Jedro

Iz vloge tožnika z dne 29. 6. 2016 nikjer ne izhaja, da je zahteval dostop do informacij javnega značaja, temveč je v njej izrecno navedeno, da zahteva vpogled v dokumentacijo v zvezi z obravnavanim javnim razpisom (to dokumentacijo potem tudi konkretno opredeli), kar pomeni, da je organ že s tem, ko je to tožnikovo vlogo obravnaval kot zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, ravnal v nasprotju s 116. členom ZUJIK oziroma 82. členom ZUP in je že iz tega razloga izpodbijana odločba nezakonita ter jo je treba odpraviti. Sodišče se namreč strinja s tožnikom, da mu je bilo na tak način onemogočeno učinkovito pravno varstvo, saj se tožnik v pritožbenem postopku oziroma v teku (svojega) pritožbenega roka zoper izpodbijano odločbo ni mogel seznaniti z dokumentacijo, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, posledično pa zato tudi ni mogel učinkovito varovati in uveljaviti svoje pravice do pritožbe. S takim postopanjem pa je organ zagrešil bistveno kršitev določb postopka (7. člen v zvezi s 13. členom ZUP oziroma smiselno 3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), ki je vplivala ali bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Javne agencije za knjigo RS, št. 6130-172/2016/2 z dne 6. 6. 2016, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,60 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se v obdobju 2016-2017 v sofinanciranje ne sprejme kulturni projekt s področja Izdaja knjig (IK) prijavitelja - tožnika (prijavljeno število knjig v kulturnem projektu za leto 2016: 6, prijavljeno število knjig v kulturnem projektu za leto 2017: 5) (I. točka izreka) in, da so v tem postopku nastali stroški organa za obdelavo prijave na razpis, ki skladno s Tarifo za izvajanje storitev Javne agencije za knjigo RS znašajo 200,00 EUR, katere je prijavitelj skladno z razpisno dokumentacijo plačal ob prijavi na razpis ter da drugi posebni stroški v zvezi z izdajo te odločbe niso nastali (II. točka izreka). V obrazložitvi je prvostopni organ navedel, da se je tožnik prijavil na Javni dvoletni razpis za izbor izvajalcev in sofinanciranje kulturnih projektov na področjih knjige za obdobje 2016-2017 (oznaka: JR3-KNJIGA-2016-2017, v nadaljevanju JR), objavljenem v Uradnem listu RS, št. 13/2016. Po ugotovitvi, da je bila vloga tožnika pravočasna, popolna in da jo je vložila upravičena oseba, je imenovana komisija vlogo predala v obravnavo pristojni strokovni komisiji. Strokovna komisija za knjižno in revijalno produkcijo s področja leposlovja in humanistike (v nadaljevanju strokovna komisija) je pregledala izpolnjevanje kriterijev kakovosti, oblikovala predlog izbora po postopku in v skladu z razpisnimi pogoji na JR. Najnižje število točk za sprejetje kulturnega projekta v sofinanciranje je 20. Vlogo tožnika je strokovna komisija po tam navedenih kriterijih ocenila in tožniku dodelila 18 točk, zaradi česar je predlagala, da se tožnikov kulturni projekt ne sprejme v sofinanciranje. Navedla je, da so reference tožnika pri izpolnjevanju založniških standardov kvalitetne, pri nekaterih doslej izdanih prevodnih delih iz svetovne sodobne klasike, kjer so angažirane vrhunski zunanji uredniki, celo odlične, vendar je na tem nivoju le manjši del njene produkcije, za to je tožnik dobil 3 točke od 5. Pomen in vloga prijavljenega knjižnega projekta za obogatitev in razvoj slovenskega knjižnega trga sta pri nekaterih prevodnih delih, vključenih v prijavljeni projekt, opazna, saj sta predvidena prevoda dveh svetovnih sodobnih klasikov. Najava pomembnosti drugih prevodnih del kot odpiranja v manj znane literarne svetove (turške, južnoameriške, srbske književnosti) pa je po dikciji in vsebini nerealna, saj na slovenskem trgu književnosti teh območij ne sodijo več med manj poznane. Izvirni slovenski del programa je za obogatitev trga precej manj izrazit, za to je tožnik dobil 3 točke od 5. Reference urednika in urednice ene od knjig so nesporno odlične, zato je tožnik dobil vse točke pri tem kriteriju. Kvaliteta prevajalcev je v splošnem visoka, kvaliteta avtorjev pa sega od vrhunskih do slabo poznanih ali že pogosto objavljanih in z dostopnimi deli, zato je tožnik dobil 4 točke od 5. Kot pozitivno je komisija ocenila načrtovanje sodelovanje z ambasadami, A. in B., druge promocijske dejavnosti pa so bile precej manj izkazane. Posebej v povezavi v promocijo je lahko problematičen vidiki distribucija prek lastne mreže, spletne knjigarne in facebooka, saj je zaradi manj širokega obveščanja javnosti distribucija s temi načini šibkejša, zato je tožnik dobil 3 točke od 5. Ker je skupno število točk 18, komisija tožnika ni predlagala v sofinanciranje.

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo pritožbo tožnika zavrnil, saj je ugotovil, da v postopku ni prišlo do bistvenih kršitev postopka, pri ocenjevanju pa so bili upoštevani kriteriji JR.

3. Tožnik je vložil tožbo in v njej uvodoma povzel določbe Zakona o javni agenciji za knjigo RS (v nadaljevanju ZJAKRS), Pravilnika o postopku izbire programov in projektov (v nadaljevanju Pravilnik), Pravilnika o strokovnih komisijah Javne agencije za knjigo RS (v nadaljevanju Pravilnik o strokovnih komisijah), Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK) in določbe JR. Glede na citirane določbe bi bilo po mnenju tožnika javna sredstva za sofinanciranje dodeliti oziroma zavrniti le na podlagi poročila strokovne komisije za knjižno in revijalno produkcijo s področja leposlovja in humanistike, sestavljenega in sprejetega na predpisan način, in ob doslednem spoštovanju pravil o celovitosti, zadostnosti, natančnosti in logičnosti utemeljitve dejanskih razlogov za sprejem kulturnega projekta v financiranje oziroma njegovo zavrnitev. Obe predpostavki v tem primeru nista bili izpolnjeni. Po izdani odločbi, iz katere ni bilo razvidno, da se je organ skliceval na poročilo strokovne komisije oziroma kdaj naj bi organ to poročilo prejel, je tožnik v odprtem roku za pritožbo zaprosil za vpogled v spis, ki jo je organ (kot je obvestil tožnika po izteku roka za pritožbo) obravnaval po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ). Prvostopni organ je z odločbo o vpogledu v spis z dne 8. 9. 2016, izdano na podlagi ZDIJZ, ugodil zahtevi tožnika in mu med drugim posredoval računalniški izpis, ki naj bi predstavljal poročilo strokovne komisije, iz katerega ni razvidno ne kdaj, ne na kateri seji, ne v kakšni sestavi naj bi komisija sprejela to poročilo, prav tako ni razvidno glasovanje, manjka tudi razvrstitev vseh kulturnih projektov glede na ocenjevanje, vrednotenje kulturnega projekta ter predlog komisije. Tega izpisa torej ni mogoče obravnavati kot poročila strokovne komisije po ZJAKRS, ZUJIK, ZUP, Pravilnika o strokovnih komisijah in JR. Ocena tudi ni razvidna v celoti, saj naj bi komisija ta projekt ocenila s 17 točkami. To torej pomeni, da prvostopni organ ni izdal odločbe na podlagi poročila oziroma predloga pristojne strokovne komisije. Takega poročila zato ni mogoče preizkusiti in tudi ne preveriti njegove verodostojnosti. Zato je kršeno načelo pravne države, kršene so bile človekove pravice do enakosti pred zakonom in do učinkovitega sodnega varstva. Ker je bilo tožniku onemogočen vpogled v dokumentacijo, ki naj bi bila podlaga za odločitev, mu je bilo onemogočeno učinkovito pravno varstvo.

4. Tožnik je še navedel, da strokovna komisija tudi ni ocenila predloženega projekta v skladu z namenom in cilji razpisa. Pri kriteriju reference založbe iz ocene ni razvidno, na osnovi katerih dejstev organ podaja ugotovitev o angažiranju tujih urednikov, kar posledično pomeni odlične reference, v preostalem, pretežnem delu, kjer naj bi urednikovali zaposleni pri tožniku, pa takih referenc tožnik naj ne bi dosegal. Tožnik pri izdaji knjižnih naslovov, ki so izšli v obdobju 2014 - 2015, ni angažiral zunanjih urednikov, urednikovala sta zaposlena pri tožniku, dela so bila prepoznana kot odlična, sofinancirana s strani RS, kot tudi s strani tujih držav, A.A. pa je prejel celo Nobelovo nagrado, zato tožniku ni možno pripisati slabega urednikovanja. Tožnik je tudi od leta 2009 prejemnik Zlate hruške, kar je priznanje za doseganje visoke kvalitete otroške literature. Ocena je zato pavšalna ter napačna. Nadalje je bil kulturni projekt tožnika po kriteriju pomen in vloga prijavljenega projekta za obogatitev in razvoj slovenskega knjižnega trga, ker so bila v kulturni projekt uvrščena dela manj znanih avtorjev, ocenjen slabše, po drugi strani pa se pri kriteriju kvalitete in referenc avtorjev tožniku očita, da naj bi v kulturni program uvrstil dela slabo poznanih avtorjev. Oceni sta med seboj v nasprotju. Prav tako je zmotna ocena, da naj bi delo turške pisateljice in delo južnoameriških avtorjev ne odpiralo manj znane literarne svetove. Delo turške avtorice B.B., katere dela so bila prevedena v trinajst tujih jezikov, obravnava armensko vprašanje, kar je v knjižni obliki za slovenski prostor novo. Glede na trenutno obdobje pa je to vprašanje še toliko bolj pomembno. Tudi za dela C.C., Č.Č. ni mogoče zatrjevati, da ne predstavljajo za ta prostor novih avtorjev in novih tematik. Organ sam je za leto 2017 finančno podprl izdajo dveh del D.D. Prav tako ne more biti pravno odločujoče le, s katerega geografskega področja prihajajo avtorji, temveč je potrebno delo oceniti tudi z vidika avtorja in z vidika tematike. Izostanek tega dela ocene je v nasprotju z javnim interesom, kot je opredeljen z nacionalnim programom za kulturo 2014 - 2017, po katerem javni interes na področju knjige predstavlja zagotavljanje spodbudnih okoliščin za dotok vrhunskih del iz tujine. Kar pa se tiče slovenskih avtorjev, pa so v kulturni program tožnika vključena dela dveh prejemnikov Prešernove nagrade (E.E. in F.F.), delo avtorja, ki ga je sofinanciral tudi že prvostopni organ (G.G.) in delo H.H., po mnenju urednika (z odličnimi referencami) slovenske vzhajajoče literarne zvezde, pri čemer bo njegovo delo ilustrirala vrhunska in v tujini nagrajena ilustratorka I.I. Ni pa jasno, zakaj pa se naj bi sodelovanje urednika tudi z drugimi založniki in delo urednice ene izmed knjig odražalo v slabših referencah. Prav tako pri oceni zadnjega kriterija ni izkazano, da ''je posebej v povezavi s promocijo lahko problematičen vidik založbe distribucije preko lastne mreže, spletne knjigarne in facebooka, saj manj široko obveščanje javnosti pomeni šibkejšo distribucijo''. Ta ocena je tudi z vidika ekonomske stroke neutemeljena. Splošno znano je, da prodaja preko spleta in facebook pomembno vplivata na prepoznavnost založbe širšemu krogu ljudi, dvig konkurenčnosti založbe in zvišanje prodaje njenih produktov. Da so knjige tožnika predmet prodaje tudi preko mreže v drugih knjigarnah, pa pričajo uvrstitve produktov tožnika na lestvice najbolj prodajanih knjig slovenskih knjigarn. Navsezadnje pa se dobra promocija in trženje odražata tudi v dobrih poslovnih rezultatih tožnika (dokaz: javno dostopni rezultati tožnika pri AJPES). Glede na povedano je organ napačno uporabil materialno pravo, kršil pravila postopka, zmotno in nepopolno pa je bilo ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in vrne zadevo istemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

5. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe, poudarila, da gre pri javnih razpisih za javnopravno stvar, ne pa za odločanje o pravicah posameznika. Po ustaljeni sodni praksi je sodna presoja v tovrstnih sporih zadržana (npr. II U 385/2009). Tožnik zato ne more uspeti z ugovori ocenam njene prijave, saj je ocene podala neodvisna strokovna komisija, ki jih je tudi obrazložila. Prav tako ne drži, da organ ni izdal odločbe na podlagi poročila oziroma predloga pristojne strokovne komisije. Računalniški izpis, ki ga je tožnik pridobil kot informacijo javnega značaja, in na katerega se sklicuje, namreč izkazuje vmesno (dodeljenih 17 točk) in ne dokončno točkovanje pristojne komisije (dodeljenih 18 točk). Na podlagi slednjega pa je bila tudi izdana izpodbijana odločba. Toženka je zato predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa, da se v sofinanciranje ne sprejme kulturni projekt tožnika s področja ... v obdobju 2016 - 2017. 8. Tudi po presoji sodišča tožnik utemeljeno ugovarja kršitvi določb postopka.

9. Kot izhaja iz podatkov, ki med strankama niso sporni (toženka v odgovoru na tožbo teh trditev tožnika ni z ničemer prerekala), je tožnik po izdaji prvostopne odločbe, ki jo je prejel 20. 6. 2016, v pritožbenem roku (tj. 29. 6. 2016) na prvostopni organ naslovil v zvezi s prvostopno odločbo zahtevo za vpogled v dokumentacijo in sicer med drugim v: poročilo o ocenjevanju in vrednotenju vloge, zapisnike vseh sej strokovne komisije, ki so bile sklicane v zvezi z ocenjevanjem vlog, ki so prispele v zvezi z (med drugim) obravnavanim JR, vsa gradiva, ki so jih oddali prijavitelji in so bila v naslednjem koraku za namene ocenjevanja oddana članom strokovne komisije in vse odločbe, ki jih je prvostopni organ v zvezi z (med drugim) obravnavanim JR izdal prijaviteljem, ki so bili s svojo prijavo uspešni in so jim bila zato dodeljena sredstva. Organ je to vlogo tožnika opredelil kot zahtevo za dostop do informacij javnega značaja in o njej odločil z odločbo, št. 090-1/2016/2 z dne 8. 9. 2016, na podlagi 22. člena ZDIJZ tako, da je zahtevi delno ugodil (tožniku je tako posredoval računalniški izpis poročila strokovne komisije), delno pa zavrnil. 10. Po 10. členu ZJAKRS za izvedbo postopkov javnega poziva in javnega razpisa s področja knjige Agencija za knjigo smiselno uporablja določbe zakona, ki ureja uresničevanje javnega interesa za kulturo. 100. člen ZUJIK tako določa, da kolikor niso vprašanja postopkov javnega razpisa in javnega poziva v tem zakonu drugače urejena, se zanju smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek. V 116. členu ZUJIK pa je še določeno, da lahko stranka vlogo dopolnjuje oziroma spreminja do preteka razpisnega roka (prvi odstavek), do poteka roka iz prejšnjega odstavka pa stranka nima pravice vpogleda v vloge drugih strank na istem razpisu (drugi odstavek), iz česar a contrario izhaja, da ima stranka vpogled v vloge drugih strank na istem razpisu po preteku razpisnega roka, torej (tudi še) v pritožbenem postopku. Zahtevo za vpogled v spis pa na splošni ravni ureja ZUP in sicer konkretno 82. člen, po katerem imajo stranke pravico pregledovati dokumente zadeve in na svoje stroške prepisati ali preslikati potrebne dokumente v fizični ali elektronski obliki (del prvega odstavka).

11. Iz povzete vloge tožnika z dne 29. 6. 2016 nikjer ne izhaja, da je tožnik zahteval dostop do informacij javnega značaja, temveč je v njej izrecno navedeno, da zahteva vpogled v dokumentacijo v zvezi z obravnavanim JR (to dokumentacijo potem tudi konkretno opredeli), kar pomeni, da je organ že s tem, ko je to tožnikovo vlogo obravnaval kot zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, ravnal v nasprotju s prej citiranim 116. členom ZUJIK oziroma 82. členom ZUP in je že iz tega razloga izpodbijana odločba nezakonita ter jo je treba odpraviti. Sodišče se namreč strinja s tožnikom, da mu je bilo na tak način onemogočeno učinkovito pravno varstvo, saj se tožnik v pritožbenem postopku oziroma v teku (svojega) pritožbenega roka zoper izpodbijano odločbo ni mogel seznaniti z dokumentacijo, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, posledično pa zato tudi ni mogel učinkovito varovati in uveljaviti svoje pravice do pritožbe. S takim postopanjem pa je organ zagrešil bistveno kršitev določb postopka (7. člen v zvezi s 13. členom ZUP oziroma smiselno 3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), ki je vplivala ali bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve.

12. Tožnik tudi ugovarja, da iz odločbe ni razvidno, da bi bila ta izdana na podlagi poročila strokovne komisije, oziroma kdaj naj bi organ to poročilo prejel, kot tudi, da prejeto poročilo strokovne komisije oziroma računalniški izpis, ki ga je tožnik pridobil kot informacijo javnega značaja, ni popolno, saj iz njega ni razvidno ne kdaj ne na kateri seji ne v kakšni sestavi naj bi strokovna komisija sprejela to poročilo ne kako je glasovala, ni razvrstitve vseh kulturnih projektov glede na kriterije, in predlog komisije, kateri programi oziroma projekti se financirajo in kateri ne, oziroma je iz njega razvidno drugačno število točk (17 točk), kot izhaja iz izpodbijane odločbe. Iz obrazložitve odločbe sicer izhaja, da je bila ta izdana na podlagi poročila strokovne komisije za knjižno in revijalno publicistiko s področja leposlovja in humanistike kot pristojne strokovne komisije po Pravilniku o strokovnih komisijah glede na obravnavani JR (2. člen), drži pa, da se vsebini poročil (poročilo, povzeto v izpodbijani odločbi, in poročilo iz računalniškega izpisa) razlikujeta. Slednje poročilo pa tudi res ne vsebuje podatkov, kot jih zahteva 13. člen Pravilnika (strokovna komisija sestavi poročilo o ocenjevanju in vrednotenju vlog, v katerem morajo biti natančno navedeni, obrazloženi in strokovno utemeljeni razlogi za razvrstitev programov oziroma projektov in predlog, kateri programi oziroma projekti, ki so predmet ocenjevanih vlog, se financirajo v določenem obsegu, kateri pa se glede na razvrstitev ne financirajo (prvi odstavek); predlog lahko vsebuje tudi po prednostnem redu razvrščeno rezervno listo programov ali projektov, ki lahko postanejo predmet sofinanciranja v primeru sprostitve ali povečanja proračunskih sredstev, ali rezervno listo, na podlagi katere se lahko povečuje obseg sofinanciranja že odobrenih programov ali projektov (drugi odstavek)), kar pa še dodatno vzbuja dvom v pravilnost odločitve. Toženka sicer v odgovoru na tožbo navaja, da ''ta izpis izkazuje vmesno in ne dokončno točkovanje pristojne komisije, ki ga je do konca svojega dela še popravila tako, da je tožeči stranki dodelila 18 točk..., ki predstavlja tisto dokončno odločitev komisije, ki ji JAK pri izdelavi odločbe lahko le sledi in jo v celoti povzame'', iz česar pa bi se torej dalo še sklepati, da tožnik dokumenta, ki ga je zahteval, sploh ni prejel. 13. Sodišče je zato tožbi tožnika na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo smiselno tretjemu in četrtemu odstavku istega člena vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral organ upoštevati stališča sodišča, ki se tičejo postopka in o zadevi ponovno odločiti.

14. Ker je sodišče tožbi tožnika ugodilo že iz procesnih razlogov, se ni opredeljevalo do vsebinskih ugovorov, ki jih navaja tožnik v zvezi z oceno strokovne komisije pri posameznih kriterijih, se bo pa do njih moral opredeliti prvostopni organ, ko bo ponovno odločal o zadevi, pripominja pa, da so postopki javnega razpisa - sofinanciranje iz javnih sredstev, po ustaljeni upravnosodni praksi specifičen tip upravnega spora. Pri presoji odločitev se upošteva načelo enakih možnosti zainteresiranih udeležencev, ki konkurirajo za javna sredstva. Izpolnjevanje razpisnih kriterijev sodišče presoja zadržano in se ne spušča v primernost strokovne presoje kriterijev, ki po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja. Tako npr. naslovno sodišče v II U 266/2016, podobno tudi v II U 92/2016, II U 388/2014. 15. Odločitev o stroških postopka je sodišče sprejelo smiselno na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem se tožniku, če je sodišče ugodilo tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo ali ugotovilo nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s pravilnikom, ki ga izda ministrica oziroma minister, pristojen za pravosodje; prisojeni znesek plača toženec. Tožnik je namreč glede na opredeljen stroškovnik zahteval: za tožbo (OT, Tarif. št. 30/1, 500 točk) 229,50 EUR, za materialne stroške (OT, 11. člen, 10 točk) 4,59 EUR, vse z 22 % DDV, torej skupno 285,60 EUR. Če bi sodišče tožniku prisodilo povrnitev stroškov v višini, kot izhaja iz Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (285 EUR + 22 % DDV), bi prekoračilo zahtevek tožnika in mu prisodilo več, kot je zahteval. 16. Sodno takso bo sodišče tožniku vrnilo po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah).