Jedro

V tem individualnem delovnem sporu, v katerem se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je ostalo dejansko stanje nepopolno raziskano zaradi napačnega stališča sodišča prve stopnje, da je bistvena le ugotovitev, da je tožena stranka izvedla reorganizacijo in v okviru te ukinila delovno mesto tožnika ter da tožnik nima ustrezne izobrazbe za zasedbo na novo sistemiziranih delovnih mest (156. člen ZJU). Takšno stališče bi zadostovalo, če tožnik ne bi zatrjeval, da je pri toženi stranki do spremenjenega pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest ter posledično do sporne odpovedi prišlo zgolj z namenom, da se njemu odpove pogodba o zaposlitvi. Četudi je organizacija delovnega procesa in sprejem ukrepov v smeri večje ekonomske učinkovitosti v domeni delodajalca, pa je v primeru trditev, kot jih navaja tožnik (da je kot vodja oddelka opravljal izvorne naloge občine, ki obstajajo v enakem obsegu še naprej; da je tožena stranka za izvajanje tovrstnih nalog sistemizirala nova delovna mesta, za katera je določila izobrazbene pogoje, ki jih tožnik ne izpolnjuje, tako da bo zaposlila nove, neizkušene delavce, medtem ko je tožnika, kljub 20-letnim delovnim izkušnjam, izključila iz delovnega procesa, čeprav se je ob tem sklicevala na smiselnost reorganizacije in nujnost racionalizacije delovnega procesa) potrebno raziskati tudi okoliščine glede vprašanja, ali je bila odpoved podana iz nedopustnih nagibov ali iz utemeljenih razlogov (89. člen ZDR-1), na katere se sklicuje odpoved, torej v smeri zasledovanja boljše organizacije in optimizacije delovnega procesa. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 4. 5. 2015, ki jo je tožena stranka izdala tožeči stranki, in sklep št. ... z dne 17. 6. 2015, s katerim je bila potrjena redna odpoved, se odpravita. 2. Ugotovi se, da je tožena stranka nezakonito odpovedala tožeči stranki pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas št. ... z dne 27. 3. 2007 ter veljavnih aneksov za delovno mesto vodja oddelka B.. 3. Ugotovi se, da ima tožeča stranka pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 27. 3. 2007 ter pripadajočih aneksih, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem poteka odpovednega roka in še vedno traja. 4. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas na delovno mesto „vodja oddelka B.“, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe. 5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati bruto plače, odvesti vse pripadajoče davke in prispevke in ji izplačati vse zapadle neto plače od prenehanja delovnega razmerja dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila ter prispevki in davki, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe. 6. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti po sodišču odmerjene stroške sodnega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodne odločbe, da ne bo izvršbe.“ (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo (oziroma le zoper I. točko izreka) se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je bistveno zgolj to, da je tožena stranka izvedla reorganizacijo, v okviru katere je ukinila tožnikovo delovno mesto, ter da tožniku ni mogla ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je sodišče storilo tudi bistveno kršitev postopka, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ki jih je predlagal zaradi dokazovanja neenakega obravnavanja oziroma kršitve prepovedi diskriminacije. S pričami je želel dokazati, da je sprememba pravilnika služila kot sredstvo, da se mu odpove pogodba o zaposlitvi. Res je organizacija delovnega procesa v domeni delodajalca in tožena stranka je reorganizacijo formalno sicer izvedla, način dela oziroma obseg opravil pa se ni spremenil. Oblikovanje sistemizacije na način, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za zasedbo delovnega mesta, kaže na diskriminacijo: to izhaja že iz izvedenih dokazov, dodatni dokazi bi to še bolj potrdili. Tožnikove naloge so bile izvorne naloge občine, ki obstajajo v enakem obsegu še naprej. Tožena stranka je le pavšalno navajala o racionalizaciji in reorganizaciji, ni dokazala, da je zasledovala temeljni cilj reorganizacije, to je večjo učinkovitost delovanja občinske uprave in zmanjšanje stroškov poslovanja. Tožena stranka je odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku in še enemu delavcu, hkrati pa je sistemizirala kar tri nova delovna mesta, katerih obseg del in nalog je identičen z nalogami, ki jih je pri tem opravljal tožnik in omenjeni sodelavec, na katerih se bo zaposlilo nove uslužbence. Na teh delovnih mestih je tožena stranka načrtno določila takšne pogoje izobrazbe, ki jih tožnik ne izpolnjuje. To kaže na zlorabo pravilnika, da se tožniku poda odpoved. Če je tožena stranka že pristopila k reorganizaciji, bi bilo pričakovati, da bo upoštevala tožnikovo strokovno znanje in 20 letne izkušnje v izogib odpustu, ne pa da je sistemizirala nova delovna mesta, na katerih bo zaposlila nove delavce brez izkušenj. Kot razlog za odpoved se izpostavlja neustrezna izobrazba (tožnik je diplomirani inženir strojništva in magister logistike - promet, z opravljenim strokovnim izpitom pri A. zbornici, opravljenim izpitom ZUP), zaradi česar ga ni več mogoče vključiti v delovni proces oz. mu zagotoviti ustrezno delovno mesto. Izvedba tovrstnih nalog ni vezana na strokovno izobrazbo, kar je razvidno že iz dejstva, da je tožnik istovrstne naloge do sedaj uspešno opravljal, pa ni imel takšne izobrazbe, kot je na novo predvidena. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je pa v posledici zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. V tem sporu iz naslova nezakonitosti redne odpovedi iz poslovnega razloga, ki je bila podana iz organizacijskega in ekonomskega razloga, je ostalo dejansko stanje nepopolno raziskano zaradi napačnega stališča sodišča prve stopnje, da je bistvena le ugotovitev, da je tožena stranka izvedla reorganizacijo in v okviru te ukinila delovno mesto tožnika, ter da tožnik nima ustrezne izobrazbe za zasedbo na novo sistemiziranih delovnih mest (156. člen ZJU). Takšno stališče bi zadostovalo, če ne bi tožnik zatrjeval, da je pri toženi stranki do spremenjenega pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest ter posledično do sporne odpovedi prišlo zgolj z namenom, da se njemu odpove pogodba o zaposlitvi.

7. Četudi je organizacija delovnega procesa in sprejem ukrepov v smeri večje ekonomske učinkovitosti v domeni delodajalca, pa je v primeru trditev, kot jih navaja tožnik, potrebno raziskati tudi okoliščine glede vprašanja, ali je bila odpoved podana iz nedopustnih nagibov ali iz utemeljenih razlogov (89. člen ZDR-1), na katere se sklicuje odpoved, torej v smeri zasledovanja boljše organizacije in optimizacije delovnega procesa.

8. V tej zvezi je potrebno preveriti pomen in utemeljenost tožnikovih trditev o tem, da je (kot vodja oddelka B.) opravljal izvorne naloge občine, ki obstajajo v enakem obsegu še naprej, da je tožena stranka za izvajanje tovrstnih nalog sistemizirala nova delovna mesta, za katera je določila izobrazbene pogoje, ki jih tožnik ne izpolnjuje, tako da bo zaposlila nove, neizkušene delavce, medtem ko je tožnika, kljub 20-letnim delovnim izkušnjam, izključila iz delovnega procesa, čeprav se je ob tem sklicevala na smiselnost reorganizacije in nujnost racionalizacije delovnega procesa.

9. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje glede na nakazana stališča pritožbenega sodišča dopolni dokazni postopek. Pri tem naj upošteva tožnikove dokazne predloge, predvsem pa naj upošteva, da je dokazno breme v tovrstnih sporih na toženi stranki.

10. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški pritožbenega postopka (165. člen ZPP).