Jedro

Ker je pomožni kmetijski objekt lahko namenjen tudi vrtnarjenju, za kar naj bi po ugotovitvah upravnega organa obravnavani objekt uporabljali tožniki, je bilo v zadevi zmotno uporabljeno materialno pravo. To pa posledično pomeni, da je za odločitev o zadevi pomembno tudi, kdaj je bil objekt zagrajen in ali je zato mogoče uporabiti UN.

Tožniki upravnemu organu utemeljeno očitajo kršitev pravil postopka, ker ni izvedel vseh predlaganih dokazov. Iz izpodbijane odločbe namreč ne izhaja, zakaj prvostopenjski organ ni izvedel vseh dokazov, ki so jih predlagali tožniki. Razlogi, ki jih v odgovor pritožbenim navedbam navaja drugostopenjski organ, pa pomenijo nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Medobčinskega inšpektorata in redarstva občin Jesenice, Gorje, Kranjska Gora in Žirovnica št. 0611-22/2019-16(O711) z dne 15. 7. 2019 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožnikom naložil, naj takoj po vročitvi odločbe ustavijo gradnjo enostavnega objekta, tlorisne velikosti 6,55 m x 5,6 m, 32,6 m2 BTP (SIST ISO 9836) na kmetijskem zemljišču parc. št. ... k. o. ..., in žične medposestne ograje, visoke 1 m v dolžini 58 m, postavljene po delu meje navedenega kmetijskega zemljišča (1. točka izreka), ter navedeni objekt z ograjo na lastne stroške v 6 mesecih po vročitvi te odločbe odstranijo in vzpostavijo prejšnje stanje (2. točka izreka), sicer bo začet postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka). Izrekel je še prepovedi iz prvega odstavka 93. člena Gradbenega zakona (GZ; 4. točka izreka) ter odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve in da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (5. in 6. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da se je gradnja enostavnega objekta začela v avgustu 2014 in da ni v skladu s tedaj veljavnim Odlokom o občinskem prostorskem načrtu Občine Jesenice (v nadaljevanju OPN). Tudi če bi se gradnja začela že v letu 2013, kot so v postopku trdili tožniki, pa ni v skladu s tedaj veljavnim Odlokom o ureditvenem načrtu za melioracijo Blejska Dobrava (v nadaljevanju UN). Pojasnjuje, da je bilo po tem predpisu zemljišče mogoče uporabljati le za kmetijske namene, kamor vrtičkarstvo ne spada, tožniki pa tudi niso registrirani kot kmetovalci.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zavrnil. 4. Tožniki se z izpodbijano odločbo ne strinjajo in zoper njo vlagajo tožbo. V njej sodišču predlagajo, naj izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari tako, da postopek ustavi, podrejeno pa, da naj izpodbijano odločbo zgolj odpravi.

5. Trdijo, da se je gradnja začela maja 2013. Priznajo, da so prvič res navedli, da se je gradnja začela avgusta 2014, kasneje pa so svojo izjavo popravili ter so v zvezi s tem predložili slikovno gradivo in predlagali zaslišanje prič. Upravnemu organu očitajo, da ni upošteval njihovih navedb in dokaznih predlogov pri ugotavljanju dejstev. Uveljavljajo, da dokazi, ki jih je pridobil organ (fotografije s spletne strani Google in iz sistema GIS), niso zanesljivi oziroma ne izkazujejo tožnega stanja.

6. Menijo, da iz lokacijske informacije in 18. točke priloge 2 k Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba/2013), izhaja, da je postavljen enostaven objekt - kmečka lopa, legalen. Trdijo, da organ ni imel podlage za to, da bi podlago za opredelitev objekta iskal v Zakonu o kmetijstvu (ZKme), saj predpisi, ki določajo ureditev enostavnih objektov, ponujajo jasno definicijo. To naj bi potrjeval tudi sklep gradbene inšpekcije o ustavitvi postopka v zadevi z identičnim dejanskim stanjem. Tudi postavitev ograje, ki se je začela v letu 2013, je po njihovem mnenju v skladu s takrat veljavnimi predpisi. Uveljavljajo, da sta objekt in ograja postavljena legalno tudi, če se je gradnja začela v letu 2014, saj je bil specialni pogoj, ki določa minimalen obseg zemljišč, katerih lastnik ali zakupnik mora biti investitor, v OPN dodan šele v letu 2017. 7. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis zadeve.

**K I. točki izreka**

8. Tožba je utemeljena.

9. Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost odločbe, s katero je bil tožnikom odrejen inšpekcijski ukrep ustavitev gradnje in odstranitev enostavnega objekta in medposestne ograje. Med strankami je sporno, ali je obravnavani poseg v skladu s prostorskim aktom, ki je veljal v času gradnje. V zvezi s tem pa je sporno tudi, kdaj je bila gradnja začeta, to je v letu 2013 ali 2014, v posledici česar je sporno, kateri prostorski akt je treba uporabiti, to je UN ali OPN, ki je začel veljati v letu 2014. 10. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da se je gradnja začela v letu 2014, torej ko je veljal OPN. K temu organ še dodaja, da je gradnja nelegalna tudi po prej veljavnem UN, ker oba prostorska akta (OPN in UN) dopuščata le postavitev pomožnih kmetijsko-gozdarskih objektov, obravnavani objekt pa ni skladen z interesi kmetijstva, v zvezi s čemer se sklicuje na opredelitev te dejavnosti v ZKme.

11. Tožniki so v upravnem postopku na obeh stopnjah zatrjevali, da je bila gradnja po določbah UN dopustna, in sicer so trdili, da gre za kmečko lopo, v kateri shranjujejo orodje za obdelavo zelenjavnega vrta.

12. Pogoje za postavitev pomožnih kmetijskih objektov UN določa v prvem odstavku 4.b člena. V prvem odstavku tega člena UN določa, da je na celotnem območju UN dopustna postavitev pomožnih kmetijskih objektov, ki pa ne smejo imeti komunalnih in energetskih priključkov. V nadaljnjih odstavkih določa še gradbene materiale in obliko objektov (drugi odstavek), možnosti nameščanja elementov za izrabo sončne energije (tretji odstavek), nedopustnost spremembe namembnosti obstoječih objektov v objekte za oglaševanje (četrti odstavek) ter dopustno lokacijo pomožnih kmetijskih objektov (peti odstavek).

13. UN v navedenih določba 4.b člena niti v katerih drugih določbah ne opredeljuje pojma pomožnega kmetijskega objekta. Prav tako UN ne določa, da so dopustni le objekti, ki služijo neposredno kmetijski pridelavi (kot to npr. določa prva alineja 3. točke 118. člena OPN). Sodišče se zato strinja s tožniki, da je v takih okoliščinah treba uporabiti opredelitev objekta, v tem primeru pomožnega kmetijskega objekta, kot je določen v predpisu, ki ureja gradnjo objektov. To je bil v relevantnem času Zakon o graditvi objektov (ZGO-1), ki v zvezi z razvrščanjem objektov glede na zahtevnost gradnje v 8. členu pooblašča vlado, da sprejme predpis, s katerim podrobneje določi vrste zahtevnih, manj zahtevnih, nezahtevnih in enostavnih objektov. Na tej podlagi sprejeta Uredba/2013 pomožne kmetijske objekte opredeljuje v 18. točki Priloge 2. Tam določa, da je kmetijsko-gozdarski objekt tisti objekt, ki je namenjen kmetijski pridelavi, gozdarskim opravilom in vrtnarjenju in ni namenjen prebivanju. Kot primer takega objekta v navodilih za razvrščanje pa našteva tudi kmečko lopo.

14. Ker je po povedanem pomožni kmetijski objekt lahko namenjen tudi vrtnarjenju, za kar naj bi po ugotovitvah upravnega organa obravnavani objekt uporabljali tožniki, je bilo v zadevi zmotno uporabljeno materialno pravo. To pa posledično pomeni, da je za odločitev o zadevi pomembno tudi, kdaj je bil objekt zagrajen in ali je zato mogoče uporabiti UN.

15. Med strankami ni sporno, da so tožniki najprej izjavili, da se je gradnja začela avgusta, kasneje pa so to izjavo spremenili in trdili, da so z gradnjo začeli v maju 2013, v zvezi s čemer so predlagali več dokazov, in sicer fotografije, posnetke zaslona objav na Facebook-u ter zaslišanje strank in treh prič.

16. Tožniki upravnemu organu utemeljeno očitajo kršitev pravil postopka, ker ni izvedel vseh predlaganih dokazov. Iz izpodbijane odločbe namreč ne izhaja, zakaj prvostopenjski organ ni izvedel vseh dokazov, ki so jih predlagali tožniki. Razlogi, ki jih v odgovor pritožbenim navedbam navaja drugostopenjski organ, pa pomenijo nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno.

17. Naloga organa v upravnem postopku je namreč, da ugotovi vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev (prim. 138. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). To stori z izvajanjem dokazov, ki jih izvede po uradni dolžnosti (139. člena ZUP) in na predlog stranke (140. člen ZUP). O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (10. člen ZUP - načelo proste presoje dokazov).

18. Navedeno načelo proste presoje dokazov pomeni, da nobeno od dokaznih sredstev samo po sebi nima večje teže od ostalih in da je uspeh dokaznega postopka odvisen od presoje izvedenih dokazov, ki jo v skladu z navedenim načelom opravi upravni organ, ki mora to svojo presojo tudi obrazložiti. Upravni organ pa lahko presoja le dokaze, ki jih je izvedel. Tudi za upravni postopek namreč velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele po tem, ko je bil dokazni postopek izveden in dokazi tudi ustrezno vsebinsko presojani, ne pa obratno, da bi se vpliv predlaganih dokazov na dejansko stanje lahko presojal, še preden so bili izvedeni (prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 220/2016).

19. To pa pomeni, da je upravni organ dolžan izvesti vse predlagane dokaze. Vnaprejšnja dokazna ocena, to je presoja dokazov, ki sploh niso bili izvedeni, ni dopustna. Izvedbo dokazov lahko organ zavrne le, če za to obstajajo utemeljeni formalni (npr. dokaz je nesubstanciran) ali vsebinski razlogi, to je, če je dokaz nepotreben, ker je dejstvo že dokazano; nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, za odločitev ni pravno odločilno; ali pa je dokaz neprimeren za ugotovitev zatrjevanega dejstva.

20. K temu, kdaj se šteje, da je dokaz nepotreben, ker je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano, sodišče dodaja, da gre za tak primer samo takrat, ko je obstoj dejstva, ki se z zavrnjenim dokazom dokazuje, že dokazan, nikakor pa ne tudi takrat, ko naj bi iz nasprotnih dokazov izhajal neobstoj tega dejstva. Povedano drugače za konkreten primer: upravni organ bi dokaze, s katerimi tožniki dokazujejo gradnjo v letu 2013, zavrnil kot nepotrebne le, če bi kot dokazno dejstvo sam ugotovil, da je do gradnje prišlo v tem letu.

21. Nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno pa pomenijo tudi navedbe drugostopenjskega organa, da so predlagane priče (od katerih je ena sicer že pokojna) lastniki sosednjih parcel in „identičnih“ objektov, zaradi česar njihov interes sovpada z interesom tožnikov. Takšna vnaprejšnja ocena o verodostojnosti dokazov ni dovoljena. O verodostojnosti posameznih dokazov se namreč upravni organ lahko izreče šele potem, ko jih izvede, ter to na ustrezen način upošteva pri presoji izvedenih dokazov in v posledici tega pri rezultatu dokazne ocene.

22. Po povedanem sta upravna organa storila bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj nista pravilno vsebinsko odgovorila na dokazne predloge strank, tak odgovor pa je sestavni del strankine pravice, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev (9. člen ZUP).

23. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo istemu organu v ponoven postopek. V ponovljenem postopku je upravni organ v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Navedeno med drugim pomeni, da bo moral upravni v zvezi s spornim dejanskim stanjem glede začetka gradnje izvesti vse pravno relevantne dokaze (tiste, ki so predlagani, in tiste, za katere se bo odločil po uradni dolžnosti) ter opraviti dokazno oceno izvedenih dokazov v skladu z metodološkimi napotki iz 10. člena ZUP. V tem okviru bo moral oceniti tudi to, kaj pomeni, da so tožniki v upravnem postopku svoje izjave spreminjali. Sodišče še dodaja, da bo moral organ, če bo v ponovljenem postopku ugotovil, da se je gradnja začela v letu 2013, preizkusiti tudi, ali je skladna s petim odstavkom 4.b člena UN. Če pa bo tudi v ponovljenem postopku ugotovil, da je bila gradnja začeta v letu 2014, ko je veljal OPN, pa bo moral uporabiti ta predpis v besedilu, kot je veljalo v času začetka gradnje, torej brez morebitnih kasnejših sprememb. V skladu z navedenimi napotki se bo moral glede vseh relevantnih dejanskih in pravnih okoliščin ustrezno opredeliti tudi do postavljene ograje.

24. Sodišče je na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

25. Sodišče po povedanem ni sledilo tožbenemu predlogu, naj samo odloči o stvari v sporu polne jurisdikcije na podlagi 65. člena ZUS-1. Sodišče ima pooblastilo za odločanje na tak način le ob izpolnjenih pogojih iz navedene določbe ZUS-1. Po presoji sodišča glede na naravo postopka in na stanje stvari, ki je posledica ugotovljene kršitve pravice do izjave, ti pogoji v tem primeru niso izpolnjeni. Sodišče je zato, kot že rečeno, zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek.

**K II. točki izreka**

26. Ker je sodišče ugodilo tožbi zoper sklep in je bila zato tožba potrebna, so tožniki v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičeni do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na seji in tožnike je v postopku zastopal odvetnik, zato so po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičeni do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22% DDV pa v skupni višini 347,70 EUR. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah - ZST-1).