Jedro

Upravno sodišče je obrazložilo, zakaj izrečeni ukrep omejitve gibanja v obravnavanem primeru ni nesorazmeren. Tem razlogom pritožnik ne ugovarja. Zgolj to, da gre za odločitev, ki posega v pritožnikovo osebno svobodo, pa samo po sebi še ne utemeljuje nesorazmernosti izrečenega ukrepa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep toženke, št. 2142- 99/2024/5 (UOIM-04) z dne 23. 10. 2024, s katerim je tožniku omejila gibanje, ker je to nujno potrebno za varstvo osebne in premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda (četrta alineja prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti, v nadaljevanju ZMZ-1) na prostore Centra za tujce, ..., in sicer od 21. 10. 2024 od 14:45 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 21. 1. 2025 do 11:45 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec. Sodišče je zavrnilo tudi tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2.Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se Upravno sodišče glede izpolnjenosti zakonskega razloga za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na utemeljitev sklepa toženke, ki je ugotovila, da je tožnik kršil 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu azilnega doma z več dejanji. Ker tudi iz tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi ni razvidno, da teh dejanj ni storil, ampak nasprotno, da jih obžaluje, je zavrnilo posplošeni tožbeni očitek, da dejansko stanje glede tožnikovih ravnanj ni popolno ugotovljeno. Zavrnilo je tudi očitek, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, katero alinejo iz navedenih členov Uredbe o hišnem redu azilnega doma (v nadaljevanju Uredba) naj bi s temi ravnanji kršil. Pritrdilo je tudi presoji toženke glede sorazmernosti posega v tožnikovo pravico do osebne svobode, saj je pri tem upoštevala naravo in moč tožnikovih kršitev, da jih je ponavljal in da so morali večkrat posredovati policisti. Pri tem je upoštevalo, da je toženka ukrepe stopnjevala, saj je tožnika opozarjala in ga seznanila z možnostjo izreka omejitve gibanja v primeru nadaljevanja in stopnjevanja kršitev hišnega reda. Z drugačnim ukrepom (omejitvijo gibanja na območje azilnega doma) namen ukrepa ne bi bil dosežen, ker bi bil tožnik vrnjen v okolje, kjer bi se kršitve nadaljevale.

3.Zoper sodbo (I. točko izreka sodbe in sklepa) je tožnik (v nadaljevanju pritožnik) vložil pritožbo, v kateri navaja, da jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov iz 75. člena ZUS-1. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijani akt, podrejeno, naj jo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje. Hkrati navaja, da zaradi hudih zdravstvenih težav vlaga zahtevo iz 9. člena Recepcijske direktive II.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5.Pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

6.Glede na pritožbene navedbe Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je predmet pritožbenega postopka sodba Upravnega sodišča in ne sklep toženke, ki ga pritožnik izpodbija v tem upravnem sporu. Kljub temu pritožnik v pritožbi ponavlja ugovore, ki jih je obrazloženo zavrnilo že Upravno sodišče. Pritožbene navedbe pa se večinoma ne nanašajo na razloge, s katerimi je Upravno sodišče zavrnilo te ugovore.

7.Tako tudi v pritožbi vztraja, da iz izpodbijanega sklepa toženke ne izhaja, katero alinejo 10. in 11. člena Uredbe naj bi kršil in navaja, da morajo biti očitki protipravnih ravnanj natančno opisani, z natančno pravno opredelitvijo protipravnosti z navedbo člena, odstavkov in alinej predpisa, ki je kršen. Zgolj te pritožbene navedbe ne utemeljujejo nobenega izmed pritožbenih razlogov zoper izpodbijano sodbo. Upravno sodišče je namreč v 41. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo pravno opredelitev v izpodbijanem sklepu navedenih kršitev. Iz tega pojasnila jasno izhaja na katere alineje 11. člena Uredbe se nanašajo kršitve, ki jih je pritožnik storil.

8.Ne drži pritožbeni očitek, da se Upravno sodišče ni opredelilo do tožbenih navedb, da pritožnik očitanih ravnanj ni v celoti in jasno priznal, zaradi česar bi morala tožena stranka izvesti dodatne dokaze (zaslišanje sostanovalcev oziroma morebitnih prič ali vpogled v posnetke kamer, če ti obstojijo, ...). Tožbeni ugovor nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker toženka ni izvedla drugih dokazov, je namreč Upravno sodišče zavrnilo v 40. točki obrazložitve. Iz te je razvidno, da je pri tej presoji upoštevalo, da tožnik s tožbenimi navedbami ni določno nasprotoval dejanskemu sklepanju toženke glede opisanih ravnanj, na katera se nanašajo poročila varnostne službe in da tudi na glavni obravnavi ni izpovedal, da teh dejanj ni storil. V pritožbi tem razlogom Upravnega sodišča ne ugovarja, temveč ponovno le povsem posplošeno zatrjuje, da je glede očitanih dejanj dal "določena pojasnila" in da je "dejanja tudi zanikal". Tožnik je bil torej na glavni obravnavi zaslišan, Upravno sodišče je dokazno oceno tega zaslišanja opravilo in jo obrazložilo, izvedbe drugih dokazov pa pritožnik sodišču ni predlagal.

9.Upravno sodišče je obrazložilo tudi, zakaj izrečeni ukrep v obravnavanem primeru ni nesorazmeren (44. in 45. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tudi tem razlogom pritožnik ne ugovarja. Zgolj to, da gre za odločitev, ki posega v pritožnikovo osebno svobodo, pa samo po sebi še ne utemeljuje nesorazmernosti izrečenega ukrepa.

10.Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor o neobrazloženosti sklepa o trajanju izrečenega ukrepa. Na to tožbeno navedbo je sodišče prve stopnje odgovorilo v 47. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

11.V zvezi s tožbenim očitkom nedorečenega trajanja izpodbijanega ukrepa se je Upravno sodišče osredotočilo na opredelitev v izreku izpodbijanega upravnega akta, da ukrep traja do prenehanja razlogov. Iz obrazložitve izhaja, da je taka opredelitev ukrepa skladna s prvim odstavkom 9. člena Recepcijske direktive II in da po petem odstavku 9. člena te direktive (ki je v slovenski pravni red prenesena s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1) sodni organ po uradni dolžnosti in/ali na zahtevo prosilca, pregleda pridržanje v razumnih časovnih presledkih, zlasti, kadar traja pridržanje dalj časa, se pojavijo relevantne okoliščine ali so dostopne nove informacije, ki lahko vplivajo na zakonitost pridržanja. Ravnanje upravnih organov in sodišč z vlogami oziroma postopek obravnave teh vlog (prav tako pa postopek neposrednega nadzora) torej določajo procesni zakoni, zato pritožnik ne more uspeti niti s posplošenimi navedbami o nezakonitosti upravnega akta in izpodbijane sodbe, ker iz njiju ni razvidno, koliko časa bo ukrep trajal in kdaj se bo obstoj razlogov preverjal.

12.Vrhovno sodišče na koncu še dodaja, da je njegova presoja v pritožbenem postopku omejena na to, ali so podani razlogi, iz katerih se izpodbijana sodba in sklep lahko izpodbijata oziroma razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ne more pa odločati o tem, ali so razlogi, ki so narekovali izrek ukrepa, prenehali. Glede na to, da šesti odstavek 84. člena ZMZ-1 določa, da sodni nadzor med trajanjem ukrepa opravijo sodniki upravnega sodišča, če tako odloči predsednik upravnega sodišča, je jasno, da tudi pritožnikova "zahteva iz 9. člena Recepcijske direktive II" ne more biti del pritožbenega postopka zoper izpodbijano sodbo in s tem odločanja Vrhovnega sodišča.

13.Po obrazloženem in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

---.---

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 84, 84/1, 84/6

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.