Jedro

Za odločitev v zadevi je bistveno, da je bilo o pravici do izplačevanja akontacije vojaške pokojnine že odločeno s pravnomočno sodbo. Tožena stranka je to sodbo že realizirala oziroma, je tožniku izplačevala akontacijo vojaške pokojnine. O pravnomočno priznani pravici v novem postopku ni več mogoče odločati.

Ni pa imelo sodišče prve stopnje pravne podlage, da bi tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za izplačilo akontacije vojaške pokojnine v višjem znesku zavrglo ter nato v tem delu odpravilo odločbi tožene stranke. V tem delu je izrek sodbe sam s sabo v nasprotju, saj če sodišče zavrže tožbo v tem delu, potem ne more odločati o zakonitosti izpodbijanih odločb tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 28. 4. 2017 in št. ... z dne 1. 2. 2017 tudi v delu, ki se nanaša na zahtevo za izplačilo akontacije vojaške pokojnine v višjem znesku.

II. V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za izplačilo akontacije vojaške pokojnine v višjem znesku (I. točka izreka). Odpravilo je odločbo tožene stranke št. ... z dne 28. 4. 2017 in odločbo št. ... z dne 1. 2. 2017, obe v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za izplačilo akontacije vojaške pokojnine v višjem znesku (I. in II. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 28. 4. 2017 in št. ... z dne 1. 2. 2017 obe v delu, ki se nanašata na izplačilo zakonskih zamudnih obresti na razliko od že izplačanih zneskov.

2. Zoper sodno odločbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno definiralo tožbeni zahtevek in sicer, kot da gre za zahtevek za izplačilo akontacije vojaške pokojnine v višjem znesku. Zahteva namreč zgolj, da mu tožena stranka izračuna in izplača razliko akontacije med mesečnimi zneski akontacije usklajene po 160. členu ZPIZ/92 in izplačane akontacije po specifikaciji izrednega nakazila. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na izračun in izplačilo razlike akontacije, in sicer ker naj bi bilo o stvari že pravnomočno razsojeno. Tožnik poudarja, da tožbeni zahtevek ne posega v pravnomočnost sodbe Ps 491/98 z dne 17. 11. 1998. Zahteva le pravilno interpretacijo izreka navedene sodbe, ki se nanaša na usklajevanje akontacije. Šele s pravilno interpretacijo navedenega izreka bi mu morala biti izračunana in izplačala razlika akontacije vojaške pokojnine. Zaradi nejasnega izreka v prej omenjeni sodbi, ki se nanaša na usklajevanje akontacije pokojnine, sodba tudi ne more biti izvršilni naslov v izvršilnem postopku. Niti ZPIZ/92 niti ZPIZ-1 nimata določbe, ki bi dovoljevala, da bi se posamezniku na podlagi instituta usklajevanja pokojnin, poseglo v zakonito izračunano pokojninsko osnovo in po zakonu odmerjeno pokojnino. Sodišče napačno trdi, da se znesek odmerjene akontacije usklajuje od 1. 2. 1992 dalje in ne od 1. 1. 1992. Datuma 1. 2. 1992 namreč izrek sodbe Ps 491/98 ne vsebuje. Po zakonu usklajena akontacija tudi ni previsoka. Tožnik nadalje pojasnjuje postopek napredovanja v višji čin. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodno odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma, da izpodbijano sodno odločbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba utemeljena v delu, ki se nanaša na izrek sodne odločbe. Izrek v točkah I in II namreč nasprotuje razlogom sodbe, zato je pritožbeno sodišče poseglo v omenjeni izrek, kot bo pojasnjeno kasneje. V preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj je sodišče prve stopnje ob razčiščenem dejanskem stanju ter ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno razsodilo o zadevi.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 28. 4. 2017, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 1. 2. 2017. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za izplačilo akontacije vojaške pokojnine v višjem znesku in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi na razliko od že izplačanih zneskov.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje napačno definiralo oziroma razumelo tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je namreč presojalo izpodbijani odločbi tožene stranke, pri čemer že iz izreka prvostopenjske odločbe izhaja, da je sporno izplačilo akontacije vojaške pokojnine, saj tožnik očitno uveljavlja, da bi mu morala biti le-ta usklajena že s 1. 1. 1992 ne pa šele s 1. 2. 1992. V tem primeru gre v bistvu za višji znesek akontacije pokojnine, kajti le v primeru ugotovitve, da mu pripada višji znesek akontacije vojaške pokojnine, kot pa mu je bil že izplačan, bi bil v tem primeru upravičen do izplačila razlike akontacije pokojnine.

7. Za odločitev v zadevi je bistveno, da je bilo o pravici do izplačevanja akontacije vojaške pokojnine že odločeno s pravnomočno sodbo Ps 491/98 z dne 17. 11. 1998. Z omenjeno sodbo je bila tožniku priznana pravica do izplačevanja akontacije vojaške pokojnine v znesku 25.184,621 SIT na mesec od 1. 1. 1992 dalje z vsemi nadaljnjimi uskladitvami. Tožena stranka je navedeno sodbo tudi že realizirala oziroma je tožniku izplačevala akontacijo vojaške pokojnine. O pravnomočno priznani pravici pa v novem postopku ni več mogoče odločati. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)1 s tem v zvezi v 4. točki 129. člena določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti.

8. Glede pritožbenih navedb, da naj bi bil izrek v sodbi Ps 491/98 z dne 17. 11. 1998 v delu, ki se nanaša na usklajevanje akontacije pokojnine nedoločen, pritožbeno sodišče poudarja, da bi v tem primeru tožnik lahko omenjeno uveljavljal zgolj s pravnimi sredstvi vloženimi zoper prej citirano sodbo. Če pa gre zgolj za vprašanje pravilne izvršitve izreka navedene sodbe, pa je to stvar izvršbe, ne pa ponovnega zahtevka za izplačilo razlike akontacije pokojnine. Nenazadnje iz dokumentacije v upravnem spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje s sklepom Ps 1062/2003 z dne 8. 3. 2006 že zavrglo tožbo, s katero je tožnik prav tako uveljavljal izplačilo razlike iz razloga, ker akontacija vojaške pokojnine naj ne bi bila pravilno usklajena. Že tedaj je sodišče pojasnilo, da je bilo o tožnikovi pravici do izplačevanja akontacije vojaške pokojnine od 1. 1. 1992 dalje že odločeno v sodnem postopku ter je bila tudi določena višina akontacije vojaške pokojnine ter čas, od kdaj je tožnik do določenega zneska upravičen. Vse omenjeno je pravilno pojasnilo tudi že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

9. Ni pa imelo sodišče prve stopnje nobene pravne podlage, da bi tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za izplačilo akontacije vojaške pokojnine v višjem znesku zavrglo ter nato v tem delu odpravilo odločbi tožene stranke z dne 28. 4. 2017 in z dne 1. 2. 2017. V tem delu je izrek sodbe sam s sabo v nasprotju, saj če sodišče zavrže tožbo v tem delu, potem ne more odločati o zakonitosti izpodbijanih odločb tožene stranke. Razen tega je tak izrek tudi v nasprotju s samo obrazložitvijo, saj je nenazadnje sodišče prve stopnje vsebinsko presojalo, ali je tožena stranka pravilno odločila glede izplačila zakonskih zamudnih obresti na razliko od že izplačanih zneskov. Gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

10. Predmet presoje sta bili obe izpodbijani odločbi tožene stranke, ki ju je bilo sodišče prve stopnje dolžno presoditi po vsebini, ne pa tožbo v določenem delu zavreči. Izpolnjene so bile namreč vse procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o sami zadevi. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi morala tožena stranka zahtevo tožnika že v predsodnem postopku zavreči, ker je bilo o zahtevku, kot ga je uveljavljal, že pravnomočno odločeno, pa dejstvo, da je tožena stranka zahtevo zavrnila namesto, da bi jo zavrgla, to na samo odločitev ni imelo bistvenega pomena. Iz razlogov obeh izpodbijanih odločb tožene stranke povsem jasno izhaja, da tožena stranka ni imela nobene pravne podlage, da bi ponovno odločala o višini že priznane akontacije vojaške pokojnine in posledično o izplačilu razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi ter na podlagi 354. člena ZPP poseglo v I. in II. točko izreka tako, da je zavrnjen tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke z dne 28. 4. 2017 in z dne 1. 2. 2017 tudi v delu, ki se nanaša na zahtevo za izplačilo akontacije vojaške pokojnine v višjem znesku. V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.