Jedro

Torej je glede na citirane materialnopravne določbe in ustaljeno sodno prakso za odločanje o utemeljenosti preživninskega zahtevka enega zakonca v primeru prenehanja zakonske skupnosti z drugim zakoncem odločilno dejstvo o datumu, oziroma o času prenehanja njune življenjske skupnosti in ni odločilno dejstvo o času pravnomočnosti sodbe o razvezi zakonske zveze.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v točki I izreka, spremeni tako, da v tem delu poslej glasi: “Zavrne se tožbeni zahtevek: Tožena stranka R. T., ... je dolžna tožeči stranki B. T., ... od 31. 12. 2015 dalje plačevati preživnino v višini 30,00 EUR mesečno, in sicer do vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse na TRR tožnice B. T., ..., ki je odprt pri Banki d.d., tako določeno preživnino je dolžna tožena stranka plačevati vse do prve uskladitve preživnine z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v R Sloveniji po sklepu Vlade RS, odtlej pa v valoriziranem znesku, v skladu z vsakokratnimi obvestili pristojnega CSD.”

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 169,80 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožnici od 31. 12. 2015 dalje plačevati preživnino 30,00 EUR mesečno (točka I izreka), višji tožbeni zahtevek za plačevanje preživnine je zavrnilo (točka II izreka) in odločilo o stroških postopka, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške (točka III izreka).

2. Toženec je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve pod točko I izreka, pri tem je uveljavljal vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagal razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje, podredno pa je predlagal spremembo sodbe v izpodbijanem delu tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navajal je, da je sodišče prve stopnje v svoji odločitvi o ključnih argumentih za prisojo preživnine v korist tožnice zmotno, preuranjeno in napačno presodilo glede na zbrano dokumentacijo v spisu za obe pravdni stranki. Navajal je, da ima tožnica mesečno pokojnino v povprečju 440,36 EUR, iz izpiskov o stanju salda na njenem TRR pa izhaja, da prejema tudi druge vrste dohodkov in so ti večji, kot so toženčevi dohodki. Tožnica je torej še vedno zmožna za pridobitno delo, toženec pa za takšno delo ni zmožen. Ne držijo ugotovitve, da toženec zasluži tudi s pridelavo žganja, glede odločilnih dejstev o prisojeni simbolični preživnini tožnici v višini 30,00 EUR pa v sodbi ni zaslediti utemeljenosti, ali pravne, oziroma računske logike, saj matematični podatki dejansko pokažejo drugačno resnico, pri kateri bi dejanski upravičenec do preživnine bil toženec, ne pa tožnica. Po mnenju toženca je sodišče prve stopnje zmotno ter napačno ocenilo dejstva in listinsko dokumentacijo ter na podlagi le-te zmotno, preuranjeno interpretiralo pravno normo o obveznosti toženca plačevati preživnino.

3. Tožnica je z laičnim odgovorom odgovorila na pritožbo toženca prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 11. točke te določbe, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje in pa na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Toženec v pritožbi ni konkretiziral pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo, da bi bila sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu obremenjena s katero od zgoraj naštetih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora samo paziti uradoma, zato ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

7. Sodišče prve stopnje je kot materialnopravno podlago pravilno navedlo določbo 81. a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), vendar bi glede na tožničino trditveno podlago moralo to določbo upoštevati hkrati z določbo 50. a člena ZZZDR. Iz slednje izhaja, da se za preživninska razmerja med zakoncema v času trajanja zakonske zveze ter za preživninska razmerja med zakoncema po prenehanju življenjske skupnosti zakoncev smiselno uporabljajo določbe o preživljanju zakoncev po razvezi zakonske zveze. Določba 81. a člena ZZZDR pa ureja razmerja med razvezanima zakoncema po razvezi zakonske zveze in ob njegovi smiselni uporabi je v sodni praksi enotno stališče, da mora zakonec v primeru prenehanja življenjske skupnosti zakoncev v roku enega leta zahtevati od drugega zakonca preživnino, sicer to pravico izgubi (tako Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 15/1993, Višje sodišče v Ljubljani IV Cp 3460/2015, Višje sodišče v Kopru I Cp 394/2007, tako tudi pojasnila sprememb ZZZDR, stran 87, v knjigi Predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih s pojasnili Karla Zupančiča in Barbare Novak, Zbirka predpisov, Založba Uradni list RS, 2004).

8. Torej je glede na citirane materialnopravne določbe in ustaljeno sodno prakso za odločanje o utemeljenosti preživninskega zahtevka enega zakonca v primeru prenehanja zakonske skupnosti z drugim zakoncem odločilno dejstvo o datumu, oziroma o času prenehanja njune življenjske skupnosti in ni odločilno dejstvo o času pravnomočnosti sodbe o razvezi zakonske zveze.

9. Iz v točki 1 in 2 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja tožničina trditvena podlaga, v kateri je navedla dejstvo, da je življenjska skupnost pravdnih strank razpadla 27. 11. 2014, ko je tožnica zaradi nasilja toženca zapustila dom in se nastanila v varni hiši. V trditveni podlagi tožnice, upoštevaje tudi njene navedbe, podane na prvem naroku za glavno obravnavo (listna št. 98-103) ni navedb o tem, da bi tožnica in toženec v času po 27. 11. 2014 obnovila življenjsko skupnost. 10. Iz toženčeve trditvene podlage, kot je povzeta v točkah 3, 4 in 5 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ter navedb, podanih na prvem naroku za glavno obravnavo pa izhaja, da toženec ni prerekal po tožnici zatrjevanega dejstva o datumu prenehanja njune življenjske skupnosti.

11. Iz točke 8 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja ugotovljeno dejstvo, ki ga potrjujejo tudi podatki v sodnem spisu, da je tožnica tožbo za preživnino zoper bivšega zakonca, to je toženca, vložila 30. 12. 2015. 12. Glede na zgoraj obrazloženo tožnica torej ni s tožbo zahtevala preživnine v roku enega leta od prenehanja življenjske skupnosti s tožencem, zato je to pravico izgubila. Ob pravilni uporabi določb 50. a in 81. a člena ZZZDR bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrniti. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo in je posledično sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu materialnopravna napačna in je pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava utemeljen. Brezpredmetne pa so pritožbene navedbe, s katerimi toženec izpodbija ugotovljena dejstva o višin dohodkov pravdnih strank, zato pritožbeno sodišče nanje ni odgovorilo.

13. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v točki I izreka, na podlagi določbe pete alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi v delu, da je toženec dolžan plačevati tožnici mesečno preživnino 30,00 EUR od 31. 12. 2015 dalje.

14. Pritožba ni izrecno izpodbijala odločitve o stroških pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa je ocenilo, da odločitev v tem delu ni obremenjena z nobeno od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora samo paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

15. Toženec je s pritožbo uspel, zahteval pa je povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Zato mu mora tožnica povrniti le-te v obsegu, v katerem so bili potrebni.

Toženec je priglasil pritožbene stroške v obsegu nagrade odvetniku za sestavo pritožbe po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife (OT, Uradni list RS, št. 2/2015) v višini 200 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 91,80 EUR in strošek za plačilo sodne takse za pritožbo v znesku 78,00 EUR, torej v skupni višini 169,80 EUR. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da so priglašeni stroški bili tudi potrebni in jih mora tožnica tožencu povrniti v roku 15 dni po prejemu te sodbe (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

16. Tožnica v odgovoru na pritožbo ni zaznamovala stroškov pritožbenega postopka, zato o teh ni odločeno.