Jedro

Pri zahtevku za razveljavitev poravnave gre za oblikovalni zahtevek, pri katerem obstaja procesna nujnost, da je usmerjen zoper vse osebe, ki so poravnavo sklenile. Razmerja, ki je nastalo s sklenitvijo sodne poravnave, namreč ni mogoče preoblikovati brez udeležbe vseh strank te poravnave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Črnomlju je zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožeča stranka zahtevala razveljavitev sodne poravnave, ki je bila sklenjena 11.05.2009 v zadevi P 123/2008. Posledično ji je naložilo, da toženi stranki v roku 15-tih dni od dneva prejema sodbe povrne 378,84 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Bistveni del pritožbe predstavlja graja uporabe materialnega prava (posledično pa zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja) v pogledu zaključka prvega sodišča, da bi bila zmota po 46. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) bistvena, če bi se ugotovilo, da je toženec na parceli št. 2095/1 k.o. X sekal les. Pritožnik pojasnjuje, da je med dogovarjanji za sklenitev poravnave, ki so trajala dlje časa, dobil predstavo o tem, da bo za svojo parcelo št. 1689/6 k.o. X, dobil v zameno gozd in da bo s sečnjo nekaj dreves in prodajo lesa dobil nekaj denarja, s čimer bo izenačil vrednost zamenjanih nepremičnin. Toženec ga je zavajal, ko je trdil, da gre pri parceli 2095/1 za gozd. Gre pravzaprav za zaraščen pašnik, na katerem je sicer nekaj nizkorastočih dreves, nikakor pa ne gre za gozd v pravem pomenu besede in ne za gozd po predstavi tožnika v času, ko je sklenil sodno poravnavo. Če bi slednji tedaj vedel, da so izjave toženca zavajajoče in neresnične, sodne poravnave ne bi sklenil. Nadalje je v pritožbi navedel tudi, da se sodišče v izpodbijani sodbi ni izreklo o dejstvu, da je tožeča stranka 100% invalid in ničesar ne vidi, zaradi česar si ob sklenitvi sodne poravnave tudi ni mogel ogledati sporne parcele in se je tako lahko zanašal le na bratove (toženčeve) izjave in obljube. Poudaril je, da dejstvo v zvezi s sečnjo ni relevantno v takšni meri kot je to prikazano v predmetni sodbi, saj je bistveno to, da je bil tožeči stranki obljubljen gozd, dobil pa je pašnik, ki zarašča. Jasno je, da v tem „gozdu“ sečnja ni možna, saj ni kaj sekati. Opozarja na izpoved toženca. Meni, da neurejeni odnosi med strankama niso relevantni za ta postopek.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Tožba za razveljavitev sodne poravnave ni tožba v navadnem civilnopravnem sporu, pač gre za tožbo zgolj po nazivu, dejansko pa za izredno pravno sredstvo (1). ZPP v zvezi s postopkom glede tožbe za razveljavitev sodne poravnave napotuje na uporabo določb o obnovi postopka (5. odst. 393. člena ZPP). Odločba, ki jo o takšni tožbi izda sodišče, je sklep (2). Ker pa sodišče prve stopnje ni odločalo v skladu s temi določili, pač pa je odločalo o tožbenem zahtevku kot ga je postavil tožnik, s sodbo, je tudi pritožbeno sodišče pritožbo obravnavalo kot pritožbo zoper sodbo.

Pritožnik sodišču prve stopnje med drugim očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa tega pritožbenega razloga ne obrazloži. Ker pritožbeno sodišče na kršitve po 1. odst. 339. člena, pa tudi nekatere kršitve po 2. odst. 339. člena ZPP (3), ne pazi po uradni dolžnosti (primerjaj 2. odst. 350. člena ZPP), morajo biti zato v pritožbi, v kolikor pritožnik katero od njih uveljavlja, obrazložene. Ker tej zahtevi ni bilo zadoščeno, je bil v pogledu tega pritožbenega razloga zato opravljen preizkus zgolj v pogledu tistih kršitev na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Ugotovljeno je bilo, da takšnih kršitev ni bilo.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo v pogledu očitka, da je prvo sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in to ne le v posledici zmotne uporabe 46. člena OZ (4), pač pa predvsem zato, ker prvo sodišče ob presoji ni uporabilo 49. člena OZ (5), ki se nanaša na prevaro (oziroma zvijačo). Tožnik je namreč ves čas postopka trdil, da ga je v zmoto spravil toženec z zatrjevanjem, da gre pri parceli 2095/1 za gozd, v katerem ni bilo sekano več kot 50 let, in ga s tem napeljal k sklenitvi poravnave. Pri tem je potrditvah tožnika toženec vedel, da gre za gozd v zaraščanju in da v njem ni kaj sekati, pa tudi to, da želi tožnik s sečnjo pridobiti dodatna denarna sredstva. S tem razlogom (da bo lahko kaj posekal in si pridobil nekaj denarnih sredstev), ga je k sklenitvi nagovarjala celo sodnica. Gre torej za sklop trditev, ki jih je mogoče uvrstiti pod tožnikovo osnovno trditev v tožbi, in sicer, da je bila poravnava sklenjena (tudi) pod vplivom zvijače. Prvo sodišče se je v razlogih zmotno sklicevalo tudi na nesklepčnost tožbe, saj vprašanje ali je tožena prava stranka, ni vprašanje sklepčnosti, pač pa pasivne (stvarne) legitimacije. Ne glede na takšno zmotno uporabo materialnega prava in posledično tudi zmotno, predvsem pa nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, pa je odločitev prvega sodišča, s katero je tožbeni zahtevek zavrnilo, kljub vsemu pravilna, vendar pa iz drugih razlogov.

Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je bila sodna poravnava, katere razveljavitev pritožnik zahteva s tožbo, sklenjena ne le med pravdnima strankama, pač pa je pri njeni sklenitvi sodelovala (in jo podpisala) tudi J. Š.. Na parceli 2095/1 k.o. X je bila v njeno korist vpisana zastavna pravica, ki se ji je sklenitvijo poravnave odpovedala in dovolila, da se tožnik pri tej parceli vpiše kot lastnik brez tega bremena.

Pri zahtevku za razveljavitev poravnave gre za oblikovalni zahtevek, pri katerem obstaja procesna nujnost, da je usmerjen zoper vse osebe, ki so poravnavo sklenile. Razmerja, ki je nastalo s sklenitvijo sodne poravnave, brez udeležbe vseh strank te poravnave, namreč ni mogoče preoblikovati. To logično izhaja že iz dejstva, da brez sodelovanja vseh treh strank tudi njena sklenitev, z vsebino kot je bila konkretna, ne bi bila mogoča. Zaradi takšne materialnopravne povezanosti vseh treh podpisnikov poravnave, gre v konkretnem primeru na pasivni strani za posebno obliko enotnega sosporništva, to je nujno sosporništvo. Pravdni stranki in J. Š. so namreč glede na vsebino poravnave v takšni medsebojni zvezi, da tožnik tožbeni zahtevek na razveljavitev poravnave lahko uveljavi le tako, da preostali dve stranki poravnave skupaj toži. Položaj je primerljiv s položajem, ko upravičena stranka izpodbija pogodbo. Tudi v takšnem primeru bodo kot nujne sospornice (na pasivni strani) morale nastopati vse stranke pogodbe (6). Ker ima sodna poravnava po večinskem mnenju dvojno naravo in vsebuje tudi elemente pogodbe, ni videti razloga, da bi glede tega vprašanja zanjo veljalo drugačno stališče. Ker je tožeča stranka tožila le A. Š., ne pa tudi J. Š., torej le enega izmed dveh nujnih sospornikov, je tožila napačno stranko. Ker je stvarna legitimacija del tožbenega temelja, je bil tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja pasivne (stvarne) legitimacije, čeprav iz napačnih razlogov, pravilno zavrnjen kot neutemeljen.

Ker gre pri vprašanju pasivne (stvarne) legitimacije za vprašanje pravilne materialnopravne presoje na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo iz teh razlogov, kljub sicer utemeljenim pritožbenim očitkom, potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi izpodbijano sodbo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do njihovega povračila ni upravičen (154. v zvezi z 165. členom ZPP). Toženi stranki so nastali stroški v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo. Ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški, ki so nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, za pritožbeni postopek niso bili potrebni, saj v odgovoru na pritožbo ni navedeno nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da te stroške nosi tožena stranka sama.

(1) Primerjaj tudi stališče Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 1274/2008 in teorije: V. Rijavec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 579. (2) Gre bodisi za sklep o zavrženju tožbe po 1. odstavku 398. člena ZPP, bodisi za sklep o zavrnitvi tožbe oziroma dovolitvi tožbe in razveljavitvi sodne poravnave po 400. členu ZPP.

(3) Gre za kršitve po 4., 5., 8., 9., 10., 11. (glede obstoja in pravilnosti pooblastila pred sodiščem prve stopnje) in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

(4) Če se zmota nanaša na bistvene lastnosti predmeta (sem bi lahko sodila tudi zmota o poraščenostu, starosti in kvaliteti gozda), jo zakon šteje za bistveno samo po sebi. Poleg tega mora biti zmota, če naj bo upoštevna, tudi opravičljiva (2. odst. 46. člena OZ).

(5) 1. odst. 49. člena OZ se glasi: „Če ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe tudi takrat, kadar zmota ni bistvena.“

(6) Primerjaj tudi: N. Betteto, Procesni institut sosporništva glede na učinke, Pravnik, letnik 1995, št. 1-3, str. 106, in Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 258.