Jedro

Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju v 38. členu določa ponovno odmero pokojnin po uradni dolžnosti in tudi začetek izplačevanja tako odmerjene pokojnine, tj. od prvega naslednjega meseca po mesecu, v katerem je pristojni nosilec, ki je prvi priznal pravico do pokojnine, začel postopek za ponovno odmero pokojnine. V konkretni zadevi je zato prišlo do odmere samostojne slovenske pokojnine tožniku od prvega naslednjega meseca, po mesecu, v katerem je srbski nosilec zavarovanja začel postopek za ponovno odmero starostne pokojnine. Pred tem datumom tožnik do samostojne starostne pokojnine v Republiki Sloveniji ni upravičen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 10. 2. 2011 in št. ... z dne 17. 11. 2011 ter se mu izplača starostna pokojnina od 1. 7. 1997 do 1. 12. 2010 v znesku 81.137,56 EUR.

Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik. Navaja, da je oškodovan zaradi odločitve sodišča prve stopnje. Tožnik je prenehal opravljati delo 30. 6. 1997 in se z naslednjim dnem upokojil. Od tega trenutka oziroma od izpolnitve pogojev za upokojitev je upravičen do starostne pokojnine. Po mnenju tožnika je 38. člen Sporazuma o socialnem zavarovanju v neskladju s 1. členom Protokola št. 1. k EKČP. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba ne očita.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 17. 11. 2011, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, v reviziji pa prvi odstavek prvostopenjske odločbe št. ... z dne 10. 2. 2011 spremenjen tako, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 492,80 EUR na mesec od 1. 12. 2010 dalje. Hkrati je bilo odločeno, da odločba začne učinkovati s 1. 12. 2011. V zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do pokojnine že od 1. 7. 1997 dalje, ko je bil starostno upokojen v Srbiji, ali pa od 1. 12. 2010 dalje, kot je to odločila tožena stranka.

Materialnopravno podlago za odločitev predstavlja določba 38. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju (Sporazum, Ur. l. RS, št. 30/10 - MP, št. 5/10), ki je pričel veljati 1. 11. 2010. Ker je bila tožniku pred tem priznana (in odmerjena) pravica do starostne pokojnine pri srbskem nosilcu zavarovanja z odločbo z dne 11. 2. 1998 (od 1. 7. 1997 dalje) na podlagi skupne slovensko in srbske pokojninske dobe, je treba upoštevati tudi določbo prvega odstavka 38. člena Sporazuma, ki v primeru priznanih pokojnin s strani nosilca ene države v obdobju od vključno 8. 10. 1991 do vključno 31. 10. 2010, določa da pristojni nosilec posreduje zahtevek za ponovno odmero pokojnine nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji za odmero starostne pokojnine po uradni dolžnosti. V tem primerih velja za dan vložitve zahteve po pravnih predpisih druge države pogodbenice dan, ko je pristojni nosilec prve države pogodbenice začel postopek. V skladu s prvim odstavkom tega člena priznana in odmerjena pravica do pokojnine pripada od prvega dne naslednjega meseca po mesecu, v katerem je nosilec, ki je prvi priznal pravico do pokojnine, začel postopek za ponovno odmero pokojnine (sedmi odstavek 38. člena Sporazuma).

Sporazum ne določa učinkov za nazaj, temveč šele po njegovi uveljavitvi. V 38. členu določa ponovno odmero pokojnin po uradni dolžnosti in tudi začetek tako odmerjene pokojnine, tj. od prvega naslednjega meseca po mesecu, v katerem je pristojni nosilec, ki je prvi priznal pravico do pokojnine, začel postopek za ponovno odmero pokojnine. Takšna ureditev ni v neskladju s 1. členom Protokola št. 1. k EKČP. Ker je bila v konkretni zadevi zahteva srbskega nosilca posredovana toženi stranki dne 1. 11. 2010, je v skladu s Sporazumom tudi prišlo do odmere samostojne slovenske pokojnine tožniku od 1. 12. 2010 dalje, to je od prvega naslednjega meseca, po mesecu, v katerem je srbski nosilec zavarovanja dne 1. 11. 2010 začel postopek za ponovno odmero starostne pokojnine, ne pa že od 1. 7. 1997 dalje, kar uveljavlja tožnik. Zahtevek za priznanje starostne pokojnine od 1. 7. 1997 dalje pa je neutemeljen tudi zato, ker je tožena stranka o tem, da tožniku ne pripada starostna pokojnina, odločila z odločbo dne 19. 9. 2002, tožnik pa zoper njo ni uveljavljal pravnega varstva. Odločba je torej postala pravnomočna in sodišče v tem postopku ni moglo niti ne bi smelo poseči v takšno odločitev tako, da bi tožniku priznalo starostno pokojnino v času pred njeno izdajo. Glede na navedeno so torej pritožbene navedbe, da bi moral biti tožnik upravičen do starostne pokojnine že od datuma, ko je dopolnil starostni pogoj 65 let po slovenskih predpisih, torej od 16. 5. 2002 dalje oziroma 1. 7. 1997, kot uveljavlja z zahtevkom, neutemeljene. Pred 1. 12. 2010 tožnik do samostojne starostne pokojnine v Republiki Sloveniji v znesku 492,80 EUR ni upravičen, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o prikrajšanju v obdobju od 1. 7. 1997 do 1. 12. 2010. Ker so tožnikove pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.