Jedro

V zadevi ni sporno, da tožeča stranka v času izdaje izpodbijane odločbe ni izpolnjevala vseh pogojev določenih v 70. členu Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih, zato je tožena stranka zahtevo za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja utemeljeno zavrnila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Agencija Republike Slovenije za okolje je z izpodbijanim sklepom sklenila, da se rok za dopolnitev vloge za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča nenevarnih odpadkov A. upravljalcu tega odlagališča-tožeči stranki, ki je bil določen s pozivom za dopolnitev vloge št. 35468-6/2009-4 z dne 16. 9. 2010, ne podaljša in odločila, da se vloga tožeče stranke z dne 12. 3. 2009, za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča nenevarnih odpadkov A., zavrne.

V obrazložitvi je glede zavrnitve predloga za podaljšanje roka za dopolnitev vloge za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja navedla, da je tožeča stranka dne 12. 3. 2009 podala predlog za podaljšanje veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča nenevarnih odpadkov A. po 16. juliju 2009. Ker je bila vloga nepopolna je upravni organ prve stopnje dne 3. 3. 2010 upoštevaje novi peti odstavek 70. člena Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (v nadaljnjem besedilu Uredba) tožečo stranko pozval, da vlogo dopolni z manjkajočimi dokazili, ter jo seznanil s posledicami, v kolikor do navedenega roka vloge ne bo dopolnila. Dopolnitev vloge tožeče stranke z dne 6. 4. 2010 ni bila popolna, zato je tožečo stranko z dopisom z dne 16. 9. 2010 ponovno pozval na dopolnitev vloge in ji dal možnost, da v roku 8 dni vlogo dopolni in se izjasni o ugotovljenih dejstvih. V danem roku je tožeča stranka podala pojasnila, ki se bistveno ne razlikujejo od že podanih v dopisu z dne 2. 4. 2010 in zaprosila za ponovno podaljšanje roka. Po pregledu vse dokumentacije upravne zadeve je upravni organ prve stopnje presodil, da tožeča stranka ni podala opravičljivega razloga za podaljšanje roka za dopolnitev vloge, saj se je seznanila s tem, katero dokumentacijo mora predložiti, da bo vloga popolna že v pozivu na dopolnitev z dne 3. 3. 2010, zato je v skladu s tretjim odstavkom 99. člena Zakona o splošnem upravnem postopku odločil, da se rok za dopolnitev vloge, ki je bil določen s pozivom na dopolnitev z dne 16. 9. 2010 ponovno ne podaljša. V zvezi z odločitvijo o zavrnitvi vloge za podaljšanje veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča nenevarnih odpadkov A. pa je navedel, da Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih v drugem odstavku 23. člena določa, da obstoječa odlagališča iz novega petega odstavka 70. člena lahko nadaljujejo z obratovanjem po 16. juliju 2009, če je upravljalec do 15. julija 2009 vložil vlogo za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja v skladu z 21. in 22. členom Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih. Tožeča stranka je sicer pravočasno vložila vlogo za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča za odlaganje obdelanih komunalnih odpadkov po 16. 7. 2009, vendar kljub pozivom na dopolnitev vloge in dopolnitvah vloge ne izpolnjuje pogojev iz 2., 3., 6. in 7. alinee petega odstavka 70. člena Uredbe, saj ni izkazala, da ima razpoložljive zmogljivosti za odlaganje obdelanih odpadkov za celotno obdobje nameravanega obratovanja, ne izvaja monitoringa onesnaženosti podzemne vode, ne zagotavlja obdelave mešanih komunalnih odpadkov in ni predložila finančnega jamstva v skladu s prilogo 9 Uredbe, zato je njeno vlogo zaradi neizpolnjevanja pogojev iz petega odstavka 70. člena Uredbe zavrnila.

Upravni organ druge stopnje je s svojo odločbo št. 35402-28/2011-2 z dne 2. 8. 2011 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnil. Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu. V tožbi navaja, da Agencija Republike Slovenije za okolje (v nadaljnjem besedilu ARSO) prednostno izvaja politiko zapiranja odlagališč nenevarnih odpadkov na območju cele Slovenije, čeprav zato nima zakonske podlage. Izvršni veji oblasti očita nezakonite spremembe Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih, s katerimi se zaostruje pogoje za obratovanje obstoječih odlagališč. Ugovarja pa tudi neustavnosti Uredbe, ki naj bi jo vlada sprejela mimo zakonskih pooblastil, glede finančnih jamstev iz 6. alinee petega odstavka 70. člena Uredbe.

V zvezi z neizvajanjem monitoringa onesnaževanja podzemnih vod navaja, da le tega ne more izvajati zato, ker ji ARSO ni potrdila programa monitoringa, zato je krivec za neizpolnjevanje tega pogoja ARSO, saj bi bilo izvajanje monitoringa odpadnih vod mimo potrjenega programa, neupoštevno, tudi če bi se izvajalo.

Nadalje ugovarja, da je bilo dejansko stanje v zvezi z zagotavljanjem obdelave mešanih komunalnih odpadkov nepopolno ugotovljeno. Zatrjuje, da obdeluje mešane komunalne odpadke v tehnično ustrezni sortirnici B., ki jo redno obiskujejo tudi inšpektorji tožene stranke, zato to dejstvo ne bi smelo biti sporno. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa ne izhaja, na kakšen način naj bi bilo ugotovljeno, da sortirnica v B. ni ustrezna. Glede na to, da odlagališče odpadkov A. ni regijskega značaja pa se tudi izpostavlja vprašanje ali veljavni predpisi sploh zavezujejo tožečo stranko k predhodni obdelavi komunalnih odpadkov. Da ni predložila finančnega jamstva pa opravičuje s tem, da je ta pogoj za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja stopil v veljavo šele 10. 7. 2009. Ugovarja, da se v skladu z Ustavo pravice in obveznosti lahko določijo samo z zakonom, zato bi morala biti obveznost zagotavljanja finančnih jamstev urejena z zakonom in ne v podzakonskem predpisu. Sodišču predlaga, da po opravljeni javni obravnavi, na kateri naj se preveri izpolnjevanje pogojev iz 3. alineje petega odstavka 70 člena Uredbe, njeni tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke, vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in obrazložitvi upravnega organa druge stopnje in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Predmet izpodbijane odločbe je izdaja okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje obstoječega odlagališča za odlaganje obdelanih komunalnih odpadkov po 16. 7. 2009. Na podlagi določil v času izdaje izpodbijane odločbe veljavnega petega odstavka 70. člena Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (v nadaljnjem besedilu Uredbe) lahko pridobi upravljalec obstoječega odlagališča okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje odlagališča, v kolikor ima za odlaganje odpadkov na obstoječem odlagališču izdano okoljevarstveno dovoljenja z veljavnostjo do 15. 7. 2009 (1. alinea), da dokaže, da ima za celotno obdobje nameravanega odlaganja še razpoložljivo zmogljivost za odlaganje obdelanih odpadkov (2. alinea), da ima zagotovljeno obdelavo mešanih komunalnih odpadkov tako, da količina biološko razgradljivih sestavin v komunalnih odpadkih ne presega vrednosti, ki se za obstoječe odlagališče za posamezno leto določajo v skladu z merili iz priloge 4 te Uredbe (3. alinea), da za obstoječe odlagališče izvaja monitoring onesneževanja podzemne vode (4. alinea), da na posameznem območju še ne obratuje regijski center za ravnanje s komunalnimi odpadki iz 1. točke priloge 10 te Uredbe v obsegu, ki je določen v 2. 2 točki priloge 10 te Uredbe (5. alinea), da ima priloženo finančno jamstvo v skladu s prilogo 9 te Uredbe (6. alinea) in da upravljalec odlagališča za občine, za katere izvaja obvezno javno službo odlaganja ostankov po predelavi ali odstranjevanju, predloži predpisane pogodbe o uvrstitvi v enega od regijskih centrov iz 1. točke priloge 10 ter Uredbe (7. alinea). Upoštevaje navedeno, se okoljevarstveno dovoljenje lahko izda le ob izpolnjevanju vseh zgoraj kumulativno navedenih pogojev, ki jih mora vložnik zahteve izkazati v postopku za podaljšanje veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja.

V zadevi ni sporno, da tožeča stranka v času izdaje izpodbijane odločbe za že obstoječe odlagališče ni izvajala monitoring onesnaževanja podzemne vode in je že to zadosten razlog za zavrnitev vloge tožeče stranke. Ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na razloge, zaradi katerih tožeča stranka ne izvaja monitoring onesnaževanja podzemne vode na odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati, saj niso predmet tega upravnega postopka in jih sodišče ne more upoštevati. Upoštevaje določila Uredbe je odločitev v stvari odločilno le izpolnjevanje predpisanih pogojev, ki jih tožeča stranka ne izpolnjuje, ne pa tudi razlogi zakaj jih vlagatelj izpolnjuje.

Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe nadalje nedvomno izhaja, da tožeča stranka kljub naknadnim pozivom do izdaje izpodbijane odločbe ni predložila finančnega jamstva v skladu s prilogo 9 Uredbe. Uredba je bila izdana na podlagi določbe tretjega odstavka 17. člena Zakona o varstvu okolja, ki Vlado Republike Slovenije pooblašča, da določi mejne vrednosti emisije, stopnjo zmanjševanja onesnaževanja okolja in s tem povezane ukrepe, pri čemer upošteva tudi možne učinke celotne in skupne obremenitve okolje, ter na podlagi določbe petega odstavka 20. člena ZVO-1, ki Vlado pooblašča, da določi pravila ravnanja in druge pogoje za ravnanje z odpadki. Upoštevaje navedena pooblastila ni utemeljen ugovor tožeče stranke, da Vlada ni bila pristojna za določitev finančnega jamstva, ki ga je potrebno zagotoviti letno med obratovanjem odlagališča. Namen finančnega jamstva določenega z merili v prilogi 9 je namreč zagotoviti finančno jamstvo za varno obratovanje in zapiranje odlagališča, česar se je zavedala tudi tožeča stranka, saj je v svojem odgovoru in prošnji za podaljšanje roka za predložitev dokazov navedla, da je v fazi pridobivanja navedenega finančnega jamstva.

Tožeča stranka pa tudi po mnenju sodišča ni izkazala, da ima za še razpoložljivo zmogljivost za odlaganje obdelanih odpadkov za celotno obdobje nameravanega odlaganja, kar priznava tudi sama in je zato tudi predlagala podaljšanje roka za dopolnitev vloge zaradi izvajanja meritev razpoložljivih zmogljivosti.

Glede na to, da tožeča stranka nedvomno ne izpolnjuje pogoja iz 2., 4. in 6. alinee petega odstavka 70. člena Uredbe in je bilo že iz teh razlogov potrebno vlogo tožeče stranke zavrniti se sodišče do pritožbenih razlogov, ki se nanašajo na predhodno obdelavo mešanih komunalnih odpadkov ni opredeljevalo. Sodišče pojasnjuje, da bi z izvedbo predlaganih dokazov tožeče stranka morda izkazala, da je bilo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno, vendar glede na neizpolnjevanje ostalih pogojev to odločitev v stvari ne more vplivati, zato je sodišče v skladu z 2. alineo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj predlagani dokazi glede na navedeno niso pomembni za odločitev.

Glede na navedeno je sodišče, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka: Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.