odločitvi upoštevala, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil v roku treh dni, zato je odločila na podlagi 5. alinee 1. odstavka 42. člena Zakona o azilu in postopek za priznanje azila ustavila. Hkrati je odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v skladu s 3. odstavkom 42. člena Zakona o azilu.

Tožnik v tožbi navaja, da je sklep tožene stranke preuranjen. Navaja, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in to ima za posledico napačno uporabo Zakona o azilu. Uradne evidence tožene stranke oziroma azilnega doma ne izkazujejo vedno dejanskega stanja in zaradi večjega števila prosilcev za azil, ni vedno mogoče za vsako osebo natančno voditi evidence o tem kdaj je zapustil azilni dom in kdaj bi se moral vrniti. Tožnik opozarja na to, da so znani primeri, ko so prosilci spali v svojih sobah, uradne osebe, ki so vršile kontrolo, pa so le potrkale in odšle naprej. Tožnik navaja, da bi bilo potrebno natančneje vpogledati evidence azilnega doma in tudi zaslišati tožnika v zvezi z njegovo odsotnostjo. Ker ni bilo opravljeno njegovo zaslišanje glede zapustitve azilnega doma, je bila tožniku kršena pravica do sodelovanja v postopku. Tožnik bi lahko natančno pojasnil kdaj je zapustil azilni dom. Tožnik tudi navaja, da je zato preuranjena odločitev, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v določenem roku. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in zadeva vrne toženi stranki v nov postopek. Prav tako predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks, ker je brez premoženja in brez dohodkov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ni kršila pravil postopka in tudi ni napačno ugotovila dejanskega stanja. Iz uradnih evidenc organa tožene stranke izhaja, da se je tožnik pravici do sodelovanja v postopku odpovedal s tem, ko je samovoljno zapustil azilni dom. To je razvidno iz uradnih evidenc in dnevnega poročila azilnega doma z dne 10. 12. 2003. Prav tako navaja, da preverko fizične prisotnosti prosilcev v azilnem domu opravljata operativna in varnostna služba azilnega doma ob rednem jutranjem štetju prosilcev za azil. Preverke kontrole prisotnosti so dnevno zabeležene v uradne evidence, katerih zbiranje temelji na določbah Zakona o azilu. Tožena stranka tudi ugotavlja, da se tožnik ni vrnil v azilni dom, prav tako tudi ni obvestil o morebitni spremembi naslova.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Iz predloženega upravnega spisa in izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na določilo 5. alinee 1. odstavka 42. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03, uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZAzil), na podlagi katerega se prošnja za azil šteje za umaknjeno in se postopek s sklepom ustavi, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa, ki vodi postopek, razvidno, da je prosilec za azil samovoljno zapustil azilni dom in se v roku treh dni od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na dnevno poročilo azilnega doma z dne 10. 12. 2003 in tožena stranka je v odgovoru na tožbo potrdila, da se tožnik vse do podaje odgovora na tožbo dne 24. 3. 2004 ni vrnil v azilni dom, prav tako tudi ni obvestil o morebitni spremembi naslova.

Iz upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik nastanjen v Azilnem domu v A v skladu s 1. odstavkom 45. člena ZAzil. Iz prošnje za azil z dne 5. 12. 2003 pa izhaja, da je bil seznanjen z informacijami o pravicah in dolžnostih prosilcev za azil. Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi podatkov dnevnega poročila azilnega doma pravilno zaključila, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in se ni vrnil v roku treh dni. Tožnik v tožbi navaja le to, da so znani primeri, ko so se vršile kontrole in da je prišlo do primerov, ko so uradne osebe potrkale in se oseba ni prebudila in potrdila svoje prisotnosti in je prišlo do izbrisa iz evidence azilnega doma. V tožbi pa tožnik ne postavlja trditve, da ni zapustil azilnega doma oziroma, da se sedaj še nahaja v azilnem domu oziroma niti ne navaja točno kje se sedaj nahaja in tudi ne prilaga nobenih dokazov v zvezi s tem kje se sedaj nahaja. Po presoji sodišča je v tem upravnem sporu dokazno breme na strani tožnika, da dokaže, da ni zapustil azilnega doma samovoljno oziroma, da je seznanil pristojni organ o tem kje se sedaj nahaja, v zvezi s tem tožnik ne ponuja nobenih navedb in tudi ne dokazov, ampak v tožbi sam navaja, da bi lahko z zaslišanjem tožnik pojasnil kdaj je azilni dom zapustil. Tožnik tudi navaja, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, vendar v zvezi s tem tožnik v tožbi ne ponuja niti navedb niti dokazov, tudi ne postavlja trditve, da se še nahaja v Republiki Sloveniji oziroma ne ponuja naslova svoje sedanje nastanitve oziroma kraja, kjer bi bil sedaj dosegljiv.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, ker tožnik le s splošnimi navedbami o primerih nasploh, ko se prosilci za azil niso prebudili ob trkanju, ne more izpodbiti pravilno ugotovljenega dejanskega stanja s strani tožene stranke in posledično pravilne uporabe določil ZAzil. Tudi odločitev, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 3 dni, je tožena stranka pravilna oprla na določilo 3. odstavka 42. člena ZAzil. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 39. člena ZAzil v zvezi s 1. odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS).

K 2. točki izreka: Tožnik predlaga oprostitev plačila sodnih taks in temu predlogu je sodišče ugodilo na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji). Pri svoji odločitvi je sodišče upoštevalo podatke upravnega spisa, da je tožnik brez sredstev za preživljanje, upoštevalo pa je tudi njegov status.