Jedro

Za obstoj resne grožnje kot znaka kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ ni bistveno, ali je storilec grožnjo nameraval uresničiti oziroma kaj je z njo želel doseči.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega Đ.Đ. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Piranu je bil obsojeni Đ.Đ. spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ, za katero mu je bila izrečena kazen pet mesecev zapora. Po 2. odstavku 52. člena KZ mu je bila preklicana pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu, s katero mu je bila za kazniva dejanja nasilništva po 2. in 1. odstavku 299. člena KZ, lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ ter kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe po 2. odstavku 201. člena KZ določena enotna kazen dve leti zapora s preizkusno dobo dveh let. Ob upoštevanju navedenih kazni mu je bila po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen dve leti in tri mesece zapora. Na podlagi 4. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil obsojenec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena tega zakona.

Višje sodišče v Kopru je ugodilo pritožbi zagovornice in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je obsojencu za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti zaporno kazen znižalo na tri mesece zapora in odločilo, da se omenjena pogojna obsodba Okrajnega sodišča v Piranu ne prekliče in da se ne izreče enotna kazen. V ostalem je pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zagovornica je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in predlagala, da Vrhovno sodišče spremeni pravnomočno sodbo in obsojenca oprosti obtožbe ali pa spremeni sodbo sodišča druge stopnje in obsojencu izreče namesto zaporne kazni pogojno obsodbo.

Vrhovna državna tožilka A.M., spec., je v skladu z določbo 3. odstavka 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Meni da v okviru razloga kršitve kazenskega zakona zahteva za varstvo zakonitosti ne pojasni, katerega znaka kaznivega dejanja po 1. odstavku 145. člena KZ ni v opisu dejanja, ki se očita obsojencu. Z zatrjevanjem, da posamezni znaki niso dokazani in še z nekaterimi drugimi navedbami zahteva zaide na področje dejanskega stanja, ki pa ga s tem pravnim sredstvom ni dopustno izpodbijati. Domnevne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP niso konkretizirane. Neustreznost izbire kazenske sankcije znotraj možnosti, ki jih ima na voljo sodišče, pa je mogoče uveljavljati zgolj v pritožbi v okviru pritožbenega razloga zaradi odločbe o kazenski sankciji, ne pa z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče se skladno z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji zgolj na preizkus konkretno uveljavljanih in obrazloženih kršitev zakona, saj le tako oblikovana zahteva omogoča preizkus njene utemeljenosti.

Sklicevanje zagovornice na absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP brez vsakršne utemeljitve navedenim zahtevam ne zadosti in spričo svoje posplošenosti ne omogoča preizkusa zatrjevane kršitve zakona.

Pri uveljavljanju kršitve kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 372. člena ZKP je zagovornica določnejša; meni, da dejanje, ki se obsojencu očita, ni kaznivo dejanje, saj zgolj sporočilo po telefonu, brez drugih ustreznih ravnanj, ki bi izkazovala obsojenčev namen ogrožanja oškodovankine varnosti, ne predstavlja resne grožnje in zato tudi ne kaznivega dejanja, pač pa kvečjemu prekršek.

Resna grožnja je konstitutivni zakonski znak kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 145. členu KZ, ki je po naravi ogroževalno kaznivo dejanje. Podana je takrat, kadar je grožnja usmerjena na življenje in telo druge osebe, in kadar je po svoji vsebini in okoliščinah, v katerih je izražena, objektivno zmožna da povzroči občutek ogroženosti drugega, ne glede na to, ali je storilec grožnjo nameraval uresničiti oziroma kaj je z njo želel doseči. Resna grožnja je lahko izražena na različne načine, bodisi s kretnjo, besedami (pisno, ustno, po telefonu) ali na kak drug način. Kaznivo dejanje je dokončano, ko je pri drugi osebi ustvarjen občutek strahu, negotovosti, vznemirjenosti.

Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da je obsojenec oškodovanki po telefonu in tudi neposredno na način, opisan v izreku prvostopenjske sodbe, izrekel grožnjo, da jo bo ubil. Takšna grožnja je bila (ne glede na način izražanja in obsojenčev namen) po vsebini objektivno zmožna povzročiti občutek ogroženosti oškodovanke in ga tudi je glede na to, da je bila oškodovanka že v preteklosti večkrat žrtev obsojenčevih nasilnih ravnanj, kot je pravilno poudarilo že višje sodišče v zavrnitvi enakih pritožbenih ugovorov zagovornice. Tudi v opisu obravnavanega kaznivega dejanja je resnost grožnje kot zakonski znak kaznivega dejanja ustrezno konkretizirana, zaradi česar zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

Navedbe zahteve, s katerimi zagovornica zanika, da bi obsojenec oškodovanki izrekel očitane grožnje oziroma, da bi storil kaznivo dejanje in da tudi ni imel namena, da bi ogrozil varnost bivše žene, sodijo v okvir izpodbijanja dejanskega stanja. Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP pa v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato so te navedbe zagovornice neupoštevne.

Glede na obseg preizkusa pravnomočne sodbe s tem izrednim pravnim sredstvom, ki je omejen zgolj na kršitve materialnega in procesnega zakona, Vrhovno sodišče tudi ni presojalo utemeljenost vložene zahteve, kolikor se zaradi nekaterih spremenjenih okoliščin zavzema za izrek pogojne obsodbe ter oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka. Odločbi o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka, razen če sodišče z njima ni kršilo zakona, namreč nista predmet preizkusa v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Iz enakih razlogov kot na prvi stopnji je bil obsojenec oproščen tudi plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (4. odstavek 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP).