Jedro

Možnost izvedbe priključkov na javno omrežje ne pomeni, da bi morali biti priključki pripeljani neposredno na parcelo oziroma, da bi morala javna cesta potekati neposredno ob parceli.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je davčni organ prve stopnje tožeči stranki odmeril nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča za leto 2011, za parc. št. 1660/67, k.o. …, v znesku 13.553,23 EUR. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča odmerjeno na podlagi določb Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84) in Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v občini Slovenska Bistrica (Odlok).

Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdilo tudi Ministrstvo za finance s svojo odločbo, št. DT 499-13-284/2013-2 z dne 25. 3. 2014 in v obrazložitvi med drugim pritrdilo davčnemu organu prve stopnje, da sporno zemljišče izpolnjuje pogoje določene v 218.b členu Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Ugotovljeno je bilo, da gre za komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče. Iz potrdila A. d.o.o. z dne 22. 5. 2012 izhaja, da na predmetnem zemljišču sicer ni vodovoda in kanalizacije, da pa po sosednjih zemljiščih parc. št. 1660/133 in 1660/132 obe k.o. … potekata vodovod in kanalizacije in v prilogi je razviden tudi potek vodov. B. d.d. v dopisu z dne 11. 6. 2012 navaja, da je v bližino omenjene parcele razdelilna nizko napetostna omarica, na katero je možna priključitev. Iz dopisa Oddelka za okolje in prostor občine Slovenska Bistrica z dne 29. 5. 2012 je razvidno, da ima navedeno zemljišče zagotovljen dostop do cestnega omrežja in sicer je dostop zagotovljen na Industrijsko ulico, to je parc. št. 1660/132 k.o. …. Po presoji drugostopnega organa je bilo tako tožeči stranki v konkretnem primeru nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za nezazidano stavbno zemljišče parc. št. 1660/67 k.o. … odmerjeno ob izpolnjevanju prej navedenih pogojev glede komunalne opremljenosti, pri čemer ugotavlja, da tožeča stranka v pritožbi tem podatkom konkretno ne ugovarja. Tožeča stranka namreč v pritožbi ne trdi, da predmetna parcela v okviru komunalne opremljenosti ne bi izpolnjevala pogojev za nezazidano stavbno zemljišče, temveč ugovarja, da je v zvezi z obračunom nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na občino naslovila vlogo za znižanje tega nadomestila. Odločanje o oprostitvi oziroma znižanju plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča pa ni v pristojnosti davčnega organa, temveč je v pristojnosti občine. Glede na navedeno je bila pritožba kot neutemeljena zavrnjena.

Tožeča stranka v tožbi nasprotuje izpodbijani odločitvi in zatrjuje neskladnost Odloka, ker nalaga plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za nezazidana stavbna zemljišča, ki komunalno niso opremljena. Zatrjuje, da na sporni nepremičnini ni zagotovljena oskrba s pitno vodo in z električno energijo, prav tako na navedeni parceli ni možna priključitev na javno kanalizacijo in ni zgrajen dostop na javno cesto, kot to določa oziroma predvideva 218.b člen Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-286/04 z dne 26. 10. 2006 Ker glede na navedeno niso izpolnjeni pogoji za plačevanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na podlagi Odloka je ta Odlok nezakonit, zato naj sodišče zahteva ustavno presojo Odloka in šele nato odloči o tožbi. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi oziroma ugotovi njeno nezakonitost. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V teku tega upravnega spora je tožeča stranka dne 23. 1. 2015 na sodišče vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe za začasno zadržanje izvršitev izpodbijane dokončne odločbe do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Navaja, da je prejemnica minimalne pokojnine v višini 609,37 EUR, s katero se težko preživlja, drugih sredstev za preživljanje nima. Res je, da ji davčni organ tega zneska ne bo mogel zarubiti, vendar pa bi lahko prišlo do prodaje navedene nepremičnine v okviru postopka davčne izvršbe, kar bi pomenilo, da bi bila ta prodana zgolj za eno polovico tržne vrednosti in bi kupnina komaj ali pa tudi ne zadostovala za pokritje stroškov postopka in navedene davčne obveznosti. V primeru, da bi v upravnem sporu s tožbo oziroma z ustavno presojo uspela in bi bila izpodbijana odločba odpravljena, pa bi ostala brez nepremičnine. Takšna škoda bi predstavljala za tožečo stranko nepopravljivo oziroma vsaj težko popravljivo škodo. Zaradi duševnih bolečin, ki bi jih pretrpela in pomanjkanja sredstev za preživljanje pa bi bilo ogroženo tudi njeno življenje. Ta škoda pa ni popravljiva. Zatrjuje, da v tem primeru tudi javna korist ne bi bila prizadeta. Ne nasprotuje tudi zavarovanju terjatve z vpisom hipoteke na navedeni nepremičnini.

K I. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali so za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za obravnavano nezazidano stavbno zemljišče (parc. št. 1660/67 k.o. …) izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 218.b člena ZGO-1 v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-286/04 z dne 26. 10. 2006, po katerem je mogoče nadomestilo za nezazidano stavbno zemljišče odmeriti le, če imajo takšne parcele urejen dostop do javnega cestnega omrežja, za njih pa je možno izvesti tudi priključke na javno vodovodno, javno elektroenergetsko in javno kanalizacijsko omrežje, v kolikor ni dovoljena gradnja greznic oziroma malih čistilnih naprav.

Čeprav tožeča stranka v upravnem postopku ni imela ugovora, da obravnavano zemljišče ni komunalno opremljeno, in to zatrjuje šele v tožbi, je sodišče ta tožbeni ugovor obravnavalo po vsebini z vidika presoje skladnosti določb Odloka z določbami četrtega odstavka 218.b člena ZGO-1 in ni štelo, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Kot izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa, je davčni organ druge stopnje na podlagi podatkov občine Slovenska Bistrica (za kar je imel pooblastilo v 404. členu ZDavP-2) ugotovil, da je na spornem zemljišču urejen dostop do javnega cestnega omrežja in da je možno izvesti tudi priključke na javno vodovodno, javno elektro energetsko in javno kanalizacijsko omrežje. Glede na navedeno tako uporabljene določbe Odloka, ki predvidevajo plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča od nezazidanih stavbnih zemljišč, niso v neskladju s četrtim odstavkom 218.b člena ZGO-1. Zato je zahteva tožeče stranke po ustavno sodni presoji tega Odloka neutemeljena.

V zvezi s tem sodišče tožeči stranki tudi pojasnjuje, da možnost izvedbe priključkov na omenjena javna omrežja ne pomeni, da bi morali biti priključki pripeljani neposredno na sporno parcelo oziroma, da bi morala javna cesta potekati neposredno ob njej. Zmotno je torej tožbeno stališče, da je zahteva po možnosti izvedbe priključkov na komunalno infrastrukturo izpolnjena le, če ta infrastruktura poteka preko zemljišča tožeče stranke. Možnosti izvedbe priključkov na omenjena javna omrežja pomeni dejansko možnost njihove izvedbe, zato dejstvo, da bi morali priključki potekati preko zemljišča, ki ni v lasti tožeče stranke, še ne pomeni, da te možnosti ni (tako tudi sodba Upravnega sodišča RS št. I U 1673/2013 z dne 13. 3. 2014).

Glede na vse navedeno je zato sodišče po ugotovitvi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka: Procesna predpostavka za obravnavo zahteve za izdajo začasne odredbe po drugem oziroma tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 je vložena tožba oziroma nepravnomočno končan upravni spor.

Ker je sodišče o tožbi tožeče stranke odločilo in ker je navedena odločitev postala pravnomočna, tako več ni pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe, zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.

K III. točki izreka: Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.