Jedro

Dokaznemu standardu obrazloženosti drugostopenjske sodbe je zadoščeno, če višje sodišče ne ponavlja argumentov prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja in jim zato zgolj pritrdi.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni je dolžan plačati povprečnino 1.000,00 EUR.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu je bil S.Z. spoznan za krivega (točka I) storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena KZ, za katero mu je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen enajst mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Naloženo mu je bilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka v zvezi z obsodilnim delom sodbe, od tega 500,00 evrov povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeno sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo ter obsojenemu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka, to je povprečnino 800,00 evrov.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi „bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona“ in Vrhovnemu sodišču predlagal, da naj izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka N.F. in predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrne. Ugotavlja, da se je sodišče druge stopnje opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe za odreditev izvedenca steklarske stroke in izvedbo rekonstrukcije in ugotovilo, da obsojenčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist ni bila kršena. Podana tudi ni uveljavljana kršitev kazenskega zakona, saj vložnik z navedbami, da obsojenemu ni mogoče očitati krivde, izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem v pravnomočni sodbi, tega razloga pa v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil posredovan obsojencu in zagovorniku, ki se o njem ista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik višjemu sodišču očita kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in smiselno tudi kršitev 25. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava), ker v zvezi z načinom nastanka oškodovančeve poškodbe, kot ga ugotavlja sodišče prve stopnje in ki mu vložnik oporeka, ni odgovorilo na posamezne in obširne pritožbene navedbe, s katerimi je utemeljeval, zakaj bi bilo potrebno izvesti dokaze, ki jih je predlagala obramba, pri čemer posebej izpostavlja rekonstrukcijo dogodka in odreditev izvedenstva steklarske stroke.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo razloge, zakaj ni ugodilo posameznim dokaznim predlogom obrambe, med njimi tudi predlogoma za odreditev izvedenstva steklarske stroke in rekonstrukcijo. Glede prvega predloga je pojasnilo, da ni potrebno ugotavljati sile, ki je bila potrebna za razbitje stekla na osebnem avtomobilu, ker je obsojeni sam priznal, da je steklo razbil. Predlog za rekonstrukcijo pa je zavrnilo, „ker se na način, kot ga je predlagal zagovornik, ne bi mogla v celoti ponoviti dejanja in situacije, v katerih se je dogodek pripetil oziroma, če bi se na enak način ponavljal dogodek, bi bilo ponovno v nevarnosti oškodovančevo zdravje in oškodovanec bi bil ponovno izpostavljen travmatičnemu dogajanju“.

Višje sodišče je uvodoma ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odločilna dejstva in da je svoje dokazne zaključke prepričljivo obrazložilo. Posebej je zavrnilo pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, pri čemer se je strinjalo z oceno prvostopenjskega sodišča, „da predlagani dokazi niso materialnopravno relevantni in da ne bi mogli privesti do drugačnega dejanskega stanja“.

Navedena obrazložitev sodbe višje sodišča po mnenju Vrhovnega sodišča v celoti upošteva zakonske (in ustavne) zahteve glede obrazloženosti drugostopenjske sodbe, po katerih mora pritožbeno sodišče presoditi vse tiste konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna in druga pomembna dejstva, zavzeti stališče in jih ustrezno obrazložiti. Dokaznemu standardu obrazloženosti drugostopenjske sodbe (ki je nižji kot standard obrazložitve prvostopenjske sodbe), je zadoščeno tudi, kadar višje sodišče (kot v obravnavanem primeru), ne ponavlja argumentov prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja in jim zato zgolj pritrdi. V obravnavanem primeru je višje sodišče način nastanka oškodovančeve poškodbe obrazloženo presodilo tudi v okviru pritožbenega izpodbijanja dejanskega stanja. Zato uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka in Ustave niso izkazane.

Kršitev kazenskega zakona (točneje 15. in 17. člena KZ) vložnik vidi v presoji obsojenčeve krivde in s tem v zvezi izčrpno navaja okoliščine, ki po njegovi oceni kažejo, da obsojenemu za dejanje ni mogoče očitati nobene krivde. Posebej izpostavlja, da obsojeni oškodovanca ni nameraval poškodovati in da tudi ni privolil v nastanek hude telesne poškodbe, njegov namen je bil zgolj ta, da se oškodovanec z osebnim avtomobilom odstrani z dvorišča. S takšnimi navedbami vložnik z ničemer ne utemelji zatrjevane kršitve kazenskega zakona, temveč z drugačno dokazno presojo in zaključki v zvezi z obsojenčevo krivdo v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP zgolj graja dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, na katero pa je Vrhovno sodišče vezano. Zato utemeljenosti teh navedb Vrhovno sodišče ni presojalo.

Utemeljitvi višjega sodišča v zvezi z oceno pritožbenih navedb, s katerimi je pritožnik izpodbijal presojo obsojenčeve krivde, vložnik tudi očita, da je „stališče višjega sodišča nerazumljivo“, zaradi česar naj bi bila podana tudi kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Vložnik se sicer utemeljeno ne strinja z ugotovitvijo višjega sodišča (sodba, stran 3), „da pritožnik ne izpodbija presoje prvostopenjskega sodišča, da je obtoženec ravnal z eventualnim naklepom“, saj iz vsebine pritožbe določno izhaja ravno nasprotno. Zgolj na tej podlagi pa po mnenju Vrhovnega sodišča izpodbijani sodbi še ni mogoče očitati zatrjevane procesne kršitve (nerazumljivosti). Višje sodišče je namreč v razlogih sodbe (v nasprotju s svojo prejšnjo ugotovitvijo) tudi samo pravilno ugotovilo, da pritožba izpodbija ugotovljeno krivdno obliko (eventualni naklep) in navedlo, da se s pritožnikom ne strinja in da se pridružuje oceni prvostopenjskega sodišča, ki je svoj sklep, da je obtoženec ravnal z eventualnim naklepom, „podrobno pojasnilo v predzadnjem odstavku na 6. strani sodbe“. Zato omenjena netočnost višjega sodišča v obrazložitvi sodbe ne vpliva na njeno razumljivost in ji vložnik neutemeljeno pripisuje, da pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Po navedenem je Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojeni, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in tretjega odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.