Up-272/00

20. 2. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z. pri Z., na seji senata dne 4. februarja 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 120/2000 z dne 10. 5. 2000 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah št. In 98/00001 z dne 23. 6. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je s sklepom št. In 98/00001 z dne 25. 2. 1998 dovolilo izvršbo na nepremičninah ustavne pritožnice, na katerih je upnica -- Zavarovalnica C. pridobila zastavno pravico. Isto sodišče je s sklepom št. In 98/00001 z dne 23. 6. 1999 zavrnilo ugovor ustavne pritožnice zoper sklep o dovolitvi izvršbe, Višje sodišče v Celju pa je s sklepom št. Cp 120/2000 z dne 10. 5. 2000 tako odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

2.Ustavna pritožnica je zastavila svoje nepremičnine za primer, da glavna dolžnica ne bi plačala pri banki najetega kredita in bi Zavarovalnica nevrnjeni del kredita plačala kreditodajalcu - banki. Ustavna pritožnica je o zastavi svojega premoženja sklenila zastavno pogodbo, pred istim sodiščem pa je sklenila tudi sporazum o ugotovitvi in zavarovanju denarnih terjatev z zastavno pravico na svojih nepremičninah. Upnica je v izvršilnem predlogu ta sporazum navedla kot izvršilni naslov za izvršbo. Ustavna pritožnica je v izvršilnem postopku na obeh stopnjah zatrjevala, da upnica za predlagano izvršbo ni imela izvršilnega naslova.

Kredit, ki ga je glavna dolžnica prejela pri banki, je bil po zatrjevanjih ustavne pritožnice zavarovan pri upnici za dobo 364 dni. Plačilo nevrnjenega dela kredita, ki ga je upnica izven tega časovnega okvira izvršila banki, zato ne pomeni plačila zaradi nastopa zavarovalnega primera. Sporazum o ugotovitvi in zavarovanju terjatve, ki ga je ustavna pritožnica podpisala, naj bi se na tak primer ne nanašal, saj se je z njim ugotovila in zavarovala le terjatev, za katero je v času tega sporazuma obstajalo zavarovalno razmerje med banko kot kreditodajalcem in upnico.

3.Ustavna pritožnica navaja, da ji je bila z izpodbijanim sklepom kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Zatrjuje, da je do kršitve pravice do enakega varstva pravic prišlo, ker je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo, Višje sodišče pa je tako odločitev potrdilo, pri čemer za terjatev upnice ni obstajal izvršilni naslov. Pravico do pravnega sredstva pa je po navedbah ustavne pritožnice Višje sodišče kršilo, ker ob odločanju o njeni pritožbi ni odgovorilo na njene pritožbene navedbe.

B.

4.Ustavno sodišče ni instanca rednemu sodstvu in se v postopku preizkusa z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali niso z izpodbijano odločitvijo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

5.Za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi šlo v primeru, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo, ali če bi bila odločitev tako nerazumna, da bi jo lahko označili za samovoljno oziroma arbitrarno. Ustavna pritožnica kršitev pravice do enakega varstva pravic utemeljuje z neobstojem izvršilnega naslova, vendar sta se s tem vprašanjem ukvarjali tako sodišče prve stopnje kot Višje sodišče. Odločili sta, da ta izvršilni naslov obstaja. To svojo odločitev sta razumno obrazložili. Iz obrazložitev izpodbijanih sklepov tudi ne izhaja, da bi sodišči pri svojih odločitvah zakon uporabili tako, da bi mu dali vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Tudi trditve ustavne pritožnice, da Višje sodišče ni odgovorilo na njene navedbe iz pritožbe in da je s tem kršilo pravico do pravnega sredstva, niso utemeljene. Pritožbeno sodišče se je strinjalo z razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor pritožnice. Ob tem je ugotovilo, da ustavna pritožnica v pritožbenih razlogih dejansko ponavlja ugovorne razloge. S strinjanjem z razlogi za zavrnitev ugovora je Višje sodišče ob enakih pritožbenih razlogih zavzelo tudi stališče do teh. Kot povedano, pa je obširno pojasnilo pritožniku, zakaj je odločitev sodišča prve stopnje o obstoju izvršilnega naslova pravilna. Glede na navedeno odločitvam sodišč ni mogoče očitati zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, odločitvi Višjega sodišča pa ne kršitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

6.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger