Jedro

V skladu z določbo 3. odstavka 105. člena SPZ predstavljajo skupni deli zgradbe zemljišča, na katerih stavba stoji, pa tudi druge nepremičnine. Slednje so lahko predvsem tiste, ki so vpisane v isti osnovni vložek kot stavba, še posebej tiste, ki po svojem namenu in obsegu lahko služijo zgolj stavbi v etažni lastnini kot celoti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: 1. predlog za delitev nepremičnine, parc. št. 1333/2, k.o. X, zavrnilo; 2. predlog za ureditev razmerij med solastniki – uporabe nepremičnine, parc. št. 1333/2, k.o. X, prav tako zavrnilo; 3. odločilo, da predlagateljica in dvanajsti nasprotni udeleženec trpita sama svoje stroške tega postopka.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo predlagatelj. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj se izpodbijani sklep razveljavi in vrne v novo odločanje. Poudarja, da je v nasprotju z navedbami predlagatelja zaključek sodišča, da naj bi bilo med strankami nesporno, da je nepremičnina, parc. št. 1333/2, k.o. X, skupni del etažne lastnine, saj je takšen zaključek predlagatelj izrecno prerekal v 3. točki prvega pripravljalnega spisa. Zato je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče o odločilnem dejstvu, in sicer, ali je parc. št. 1333/2, k.o. X skupni del ali ne, zaključuje v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom in trditvami predlagateljice. Predlagateljica je ves čas postopka zahtevala delitev parc. št. 1333/2, k.o. X, in že to dokazuje, da ne soglaša, da konkretna parcela predstavlja skupni del zgradbe. Nasprotnega nasprotni udeleženci tudi niso dokazali. Sodišče ni pojasnilo, zakaj naj bi bila ta parcela skupni del v smislu določbe 105. člena SPZ. Zato je storjena bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Razen tega je že teorija izpostavila problem atrijev in parkirnih mest etažnih lastnikov in tudi predvidela rešitve, ki so zapisane v komentarju 105. člena SPZ. SPZ tega vprašanja ne rešuje konkretno, rešljivo pa je s pomočjo načelnih pravil o etažni lastnini. Na strani 525 Komentarja je zavzeto stališče, da je mogoče problem parkirišč na nepremičnini, ki je sicer skupni del etažnih lastnikov, med ostalim rešiti tako, da se samostojno določeno parcelo za parkirišče odpiše od osnovnega vložka in jo vpiše v poseben vložek ali da parcela za atrij oziroma v konkretnem primeru parkirišče ostane vpisana v osnovni vložek, v podvložek pa se vpiše kot del poslovnega prostora in se upošteva v njegovem tlorisu. Ker je torej predvidena možnost delitve skupne stvari in zato tudi namen zakonodajalca ni bil popolnoma izključiti možnost delitve zemljišča ob stavbi, se sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pomeni tudi zmotno uporabo materialnega prava. Predlagatelj je izpostavil možen način delitve, kot ga predvideva omenjeni komentar. Tudi zato je zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo - predvsem 105. člen SPZ v povezavi z določili ZNP, ki določajo oziroma urejajo razmerja med etažnimi lastniki. Predlagatelj je v prvem pripravljalnem spisu tudi zatrjeval, da SPZ nikjer ne določa, da pisnega sporazuma, predvidenega v 113. členu SPZ ni mogoče nadomestiti z odločbo sodišča. Če ne bi bila mogoča delitev v smislu 105. člena SPZ, kot navaja sodišče, potem komentator navedenega člena zagotovo ne bi predvidel možen način delitve zemljišča ob stavbišču, na katerem so parkirišča, kot je tudi v konkretnem primeru. Tudi zato so bistveno kršena pravila postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, prav tako je tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo. V zvezi s podrednim zahtevkom je preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da predlagatelj glede na določbo 270. člena SPZ ni aktivno legitimiran za vložitev predloga za določitev načina uporabe parc. št. 1333/2, k.o. X, temveč le za predlog, da sodišče v nepravdnem postopku določi vsebino pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij. Ni razumljivo namreč, na kakšni podlagi je sodišče zaključilo, da so stranke postopka pridobile etažno lastnino pred 1.1.2003, v tej smeri pa tudi ni razlogov v sodbi. Zato je ponovno storjena bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sklep v tem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Določba 270. člena SPZ se nanaša le na etažne lastnike, ki so pridobili etažno lastnino do uveljavitve SPZ, kdaj so etažni lastniki postali stranke tega postopka sodišče niti ni ugotavljalo niti o tem ni navedlo razlogov v izpodbijanem sklepu. Zato je zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo. Predlagatelj je nadalje že na naroku 22.1.2010 opozoril, da je iz komentarja določila 116. člena SPZ razvidno, da za primere, ko pogodbe v smislu določila 116. člena SPZ ni, predvideva zakon možnost, da lahko vsak etažni lastnik predlaga nepravdni postopek za določitev načina uporabe in upravljanja skupnih delov (2. odstavek 112. člena ZN v povezavi s 117. členom ZN). Če bi bil namen zakonodajalca, da lahko etažni lastnik posameznik zahteva samo sklenitev pogodbe, ne pa tudi določitev načina uporabe skupnih delov, bi to tudi zapisal. Takšnega določila v SPZ niti v ZNP ni in slednje dokazuje tudi komentar določila 116. člena SPZ. Zato je zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo. Zmoten je zaključek sodišča, da naj bi bila intervencija sodišča predvidena v določilu 117. člena SPZ, vendar le za primere, ko je sklenjena pogodba o urejanju medsebojnih razmerij med etažnimi lastniki. Določba 112. člena ZNP namreč določa, da odloča sodišče v postopku za ureditev razmerij med solastniki, če ni bilo med njimi doseženo soglasje o poslu v zvezi z rednim upravljanjem, ki je nujen za redno vzdrževanje stvari v solastnini, oziroma o načinu upravljanja in uporabe stvari v solastnini, pri čemer se postopek začne na predlog solastnika. Določba 117. člena ZNP pa določa, da se določbe tega poglavja smiselno uporabljajo tudi v postopku za ureditev razmerij o rednem vzdrževanju stvari oziroma o načinu upravljanja in uporabe stvari v skupni lastnini ter razmerij med oziroma z etažnimi lastniki. Predlagatelj je bil torej aktivno legitimiran, da je sam vložil podredni predlog, da sodišče določi način uporabe parc. št. 1333/2, k.o. X. Vzrok, zakaj je takšna ureditev nujno potrebna, je predlagatelj natančno opisal v prvem pripravljalnem spisu in tudi že v predlogu. Trditev, da je predlagatelj aktivno legitimiran za vložitev podrednega predloga, pa v nasprotju z zaključkom sodišča potrjuje tudi komentar SPZ glede 116. člena, kjer komentator navaja, da za primere, ko pogodbe ni, zakon predvideva možnost, da lahko vsak etažni lastnik sam predlaga nepravdni postopek za določitev načina uporabe in upravljanja skupnih delov. V konkretnem primeru pogodba ni sklenjena in je zato predlagatelj v skladu z določilom 112. člena v zvezi s 117. členom ZNP v povezavi z določili SPZ, ki urejajo razmerja med etažnimi lastniki, vložil kot redni predlog za določitev načina uporabe. Glede aktivne legitimacije pa se je predlagatelj izrekel tudi na naroku dne 22.1.2010, v zvezi s čimer pa sodišče prve stopnje sploh ni sprejelo dokaznega zaključka in je zato storilo bistveno kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Posledično je nepravilno odločeno tudi o stroških postopka. Treba je upoštevati določilo 126. člena ZNP, v skladu s katerim skupne stroške trpijo solastniki v sorazmerju z velikostjo solastniških deležev. Ni upoštevano, da je najmanj sodna taksa za predlog skupni strošek. Predlagatelj še poudarja, da je vlogo prvega nasprotnega udeleženca prejel šele 24.2.2010, medtem ko je izpodbijani sklep prejel že 19.2.2010 skupaj z vlogo dvanajstega nasprotnega udeleženca. Izpodbijani sklep je bil sprejet 16.2.2010, torej brez obravnave, čeprav bi jo sodišče moralo opraviti in s tem nuditi predlagatelju najmanj možnost, da se izjavi o vlogi prve in dvanajste nasprotne udeleženke. Zato je kršeno načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP, ki se v nepravdnem postopku uporablja v skladu z določbo 37. člena ZPP. Sodišče je v zadevi odločilo tudi preden je preteklo 30 dni od opravljenega naroka in vročitve prvega pripravljalnega spisa nasprotnim udeležencem, kljub temu, da je na naroku sprejelo odločitev, da se bo o nadaljevanju postopka odločilo potem, ko bo prejelo odgovore nasprotnih udeležencev. Rok 30 dni je določen kot rok za odgovor na tožbo in je glede na dano situacijo tudi primeren rok, v katerem bi imeli možnost nasprotni udeleženci podati svoja stališča glede predlogov v prvem pripravljalnem spisu. Sodišče bi moralo dati možnost predlagatelju, da se izjavi o vlogi nasprotnih udeležencev in tudi opraviti glavno obravnavo, katere pa ni, in zaradi česar je storjena bistvena kršitev določb postopka iz 10. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Prvo in dvanajsto nasprotna udeleženca odgovarjata na pritožbo in predlagata zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Višje sodišče v Ljubljani je v tej pritožbeni zadevi odločalo na podlagi prenosa pristojnosti reševanja z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani v skladu z odredbo predsednika Višjega sodišča v Ljubljani, št. Su 73/2010, z dne 27.7.2010, izdano na podlagi sklepa začasne predsednice Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Su 72/2010-63. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na naroku dne 22.1.2010 odločilo, da ta narok preloži za nedoločen čas, in sicer zato, da bo proučilo vlogo predlagatelja ter počakalo na odgovore nasprotnih udeležencev na to vlogo. Na predlagateljevo prvo pripravljalno vlogo sta odgovorila prvi in dvanajsti nasprotni udeleženec. Kljub temu pa sodišče prve stopnje ni opravilo še enega naroka, temveč je izdalo izpodbijani sklep. Po stališču pritožbenega sodišča je ob tako nastali procesni situaciji, storjena v pritožbi očitana bistvena kršitev določb nepravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 37. člena ZNP. Pritožnik pa nadalje tudi pravilno opozarja, da dejstvo, da predstavlja sporna parcela skupni del stavbe, ni bilo nesporno med udeleženci postopka. V 3. točki prve pripravljalne vloge je namreč predlagatelj pričel trditi, da parcela štev. 1333/2 ne predstavlja parcele, na kateri stavba v etažni lastnini stoji, saj se poslovna stavba nahaja na parceli št. 1329/1, zaradi česar naj ne bi šlo za skupni del stavbe. Podatki zemljiškoknjižnega izpiska pa potrjujejo te pritožnikove trditve. Poslovna stavba namreč stoji na parc. št. 1329/1, ki torej predstavlja stavbišče in s tem neposredno po samem zakonu skupni del stavbe (glej določbo 3. odstavka 105. člena SPZ), dočim predstavlja predmetna parcela dvorišče. Ker se s temi trditvami prvostopno sodišče ni ukvarjalo, upoštevaje, da je zmotno štelo to dejstvo za nesporno, je na ta način odvzelo možnost obravnavanja predlagatelju in storilo vsebinsko očitano bistveno kršitev določb nepravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Zato je moralo pritožbeno sodišče tudi iz tega razloga ugoditi pritožbi in izpodbijani sklep razveljaviti ter vrniti zadevo v nov postopek (1. odstavek 354. člena ZPP v zvezi z določbo 37. člena ZNP).

V novem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje na naroku, ki je kot omenjeno v dosedanjem postopku izostal, opredeliti tudi do predlagateljevih trditev, da predmetna parcela ne predstavlja skupnega dela stavbe, da gre torej za nepremičnino v solastnini udeležencev postopka, za katero ne veljajo pravna pravila, ki veljajo za delitev solastnine na skupnih delih, po katerih nihče od solastnikov ne more zahtevati delitve solastnine na skupnih delih, kot sicer pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje (določba 5. odstavka 105. člena SPZ). Pravno izhodišče za odgovor na to vprašanje pa bo, upoštevaje, da gre za poslovno stavbo in ne za stanovanjsko stavbo, predstavljala določba 3. odstavka 105. člena SPZ, po kateri predstavljajo skupne dele zgradbe zemljišča, na katerih stavba stoji, pa tudi druge nepremičnine. Slednje so po stališču pritožbenega sodišča lahko predvsem tiste, ki so vpisane v isti osnovni vložek kot stavba, še posebej tiste, ki po svojem namenu in obsegu lahko služijo zgolj stavbi v etažni lastnini kot celoti in so vse vpisane v isti osnovni vložek kot solastnina etažnih lastnikov (1).

Glede na povedano, pritožbenemu sodišču na druge pritožbene očitke ni bilo treba odgovarjati.

(1) Glej v teoriji: M. Juhart: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 524 in 525; v tem delu avtorica komentarja dr. V. Rijavec.