Jedro

Stranka lahko uspešno uveljavi zahtevek za razveljavitev sodne poravnave, če dokaže, da jo je sklenila v bistveni zmoti glede njene vsebine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa toženim strankam povrniti njihove pritožbene stroške v znesku 363,98 EUR v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sklepom opr. št. P 104/2016 z dne 9. 2. 2022 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se zahtevku po katerem naj bi se sodna poravnava, sklenjena pred Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah opr. št. P 104/2016 z dne 6. 5. 2021 med tožnikom in toženci razveljavila. Sodišče prve stopnje je še odločilo o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je odločilo o tožbi zaradi razveljavitve sodne poravnave, sklenjeni v tej pravdni zadevi dne 6. 5. 2021. Tožnik je v tožbi navajal, da je bila poravnava sklenjena v zmoti in zaradi prevare. Tožnik je namreč v tej zadevi sklenil sodno poravnavo v dobri veri z namenom, da reši zadevo in je bil prepričan, da so takšni tudi nameni nasprotne stranke. Po obvestilu prvotoženca, ki ga je tožnik prevzel 28. 6. 2021 in v katerem je navedeno, da so vsa dela po poravnavi opravljena, je tožnik opravil ogled trase in je ugotovil, da priključek služnostne trase poti na javno cesto ni narejen, kot je določeno v poravnavi, ampak da ga je prvotoženec celo zožil. Prav tako toženec na trasi v dolžini 37 m, kjer bi moral prvotoženec v celoti, širino trase cestišča dodatno utrditi s tamponado tega ni naredil, na skrajnem robu trase je namreč nasul približno 5 cm peska v širini približno 0,5 m, ki pa nikakor ni material za utrjevanje cestišča. Tožnik je poravnavo sklenil v zmoti glede bistvene okoliščine, da bo mogoče izvesti utrditev poti in, da jo bo prvotoženec na strokovno primeren način tudi izvedel. Tožnik je poravnavo sklenil pod pritiskom in zgolj na podlagi napačne interpretacije izvedeniških mnenj, da bo mogoča in izvedena utrditev poti v skladu s pravili stroke. Tožencu pa je zagotovo bilo znano, da je tamponada in utrditev v tem delu za potrebe vožnje s kmetijsko mehanizacijo, tovornimi vozili in gradbenimi stroji mogoča zgolj z vzpostavitvijo škarpe, to pa je toženec tožniku zamolčal in je pustil tožnika v zmoti, zaradi katere je sklenil predmetno sodno poravnavo. Poravnave na način, kot je določena, torej brez postavitve škarpe na predmetnem terenu, sploh ni mogoče izpolniti. V tožbi še navaja, da je k zmoti glede tega, da bo mogoče predmetno pot zavarovati s tamponiranjem in ne zgolj s škarpo, odločilno prispeval tudi izvedenec gradbene stroke, ki je podal mnenje, da je cestišče s tamponom enakovredno cestišču iz tampona z zaščitno prevleko iz armiranega betona in, da se zavarovanja cestišča pred zdrsom vedno rešujejo z nekakšnim tamponiranjem in ne s škarpo. Zaradi tega je menil, da je potrebno sodno poravnavo razveljaviti. Prav tako že sama prestavitev trase ni bila upravičena, niti ekonomsko osnovana. Tudi izvedenka kmetijske stroke je podala netočno mnenje, ki je bilo celo naklonjeno tožencu. Tožnik je predlagal sodišču, da upošteva vse okoliščine zadeve in sklenjeno sodno poravnavo razveljavi, kajti ohranitev njene veljavnosti je v nasprotju z zakonom in pravičnostjo. Tožena stranka je temu nasprotovala in je v odgovoru trdila, da je bila sodna poravnava sklenjena z namenom mirne rešitve spora med pravdnima strankama in da je prestavljena trasa enakovredna prejšnji trasi. Tožnik je že ob sklenjeni sodni poravnavi vedel, da na služnostni trasi ne bo smel graditi škarpe in se je s tem tudi strinjal. V dokazne namene je sodišče prve stopnje vpogledalo v spis opr. št. P 104/2016 in ga tudi prebralo ter zaslišalo tožnika, kot nepotreben pa je zavrnilo dokaz z dodatnim zaslišanjem izvedenca in s postavitvijo novega izvedenca gradbene stroke. O zahtevku je sodišče prve stopnje odločalo v skladu z določilom člena 392 ZPP. Zahtevek je obravnavalo sodišče prve stopnje, ker je tožnik menil, da je poravnavo sklenil pod vplivom zmote in zaradi prevare. Sodišče pa je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožnik z ničemer ni dokazal, da bi bil glede same vsebine sklenjene sodne poravnave v bistveni zmoti. Tožnik je sam zaslišan dejal, da je ob podpisu poravnave verjel, da se lahko pot po poravnavi, naredi enakovredna prejšnji, vendar pa sedaj temu ni tako, saj toženec A. A. poravnave ni izvršil tako, kot so jo sklenili. Sodišče je takšno njegovo izjavo ocenilo kot tako, da je tožnik zadovoljen s samo vsebino poravnave, vendar pa ni zadovoljen s tem kako je toženec A. A. to sodno poravnavo izvršil, ker je ni izvršil tako, kot sta se v poravnavi dogovorila. Glede mnenja izvedenca je sodišče prve stopnje ocenilo, da so njegove pripombe sedaj, v tem postopku za razveljavitev sodne poravnave prepozne in tudi neutemeljene. Tožnik je imel v pravdnem postopku P 104/2016 možnost podajanja pripomb na izvedensko mnenje. Sodni izvedenec pa je bil pred sodiščem tudi neposredno zaslišan. Tudi tožbene trditve tožnika, da je toženec vedel, da se tamponada poti ne da urediti drugače kot s postavitvijo škarpe, je popolnoma neutemeljena in prav z ničemer dokazana. Po zaključku sodišča prve stopnje tako tožnik ni uspel dokazati, da je bil pri sklepanju sodne poravnave v bistveni zmoti glede same vsebine poravnave, saj se z vsebino še sedaj, kot je to tudi sam izpovedal, strinja. Prav tako tožnik sodišču ni uspel dokazati, da bi bil prevaran s strani toženca. Samo navedbe tožnika, da toženec sodne poravnave ni izvršil tako, kot je bila dogovorjena, še ne pomenijo, da ga je glede vsebine toženec kakorkoli prevaral, oziroma, da je pri sklepanju poravnave do tožnika zvijačno ravnal. Zato je sodišče zaključilo, da je tožba zaradi razveljavitve sodne poravnave povsem neutemeljena. V kolikor tožnik meni, da toženec ni pravilno ali v celoti izvršil sodne poravnave, v vsebini kot je bila sklenjena, pa bo moral v nadaljevanju postopka v skladu z določili Zakona o izvršbi in zavarovanju postopati, da bo dosegel izvršitev sodne poravnave. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Ker tožnik v tem postopku ni uspel, je dolžan tožencem povrniti stroške tega postopka, ob uporabi določbe člena 154 ZPP.

2. Zoper takšno odločitev podaja pritožbo tožnik B. B. po pooblaščenki. Pritožbo podaja iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodna odločba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V pritožbi najprej navaja, da med njim in tožencem že dalj časa poteka spor glede dostopne poti do nepremičnin parc. št. 719 in 720 k.o. ..., ki sta v lasti tožnika. Tožnik je leta 1997 kupil nepremičnino z dostopno potjo, ki je bila utrjena in ki je omogočala dostop do njegove nepremičnine tudi z osebnim avtomobilom. Dostopna pot je bila utrjena z betonskimi kolesnicami ter prevozna v vsakem vremenu. Zaradi prepovedi uporabe dostopne poti, je nato pred naslovnim sodiščem med pravdnima strankama potekala pravda v zadevi P 103/2016 zaradi motenja posesti, v kateri je tožnik v celoti uspel. V pravdni zadevi P 104/2016 dne 6. 5. 2021 pa so se pravdne stranke dogovorile, da se obstoječa pot prestavi in sicer tako, da poteka ob robu parcele v lasti tožene stranke. Tožeča stranka je pristala, da bo A. A. opravil določena dela na novi služnostni trasi. Prestavljena sodna trasa pa ni enakovredna prejšnji, ker je bolj strma. Tožnik je zato ves čas postopka vztrajal, da mora biti dostopna pot enakovredna prejšnji, torej utrjena z betonskimi kolesnicami ali asfaltom ter prevozna v vsakem vremenu. Tožnik se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja, saj je ves čas jasno izpovedoval, da je poravnavo podpisal, ker je menil, na podlagi mnenja izvedenca gradbene stroke, da je mogoče narediti enakovredno cesto. Tožnik pa je takšno sodno poravnavo sklenil pod vplivom zmote oziroma zaradi prevare. Sodišče prve stopnje je zmotno interpretiralo izjavo tožnika, da je s samo poravnavo zadovoljen ter, da je problem v njej z izvršitvijo, s strani tožene stranke. Tožnik je jasno povedal, da je težava v zagotovilih izvedenca gradbene stroke, da bo mogoče napraviti enakovredno ali celo boljšo cesto od prejšnje, kar pa je kasneje ugotovil, da ne drži. Pritožnik je v svojih izjavah v postopku za razveljavitev sodne poravnave ves čas zatrjeval, da je bil v zmoti glede bistvene okoliščine, da bo mogoče izvesti utrditev poti in da je bo gospod A. A. na strokovno primeren način tudi izvedel. Poravnavo je sklenil pod pritiskom in zgolj na podlagi napačne interpretacije izvedeniških mnenj, da bo mogoča in tudi izvedena utrditev poti v skladu s pravili gradbene stroke, torej da bo mogoča izgradnja enakovredna ali celo boljše ceste. Takšna trditev izvedenca pa je nepravilna, saj prejšnje ceste sploh ni videl. Tožnik je že ves čas zatrjeval, da toženec noče izvršiti sodne poravnave. V pritožbi se sklicuje na stran 16 in 17 prepisa obravnave z dne 6. 5. 2021. Po mnenju pritožbe je prvotoženi kot strokovnjak gradbene stroke in solastnik nepremičnine, po kateri poteka prestavljena pot in je tudi tisti, ki dejansko upravlja z njo, vedel oziroma mu ni moglo ostati neznano, da je tamponada in utrditev v tem delu za potrebe voženj s kmetijsko mehanizacijo, tovornimi vozili in gradbenimi stroji, mogoča zgolj s postavitvijo škarpe, pri čemer je navedeno zamolčal in je zagotovil, da razume kaj mora narediti in bo dela izvedel strokovno. S tem pa je tožnika pustil v zmoti, zaradi katere je sklenil sedaj izpodbijano sodno poravnavo. Poravnave na način kot je določena, torej brez postavitve škarpe na predmetnem terenu sploh ni mogoče izpolniti. Teren je na navedenem območju namreč izrazito plazovit in nestabilen, zato utrditev na način, kot je določena v izpodbijani poravnavi ni mogoča. Za utemeljenost zaključka sodišča, da navedene trditve pritožnika ne držijo, pa bi bilo potrebno postaviti izvedenca v skladu z dokaznim predlogom tožnika. Ker navedeni dokaz ni bil izveden, je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. K zmoti glede tega, da bo mogoče predmetno pot zavarovati s tamponiranjem in ne zgolj s škarpo je odločilno prispeval izvedenec gradbene stroke. Sodišče prve stopnje se do teh trditev ni opredelilo. Nestrokovno je bilo namreč podano mnenje gradbenega izvedenca, ki je pri zagovoru trdil, da je cestišče iz tampona, enakovredno cestišču iz tampona z zaščitno prevleko iz arminarega betona ter, da se zavarovanje cestišča pred zdrsom v globino rešuje z nekakšnim tamponiranjem in ne s škarpo. Iz tega razloga je zmota tožnika pri sklenitvi poravnave tudi upravičena. Pritožnik je bil tudi pod velikim pritiskom, da čimprej reši zadevo, saj je že pet let in šest mesecev brez dostopa do svoje nepremičnine. Ker tožnik nima dostopa do svojega zemljišča, le-tega tudi ne more obdelovati. Kmetijsko zemljišče parc. št. 748 in 749 k.o. ... v lasti toženih strank pa je izvedenka kmetijske stroke obravnavala povsem drugače in je upoštevala ohranjenje kompleksa kmetijskega zemljišča. Ta izvedenka je tudi presegla svoja pooblastila s podajo mnenja, na katerega se je povsem očitno oprl tudi izvedenec gradbene stroke, da je sedanja nova služnostna pot optimalna in enakovredna prejšnji, kar pa ni res. Enakovreden dostop prejšnjemu in primeren dostop do nepremičnin tožnika pa ne bi pomenila niti pot, ki bi bila narejena v skladu s sklenjeno poravnavo. Zato je neresničen argument sodišča, da bi se moral tožnik poslužiti izvršilnega postopka in ne izpodbijati sodne poravnave. Bistveno pri vsej zadevi je, da je pritožnik na podlagi zagotovil sodnega izvedenca za gradbeništvo verjel, da bo mogoče na podlagi sodne poravnave prestavljeno pot utrditi in jo zgraditi tako, da bo varna. Sedaj je ugotovil, da je potrebna za to izgradnja škarpe. Sodišče navedenega dejstva tudi ne more ugotoviti drugače kot s postavitvijo izvedenca, zato bi moralo ugoditi dokaznemu predlogu pritožnika za postavitev izvedenca. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje po mnenju pritožnika zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in je na tej podlagi sprejelo napačno odločitev. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju toženih strank pa je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in je tožbeni zahtevek neutemeljen v celoti. Po mnenju toženih strank skuša tožnik z vložitvijo predmetne pritožbe nadaljevati spor, ki je bil med pravdnima strankama že rešen s sklenitvijo sodne poravnave. Tožeča stranka je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je poravnavo sklenila v zmoti glede bistvene okoliščine in sicer, da bo mogoče izvesti utrditev poti s tamponado, po sklenitvi poravnave pa je tožeča stranka ugotovila, da utrditve poti objektivno ni mogoče izvesti na način, kot je to določeno v sodni poravnavi, s tamponado, ampak je potrebno postaviti škarpo ter da je zmota upravičena, saj je do nje prišlo zaradi nestrokovno podanega mnenja sodnega izvedenca. Prav tako je tožeča stranka zatrjevala, da je sodno poravnavo sklenila zaradi prevare tožene stranke A. A., ki je vedel oziroma mu ni moglo ostati neznano, da je tamponada in utrditev v spornem delu poti mogoča zgolj s postavitvijo škarpe, ter da je slednje tožeči stranki to zamolčala. V pritožbi navaja, da je tožnik izpovedal, da cesta sedaj ni narejena tako, kot je bilo dogovorjeno v sodni poravnavi. Ker tožena stranka ni izpolnila sodne poravnave je mogoče sklepati, da je tožeča stranka zadovoljna s samo vsebino poravnave, vendar pa te poravnave tožena stranka ni izvršila tako kot je bilo dogovorjeno v sodni poravnavi. Po mnenju tožene stranke je potrebno izpovedbo tožeče stranke, presojati kot celoto in ne le posameznih izjav oziroma odgovora tožeče stranke, vzetih iz konteksta. Dejstvo je, da že sama tožeča stranka, zaslišana kot stranka ni potrdila pritožbenih navedb, da je po sklenitvi sodne poravnave ugotovila, da ceste objektivno ni mogoče utrditi s tamponado in da je potrebna postavitev škarpe. Tožeča stranka je izpovedala ravno nasprotno in sicer, da je cesto možno utrditi s tamponado, če bi A. A. to naredil tako, kot je navedel izvedenec. Na podlagi takšne izpovedbe tožeče stranke je jasno, da tožeča stranka ob sklenitvi sodne poravnave ni bila v zmoti, saj je tožeča stranka še vedno mnenja, da je mogoče cesto utrditi na način, kot ga je navedel sodni izvedenec in je to določeno v sodni poravnavi. Glede na dejstvo, da tožeča stranka v svoji izpovedbi ni potrdila svojih pritožbenih navedb, da cesto objektivno ni mogoče utrditi s tamponado, torej na način določen v sodni poravnavi, s tem tudi ni uspela dokazati, da je bila glede tega v zmoti. Tožnik je sam izpovedal, da je sodnemu izvedencu ob sklenitvi sodne poravnave verjel ter da mu še vedno verjame, saj je povedal, da bi bila lahko sodna poravnava izpolnjena, če bi A. A. poravnavo izpolnil skladno z mnenjem sodnega izvedenca. Glede na takšno izpovedbo tožeče stranke je jasno, da ne držijo pritožbene navedbe, da je tožeča stranka po sklenitvi sodne poravnave ugotovila, da je za utrditev ceste potrebna izgradnja škarpe in da zgolj tamponada cestišča ne zadošča. Neutemeljene so tudi navedbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca gradbene stroke. Tožeča stranka je predlagala postavitev novega izvedenca gradbene stroke z namenom dokazovanja tožbeno zatjrevanega dejstva, da je mogoče sporno cesto utrditi le s škarpo. Upoštevajoč dejstvo, da je sama tožeča stranka povedala, da še vedno verjame sodnemu izvedencu iz gradbeništva, da je možno utrditi cesto s tamponado, je dokazni predlog po angažiranju novega izvedenca gradbene stroke, ki naj bi potrdil, da je cesto možno utrditi zgolj s postavitvijo škarpe ne le nepotreben, pač pa za odločitev v predmetnem sporu tudi irelevanten dokaz. Zavrnitev tega dokaznega predloga tako ni mogla imeti za posledico zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s samo sklenitvijo sodne poravnave. Izvedeni dokazni postopek je jasno pokazal, da je bila sklenjena sodna poravnava rezultat prave in resnične volje pravdnih strank ter da tožena stranka poravnave ni sklenila niti v zmoti, še manj pa v bistveni zmoti. Tako je neutemeljena in z ničemer dokazana tožbena in pritožbena navedba tožeče stranke, da je tožena stranka A. A. vedela, da se utrditev poti ne da urediti s tamponado, pač pa zgolj z postavitvijo škarpe in da je navedeno zamolčal ter pustil tožečo stranko v zmoti, zaradi katere je sklenila izpodbijano sodno poravnavo. Tožeča stranka teh trditev ni uspela z ničemer dokazati. Tožeča stranka tako ni bila prevarana s strani tožene stranke, kajti izpovedba tožeče stranke, da toženec sodne poravnave ni izpolnil oziroma je ni izvršil tako kot je bila dogovorjeno še ne pomeni, da ga je glede vsebine toženec karkoli prevaral oziroma, da je pri sklepanju poravnave do tožeče stranke zvijačno ravnal. Zato predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet te zadeve je razveljavitev sodne poravnave, sklenjene pred Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah opr. št. P 104/2016 dne 6. 5. 2021 med tožnikom in toženci. S to sodno poravnavo z dne 6. 5. 2021 so se pravdne stranke dogovorile, da se služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili, vključno s kmetijsko mehanizacijo, gradbenimi stroji in tovornimi vozili po parc. št. 749 in 748 k.o. ... v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 719 in 720 k.o. ... ukine in se prestavi na parc. št. 748 in 749 k.o. ... na traso, ki je razvidna iz mapne kopije – prikaza parcel in je označena kot potek prestavljene služnostne trase, označene s sivo barvo. Pravdne stranke so se dogovorile, da se služnost omeji na pravico hoje in voženj z osebnimi vozili, traktorji s priključki in manjšimi delovnimi stroji v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 719 in 720 k.o. ... . Pravdne stranke so se z izpodbijano sodno poravnavo še dogovorile, da bo A. A. zato, da bi traso vsakokratni lastnik parc. št. 719 in 720 k.o. ..., nemoteno in varno uporabljal kot novo služnostno traso na vrhu, ob priključku na javno cesto uredil s priključkom na javno cesto, tako kot bo to določil občinski uslužbenec, v skladu z veljavno zakonodajo, na način, da se bo omogočila varna vključitev in izvoz s služnostne trase na javno pot. A. A. se je s poravnavo še zavezal novo služnostno traso v razdalji najmanj 10 m in širine 60 cm tamponirati in utrditi v skladu s pravili gradbene stroke, v najkrajšem možnem roku oziroma v roku 90 dni od datuma sklenitve te sodne poravnave. Stranke so se še dogovorile, da je za vzdrževanje služnostne trase zadolžen vsakokratni lastnik parc. št. 719 in 720 k.o. ... . Zaradi morebitnih nesporazumov pa so se še dogovorili, da slednji nima pravice brez soglasja vsakokratnega lastnika parc. št. 748 in 749 k.o. ... prestavljati služnostne trase, jo asfaltirati ali delati škarpo. B. B. se je v sodni poravnavi še zavezal umakniti predlog za izvršbo pod opr. št. I 308/2009. Stranke so se dogovorile še glede stroškov pravdnega postopka. V pritožbi pa B. B. trdi, da je poravnavo sklenil v zmoti glede bistvene okoliščine, da bo mogoče izvesti utrditev poti in da jo bo A. A. na strokovno primeren način tudi izvedel, brez postavitve škarpe. To poravnavo pa naj bi sklenil pod pritiskom in zaradi napačne interpretacije izvedenskih mnenj, da bo mogoče izvesti utrditev poti v skladu s pravili stroke. Podano mnenje izvedenca gradbene stroke je po mnenju tožnika podano nestrokovno, saj je izvedenec trdil, da je cestišče iz tampona enakovredno cestišču iz tampona z zaščitno prevleko iz armiranega betona, ter da se zavarovanje cestišča pred zdrsom v globino rešuje s tamponiranjem in ne s škarpo. Glede prevare pa je trdil, da je A. A. kot strokovnjak gradbene stroke vedel, da je tamponada in utrditev mogoča zgolj s postavitvijo škarpe, to pa je zamolčal in je celo zagotovil, da razume kaj mora narediti ter, da bo dela izvedel strokovno, tako pa je pustil B. B. v zmoti, zaradi česar je ta sklenil sodno poravnavo. Sodišče prve stopnje je trditve o bistveni zmoti obravnavalo skladno z določbo člena 46 Obligacijskega zakonika, po katerem je zmota bistvena, če se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklep glede na to osebo ali na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila. Prevara pa je podana, če ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo napeljala k sklenitvi pogodbe. V teh primerih lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe tudi takrat kadar zmota ni bistvena (49. člen OZ). V skladu z določbo člena 392 ZPP pa lahko stranke sklenjeno sodno poravnavo izpodbijajo s tožbo za uveljavitev sodne poravnave. Takšno tožbo lahko vložijo zaradi tega, ker je bila sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače. 6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka in glede na izpovedbo samega tožnika B. B. zaključilo, da le-ta z ničemer ni dokazal, da bi bil glede same vsebine sklenjene sodne poravnave v bistveni zmoti. Zaslišan je dejal, da je ob podpisu poravnave verjel, da se lahko pot – cesta, po poravnavi naredi enakovredno prejšnji, vendar sedaj temu ni tako, saj toženec A. A. poravnave ni izvršil tako, kot sta jo sklenila. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je bil tožnik zadovoljen s samo vsebino poravnave, vendar pa vsebine te sodne poravnave toženec A. A. ni izvršil tako, kot so se to v poravnavi dogovorili. Zmota je bistvena samo, če so okoliščine, glede katerih je bila stranka v zmoti, del skupnega poslovnega namena strank in so bile te okoliščine za stranko, ki je v zmoti, odločilne (ključne) pri oblikovanju odločitve za sklenitev pogodbe – poravnave. Presoja o skrbnosti pri sklepanju poravnave pa je odvisna od okoliščin vsake posamezne zadeve (6. člen OZ)1. Iz same vsebine sodne poravnave je tako mogoče razbrati, da je bil skupni namen vseh pravdnih strank, da se služnostna pot v korist tožnika do njegovih parcel ponovno vzpostavi, s prestavitvijo na novo služnostno traso, ki je razvidna iz mapne kopije. Tožnik je namreč navajal, da že več kot pet let in pol ne mora dostopati do svojih parcel, ker mu toženci to preprečujejo. Zato je bil dogovor, katerega je podpisal tudi tožnik, da se mu omogoči nemoteno in varno uporabljati novo služnost traso in sicer od priključka na javno cesto do njegovih nepremičnin. Takšen namen za sklenitev sodne poravnave je tožnik, zaslišan v postopku za razveljavitev sodne poravnave dejansko tudi potrdil. Sodišče prve stopnje je njegovo izpovedbo pravilno ocenilo kot takšno, da je tožnik zadovoljen s samo vsebino poravnave, vendar pa po njegovem vsebino te sodne poravnave toženec A. A. ni izvršil tako, kot sta se v poravnavi dogovorila. Tožnik tako po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje ni uspel dokazati, da je bil pri sklepanju sodne poravnave v bistveni zmoti glede same vsebine poravnave, saj se z vsebino še sedaj strinja, kot je sam izpovedal. Glede na obrazloženo tako izhaja, da tožnik ni bil v zmoti pri oblikovanju odločitve za sklenitev poravnave, saj je z njo dosegel namen pridobitev služnosti vožnje z osebnimi vozili, traktorji s priključki in manjšimi delovnimi stroji do svojih parcel parc. št. 719 in 720 k.o. ..., ki poteka po parc. št. 749 in 748 k.o. ... . V sodni poravnavi je bil tudi dogovorjen način izvedbe prestavljene poti. A. A. se je s poravnavo zavezal novo služnostno traso v razdalji najmanj 10 metrov in širine 60 centimetrov tamponirati in utrditi v skladu s pravili gradbene stroke. Iz tožbenih navedb tožnika in iz same izpovedi tožnika pa izhaja, da toženec A. A. poravnave ni izvršil tako, kot so jo sklenili. Takšno njegovo izjavo in navedbe je sodišče prve stopnje pravilno interpretiralo, da je sicer tožnik bil zadovoljen z vsebino poravnave, vendar pa vsebine te sodne poravnave toženec A. A. ni izvršil tako, kot sta se to v poravnavi dogovorila. Tožnik sam je na zaslišanju (list. št. 292 spisa) navedel, da ga je v zmotno spravila njegova naivnost, ker je verjel izvedencu. Izpovedal je še, da cesta ni narejena tako kot bi morala biti, ker je A. A. noče narediti tako kot se je zavezal v sodni poravnavi. Ta del tožbenih trditev pa je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo kot takšne, da se tožnik ne strinja s tem, da je toženec nadomestno pot uredil drugače kakor je bilo dogovorjeno v sodni poravnavi. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do tega vprašanja in je obrazložilo, da v kolikor tožnik meni, da toženec ni pravilno ali v celoti izvršil sodne poravnave v vsebini kot je bila sklenjena, bo moral v nadaljevanju postopka v skladu z določili Zakona o izvršbi in zavarovanju doseči pravilno izvršitev sodne poravnave. Glede tega ali bo toženec A. A. sodno poravnavo izvršil tako kot se le-ta glasi, pa tega ni mogoče opredeliti tako, da je bil tožnik v zmoti glede bistvene okoliščine samega sklepanja sodne poravnave, katere namen je bil, da tožnik pridobi nazaj dovozno pot do svojih nepremičnin, kar nedvomno iz vsebine sodne poravnave tudi izhaja. Takšno nespoštovanje sodne poravnave ni mogoče opredeliti za nazaj v čas sklepanja poravnave, kot bistveno zmotno glede okoliščin sklepanja sodne poravnave. Po zaključku sodišča prve stopnje si tudi tožnik ni mogel napačno interpretirati izvedeniško mnenje izvedenca, kajti v sodni poravnavi je zapisan, dogovorjen način vzpostavitve nove služnostne poti. V tem delu poravnave je sicer mogoče zaključiti, da sta stranki v tem delu sledili mnenju izvedenca o načinu vzpostavitve nove služnostne trase, katero je po mnenju izvedenca mogoče vzpostaviti z tamponiranjem sicer že obstoječe služnostne poti, kot je to tudi zapisano v sodni poravnavi. Sodišče prve stopnje je v zvezi z mnenjem izvedenca, kateri je bil postavljen v postopku P 104/2016 zaključilo, da je izvedenec podal pisno mnenje, nanj so stranke lahko dajale pripombe, pred sodiščem pa je bil tudi neposredno zaslišan in šele po zaslišanju izvedenca so pravdne stranke sklenile sodno poravnavo. Izvedenec je podal mnenje iz katerega ne izhaja, da je potrebno dostopno pot urediti z vzpostavitvijo škarpe in v sodni poravnavi je tudi izrecno zapisano, da vsakokratni lastnik parc. št. 719 in 720 k.o. ..., nima pravice brez soglasja vsakokratnega lastnika parc. št. 748 in 749 k.o. ... prestavljati služnostne trase, jo asfaltirati ali delati škarbo. Tožnik se je nato s podpisom sodne poravnave strinjal, da se bo nova služnostna trasa uredila na tak način kot je zapisano v sodni poravnavi in sicer, da se bo na zgornjem delu omogočila varna vključitev in izvoz s služnostne trase na javno pot, novo služnostno traso v razdalji najmanj 10 metrov in širine 60 centimetrov pa bo A. A. tamponiral in utrdil v skladu s pravili gradbene stroke, v najkrajšem možnem času. Tako je lahko bilo tožniku, že na podlagi same vsebine sodne poravnave znano, da A. A. tudi v postopku izvršitve sodne poravnave ne bo pristopil k izgradnji škarpe ali k asfaltiranju te nove dovozne poti, če pa tožnik ni zadovoljen z načinom izvršitve sodne poravnave, pa bo pravilno izvršitev, kot je to zapisalo sodišče prve stopnje, lahko zahteval v izvršilnem postopku. Ker si tako tožnik ni mogel napačno interpretirati izvedeniško mnenje, ker je v sodni poravnavi natančno določen način izvršitve le-te, tožnik tako ni mogel biti v bistveni zmoti v času sklepanja sodne poravnave glede tega ali bo takšen način in vsebina sodne poravnave ustrezala enakovredni ali celo boljši cesti kot jo je imel pred njeno ukinitvijo.

7. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do tožbenih trditev tožnika, da naj bi toženec vedel, da se tamponada poti ne da urediti drugače kot z zpostavitvijo škarpe. Te navedbe je sodišče ocenilo kot neutemeljene in z ničemer dokazane. Zato so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da je A. A. kot strokovnjak gradbene stroke in solastnik nepremičnine po kateri poteka predstavljena pot, vedel oziroma mu ni moglo ostati neznana, da je tamponada in utrditev v tem delu za potrebe voženj s kmetijsko mehanizacijo, tovornimi vozili in gradbenimi stroji mogoča zgolj s postavitvijo škarpe, pri čemer naj bi to zamolčal, zagotovil pa je, da razume kaj mora narediti in bo izvedel dela strokovno. S tem naj bi po mnenju pritožbe tožnika pustil v zmoti, zaradi katere je sklenil predmetno sodno poravnavo. Tožnik je bil seznanjen z načinom izvršitve sodne poravnave kot je le-ta glasila in v kateri je izrecno bilo napisano, da se škarpa ne sme postavljati brez soglasja lastnika nepremičnine na kateri se služnostna pot nahaja in je tako tožniku bilo znano, na kakšen način se bo izvedla ureditev nove poti, zato ni mogoče zaključiti, da je bil prvotoženi A. A. tisti, ki je vedel oziroma mu ni moglo ostati neznano, da je tamponada in utrditev poti v tem delu za potrebe vožnje s kmetijsko mehanizacijo in ostalimi prevoznimi sredstvi, mogoča zgolj s postavitvijo škarpe. Če je toženec navedel, da ve, kaj mora storiti in da bo dela izvedel strokovno, to še ne pomeni, da je pustil s tem tožnika v zmoti, da takšne utrditve poti ne bo mogoče brez postavitve škarpe. Tako je mogoče pritrditi sodišču prve stopnje, da tožnik ni dokazal tega, da je prvotoženec, to je A. A. pustil tožnika v zmoti o tem, da je mogoče utrditi in urediti dovozno pot zgolj s postavitvijo škarpe. Pritožba tako v tem delu ni utemeljena. Pritožbene trditve, da poravnave na način kot je določena, brez postavitve škarpe na predmetnem terenu ni mogoče izpolniti, pa pomenijo že trditve o neprimernem načinu izvršitve sodne poravnave. S temi trditvami pa ni mogoče izpodbiti samo vsebino sodne poravnave v smislu, da je bil tožnik v zmoti glede bistvenih okoliščin sklenitve te sodne poravnave. Kot že obrazloženo zgoraj je bil v sodni poravnavi tožnik opozorjen o tem, da se škarpa na sme postavljati brez soglasja lastnika zemljišč po katerem poteka služnostna trasa. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, katere so bistvene sestavine sodne poravnave in je v tej zvezi pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pritožnik v pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo za pravilno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z bistveno zmoto, v katero naj bi bil spravljen tožnik, postaviti novega izvedenca gradbene stroke in da je zaradi nepostavitve tega izvedenca bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Te pritožbene navedbe so neutemeljene, kajti pritožnik v pritožbi ne pove, v katerem delu in katero dejansko stanje bistvene zmote je bilo v posledici neizvedbe tega dokaza nepopolno ugotovljeno. Kot že obrazloženo, pa mora tožnik dokazati in sodišče prve stopnje ugotoviti ali je tožnik sklenil sodno poravnavo v bistveni zmoti o sami vsebini sodne poravnave. Samo vsebino sodne poravnave in okoliščine sklepanja te sodne poravnave pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in zato pritožba, ko očita, da sodišče prve stopnje v tem delu ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja glede bistvenih sestavin pogodbe, tako ni utemeljena.

8. Neutemeljeno pritožnik v pritožbi navaja, da je bila zmota tožnika pri sklenitvi poravnave upravičena, zato ker je bilo mnenje izvedenca podano nestrokovno, ker je izvedenec navedel, da je cestišče iz tampona enakovredno cestišču iz tampona z zaščitno prevleko iz armiranega betona ter, da se zavarovanje cestišča pred zdrsom v globino rešuje z nekakšnim tamponiranjem in ne s škarpo. V kolikor se tožnik ni strinjal s takšnim mnenjem izvedenca, bi lahko zahteval, da na takšna vprašanja strokovno odgovori drug izvedenec. Po določbi drugega odstavka 254. člena ZPP tožnik ni zahteval, da sodišče postavi drugega izvedenca gradbene stroke. Sodna poravnava tako v tem delu glede njene izvršitve bazira na mnenju izvedenca, s takšnim mnenjem pa se je tožnik očitno strinja, saj kot že obrazloženo, ni zahteval mnenje drugega izvedenca in zato ni mogoče sklepati, da je bila zmota tožnika pri sklenitvi poravnave tudi upravičena. Prav tako tožnik ni imel pripomb na mnenje izvedenke kmetijske stroke in bi vprašanja, kot jih sedaj v pritožbi navaja glede te izvedenke, moral postaviti v postopku pred sklenitvijo poravnave, da bi morebitno odpravil zmoto pred podpisom sodne poravnave. Zato neutemeljeno pritožnik v pritožbi navaja, da tudi v primeru, da bo sodna poravnava v celoti izvršena, to ne bo pomenilo, da bo pot narejena v skladu s sklenjeno sodno poravnavo in ne bo primerna za dostop do nepremičnin tožnika. Pritožnik namreč trdi, da A. A. sodne poravnave ni izvršil tako kot le-ta glasi v izvršitvenem delu in zato ne more že vnaprej postavljati trditev, da izvršitev sodne poravnave ni primerna za ureditev nove trase. Ker tako sodna poravnava še ni izvršena tako kot se le-ta glasi, so zato neutemeljene in preuranjene pritožbene trditve, da je potrebna za varno izvedbo prestavljene trase izgradnja škarpe.

9. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo glede tožbenih trditev, da je bil tožnik s strani prvotoženca prevaran. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da bi bil prevaran s strani toženca že zato, ker prvotoženec sodne poravnave ne bo izvršil in je tudi ni izvršil tako kot je bilo dogovorjeno. To, da tožnik ni zadovoljen z načinom izvedene sodne poravnave pa še ne pomeni, da ga je prvotoženec kakorkoli prevaral, oziroma ravnal do tožnika zvijačno pri samem sklepanju sodne poravne.

10. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanja za materialno pravno uporabo določbe člena 392 ZPP ter določb členov 46 in 49 OZ. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni podana bistvena zmota glede bistvene lastnosti predmeta sklepanja sodne poravnave, saj je tožeča stranka dosegla vzpostavitev služnostne poti do svoje nepremičnine, kar je bila zanj bistvena lastnost in vsebina sodne poravnave. Da pa tožnik ni zadovoljen s samo izvedbo te sodne poravnave, pa ne pomeni, da je bil tožnik v bistveni zmoti pri sklepanju sodne poravnave. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, da prvotoženec pri tožniku ni povzročil zmoto z namenom, da bi tožnika napeljal k sklenitvi sodne poravnave. Sodišče prve stopnje je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo, citirano materialno pravo in je tožbeni zahtevek pravilno materialnopravno zavrnilo. Kakršnekoli storitve bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožnik v pritožbi ne uveljavlja, sodišče druge stopnje pa ni zasledilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere mora paziti po uradni dolžosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP v zvezi s členom 365 ZPP, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. V posledici je pravilno tudi stroškovno odločitev, to je odločitev glede povrnitve pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji, vsebovana v točki II. izreka sklepa sodišča prve stopnje.

11. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa toženi stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo, katere je le-ta priglasila v odgovoru na pritožbo. Tožena stranka je priglasila odvetniške stroške za sestavo odgovora na pritožbo v višini 487,5 točk, ki so utemeljene v prvem odstavku 21. člena Odvetniške tarife v zvezi s tretjim odstavkom 7. člena Odvetniške tarife, upravičeno je priglasila še 2 % materialnih stroškov, kar vse skupaj ob vrednosti odvetniške točke, skupaj z 22 % DDV znaša 363,98 EUR. Te pritožbene stroške mora tožeča stranka povrniti toženim strankam na način, kot je to določeno v točki II. izreka sklepa sodišča druge stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na uporabi določbe člena 154 in 165 ZPP.

1 Tako sodba VS RS II Ips 311/2014 z dne 10. 3. 2016.