Jedro

V primeru, ko je prodajalec istočasno kreditodajalec v primeru zamude posameznega obroka, ne gre za občasne dajatve temveč za enkratno obveznost in terjatev zastra v petih letih in ne v treh letih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo 1.761.214,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka. V posledici take odločitve je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 110.880,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku; podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožeča stranka navaja, da je sodišče napačno štelo, da je terjatev zastarana, saj je napačno stališče, da teče zastaranje od vsake posamezne anuitete in ni mogoče uporabiti določb člena 372 ZOR. Splošni petletni zastaralni rok ni potekel glede na to, da je zadanji obrok zapadel v plačilo 31.7.1999, tožba pa je bila vložena

19.12.2002.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema odločitev sodišča prve stopnje in se strinja, da je ugovor zastaranja utemeljen, čeprav je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačno obrazložena, saj je terjatev tožeče stranke zastarana po splošnih predpisih o zastaranju, to je zaradi poteka petletnega zastaralnega roka (člen 371 ZOR) in ne triletnega (člen 372 ZOR), na katerega je oprlo odločitev sodišče prve stopnje, vendar kot že omenjeno, to ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, kot bo obrazloženo v nadaljevanju obrazložitve. Terjatev, ki jo vtožuje tožeča stranka, ne predstavlja občasne terjatve v smislu člena 372 ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih), saj iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil pravni prednik tožeče stranke v eni osebi prodajalec osebnega vozila in kreditodajalec dela kupnine zanj. Toženec se je s pogodbo zavezal, da bo kreditirani del kupnine vrnil tožeči stranki v 48 obrokih, katerih višina se bo mesečno usklajevala z odstotkom sprememb tovarniške cene enakega oziroma podobnega modela in tipa vozila z obrestmi. Tako pogodbeno razmerje kaže na obročno odplačilo ene same obveznosti v smislu zadnjega stavka drugega odstavka člena 372 ZOR. Take terjatve pa zastarajo v splošnem zastaralnem roku po 371 členu ZOR, to je v petih letih (enako sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 377/2002 z dne 15.1.2003). V pritožbi je sporno vprašanje kdaj je zastaranje začelo teči, saj tožeča stranka zatrjuje, da je zastaranje lahko začelo teči po zapadlosti zadnjega obroka 31.7.1999, vendar je tako stališče tožeče stranke napačno. Pravdni stranki sta se v posojilni pogodbi dogovorili, da sme tožeča stranka odstopiti od pogodbe in zahtevati takojšnje vračilo celotnega posojila v primeru, če toženec ne plača dveh mesečnih obrokov (13. člen pogodbe). Ker iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da toženec ni poravnal nobene terjatve od 31.3.1996 (v pritožbi tožeča stranka trdi sicer, da je toženec zadnji obrok plačal 17.5.1996, kar pa na zastaranje v ničemer ne vpliva), je celotna terjatev zapadala v plačilo 31.5.1996 oziroma potrditvah tožeče stranke v pritožbi 31.7.1996. V skladu s členom 361 ZOR je naslednji dan pričelo teči tudi zastaranje. Ker je bila tožba vložena 19.12.2002, to je po preteku petletnega zastaralnega roka, je terjatev tožeče stranke zastarana in je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo zahtevek zaradi zastaranja, čeprav, kot že omenjeno, iz drugih (napačnih) razlogov.

Glede na navedeno je bilo pritožbo tožeče stranke zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).