Jedro

Vrhovno sodišče preizkuša izpodbijano odločbo samo v okviru razlogov uveljavljene kršitve zakona (prvi odstavek 424. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Policijska postaja Ljubljana Moste je zoper samostojnega podjetnika M. R. dne

18. 5. 2010 izdala plačilni nalog zaradi prekrška po b) točki četrtega odstavka 69. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) in zaradi prekrška po a) točki devetega odstavka 70. člena ZVCP-1. Za prekršek po b) točki četrtega odstavka 69. člena ZVCP-1 mu je bila določena globa v višini 900 EUR in za prekršek po a) točki devetega odstavka 70. člena globa v višini 600 EUR in nato izrečena enotna globa v višini 1.500 EUR. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, katero je Okrajno sodišče v Ljubljani dne 27. 5. 2011 zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu naložilo plačilo stroškov postopka.

2. Vrhovna državna tožilka je zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom, da se izpodbijana sodba zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) razveljavi. Navaja, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o odgovornosti samostojnega podjetnika M. R. za obravnavane prekrške. Samo dejstvo, da je do obeh prekrškov prišlo, za ugotovitev odgovornosti samostojnega podjetnika posameznika ne zadošča. Sodišče namreč v obrazložitvi le povzema zakonski tekst 4. točke četrtega člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD), na katerega napotuje 14. člen ZP-1, ne pove pa, katero dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja svojega zaposlenega je storilec opustil. Slednje pa je odločilno za presojo materialnopravnega pogoja odgovornosti samostojnega podjetnika za prekršek.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 in ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu. Storilec v odgovoru soglaša z navedbami vrhovne državne tožilke, ki je vsebinsko v celoti sledila njegovi pobudi.

B.

4. Določba 14. člena ZP-1 v zvezi z odgovornostjo samostojnega podjetnika posameznika za prekršek druge osebe napotuje na ZOPOKD, ki temelje oziroma pogoje odgovornosti predpisuje v 4. členu. Smiselna uporaba te določbe pomeni, da morata biti za odgovornost samostojnega podjetnika posameznika za prekršek kumulativno izpolnjena dva pogoja, to je formalni in materialni pogoj. Osnovni (formalni) pogoj za odgovornost samostojnega podjetnika posameznika za prekršek bo izpolnjen, če je storilec prekršek izvršil v imenu, na račun ali v korist samostojnega podjetnika, pri čemer mora biti podan vsaj eden od teh alternativno določenih temeljev. Navedene formalne temelje pa dopolnjujejo še materialni pogoji odgovornosti samostojnega podjetnika posameznika za prekršek (točka 1 - 4

4. člena ZOPOKD). Tudi ti so določeni alternativno, za odgovornost samostojnega podjetnika posameznika pa mora biti podan vsaj eden.

5. Glede na prvi odstavek 424. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 je Vrhovno sodišče materialnopravni temelj odgovornosti samostojnega podjetnika preizkušalo samo v okviru razlogov uveljavljene kršitve zakona. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da sodba nima razlogov o materialnopravnem pogoju iz 4. točke 4. člena ZOPOKD, in pri tem zavzema stališče, da je v konkretnem primeru odgovornost samostojnega podjetnika za očitani prekršek podana prav na temelju te točke. Temu Vr hovno sodišče ne more pritrditi. Iz obrazložitve sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ugotovilo, da je samostojni podjetnik pridobil premoženjsko korist in s tem izpolnil materialni pogoj po 3. (in ne 4.) točki 4. člena ZOPOKD (stran 4 sodbe). Opustitve dolžnega nadzorstva nad zakonitostjo ravnanja zaposlenega po 4. točki 4. člena ZOPOKD sodišče ni ugotovilo, zato razlogov o tem materialnopravnem temelju tudi ni navedlo.

6. Ker zatrjevana kršitev zakona ni podana, preizkusa po uradni dolžnosti pa Vrhovno sodišče ne opravlja, je bilo treba zahtevo vrhovne državne tožilke na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 kot neutemeljeno zavrniti.