Jedro

Delovanje pristojnega organa v skladu s pooblastili na podlagi zakona, čeprav kasneje razveljavljenega, ni protipravno dejanje, zato tudi ni odškodninske odgovornosti države.

Izrek

Revizija zoper sodbo se zavrne.

Revizija zoper sklep se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 1,178.894 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zaradi izgube dohodka zavrnilo, zavrnilo pa je tudi njegov predlog za oprostitev plačila sodnih taks. V zvezi z zavrnilnim delom sodbe je ugotovilo, da organi tožene stranke, ki so v postopku zaradi prekrška izrekli takrat obvezni varstveni ukrep odvzema tožnikovega tovornjaka, v katerem je imel natočeno kurilno olje, niso ravnali nezakonito, protipravno oziroma nedopustno. Samo dejstvo, da je postopek za prekršek zastaral in da je ustavno sodišče pozneje razveljavilo zakonsko določbo o obveznem odvzemu prometnega sredstva, še ne pomeni odgovornosti tožene stranke. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh strank in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Pri tem je v zvezi s tožnikovo pritožbo ugotovilo, da ni očitanih procesnih napak in da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, saj je imel tržni inšpektor pravico odrediti začasen odvzem tovornjaka, sodnik za prekrške pa je uvedel postopek in skušal po razveljavitvi določbe 6. točke prvega odstavka 68. člena Zakona o prometnem davku (Ur. l. RS, št. 4/92 in 72/93 - ZPD) tožniku takoj vrniti tovornjak; da zaradi absolutnega zastaranja pregona tožnik ni upravičen do odškodnine po 245. členu Zakona o prekrških (Ur. l. SRS, št. 25/83 s spremembami in dopolnitvami do Ur. l. RS, št. 66/93 - ZP); da omenjena razveljavitev zakona še ne omogoča uveljaviti odškodnine, pa čeprav ni mogoče odpraviti posledic neustavnosti oziroma nezakonitosti. Obravnavano škodo mora trpeti tožnik sam, ker jo je tudi sam povzročil s tem, da je za pogon svojega tovornjaka uporabljal nedovoljeno pogonsko gorivo. Proti tema odločbama pritožbenega sodišča je tožnik vložil revizijo zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj vrhovno sodišče sodbo in sklep v zavrnilnem delu spremeni, tako da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa razveljavi sodbo in sklep obeh sodišč in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vidi v tem, da se pritožbeno sodišče vsebinsko ni izreklo o ključnih pritožbenih ugovorih, ki so se nanašali na obstoj elementov splošnega delikta, in ne o tem, da se je prvo sodišče postavilo v vlogo sodnika za prekrške in spoznalo tožnika odgovornega za prekršek, čeprav ne gre za pložaj po 13. in 14. členu ZPP. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno in zato tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno in tako tudi v zvezi s tem, da je tožnik namenoma uporabljal ekstra lahko kurilno olje. Sodišče nima prav, da ni prišlo do posega v zasebno lastnino. Tovornjak ni bil corpus delicti. Čeprav bi imel organ tožene stranke v času odvzema tovornjaka podlago v predpisu, ni nujno, da njegovo ravnanje v konkretnem primeru ne bi bilo protipravno, nezakonito in neustavno. Omejitve lastninske pravice je treba razlagati in dopuščati ozko - le kot skrajno sredstvo. Nihče se doslej ni ukvarjal s tem, ali in zakaj je bil obravnavani ukrep neizogibno potreben. Pri tožniku je šlo za nesorazmeren ukrep, na kar kaže tudi odločba ustavnega sodišča U-I-183/96. Sodba nima razlogov, ki bi utemeljevali dvojno vrednotenje elementov spološnega civilnega delikta - enkrat z vidika navadne škode in drugič z vidika izgubljenega dobička. Hramba tovornjaka ni bila v redu, zato država odgovarja. Če gre tožniku odškodnina za škodo, ki jo je repariral takoj ob prevzemu, mu gre vsaj za izgubo delovnih dni, ki je bila posledica okvar zaradi nepravilne hrambe. Ni pravilna razlaga, ki postavlja v neenak položaj tiste, katerih pravice so bile prizadete z neustavnimi predpisi različne hierarhije. Za urejanje odškodninskih zahtevkov proti državi ni nujno, da so izpolnjene vse postavke za odškodninsko odgovornost. Če tožnik ni bil pravnomočno obsojen, tudi ne more trpeti škode. Izpodbija še odločitev o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo. Revizija zoper sodbo je neutemeljena, revizija zoper sklep pa je nedovoljena. Pritožbeno sodišče se res ni ukvarjalo z obstojem vseh elementov splošnega civilnega delikta. Ravnalo je smotrno, saj čim je ugotovilo, da ni podan že eden izmed omenjenih elementov - protipravnost, bi bilo nekoristno ubadati se s tem, ali so podani drugi elementi ali ne. Pritožbeno sodišče je posredno odgovorilo na očitek, da je sodišče prevzelo funkcijo organov pregona, ko je sprejelo dejanske ugotovitve, iz katerih sledi oblika odgovornosti tožnikovega ravnanja, ki je bil povod za postopek zaradi prekrška. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo obliko odgovornosti, saj glede tega vprašanja ni vezano na odločbo sodnika za prekrške, ker tu ne gre za obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku (14. člen ZPP). Izpodbijana sodba odgovori tudi na pritožbeni ugovor v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za manjvrednost vozila (sklepna misel v drugem odstavku na 6. strani sodbe). Ni res, da bi se sodišče ukvarjalo le s protipravnostjo tožnikovega ravnanja brez razloga pa naj bi zavrnilo očitke, da je tožena stranka ravnala protipravno. Ne enkrat sta sodišči obeh stopenj povedali, da ni protipravnosti organa, če je oziroma ko je odločil po zakonu. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti glede vseh relevantnih sestavin in tako očitanih procesnih kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Ko revizija poudarja, da je podlaga tožbenega zahtevka 26. člen Ustave Republike Slovenije (URS), pa hkrati ne pojasni, s čim naj bi bila podana protipravnost ravnanja organa, ki je odvzel vozilo. Zatrjevani nerazumno dolgi rok odločanja zaradi prekrška ne more biti podlaga za uveljavljani tožbeni zahtevek, saj če bi bil postopek hitreje končan, bi bil tovornjak dokončno odvzet in prodan. Po odvzemu vozila je bilo namreč pravnomočno odločeno že z odločbo republiškega senata za prekrške dne 17.10.1995, dne 27.03.1996 pa je bila na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije zavrnjena tudi tožnikova zahteva za sodno varstvo. Prav dolgotrajen postopek je pripeljal do položaja, da je 10.07.1997 ustavno sodišče razveljavilo vse tri odločbe v postopku zaradi prekrška, kar je pozneje omogočilo takojšnjo vrnitev tovornjaka pa tudi zastaranje pregona zaradi prekrška. Ali je tožnik namenoma uporabljal kurilno olje za pogon svojega tovornjaka, za rešitev tu obravnavanega problema ni pomembno, saj je bilo mogoče storiti prekršek iz 6. točke prvega odstavka 68. člena Zakona o prometnem davku (Ur. l. Rs, št. 4/92 - ZPD) tudi iz malomarnosti (9. člen zakona o prekrških, Ur. l. SRS, št. 25/83 s spremembami in dopolnitvami do Ur. l. RS, št. 31/2000 - ZP). Revizija neutemeljeno očita pritožbenemu sodišču stališče, da z odvzemom tovornjaka ni bilo poseženo v zasebno lastnino. Česa takšnega ni zapisalo. Ugotovilo je le, da ni bila kršena ustavna pravica do zasebne lastnine. Nadalje, tovornjak res ni bil corpus delicti, bil pa je predmet, povezan z obravnavanim dejanjem, saj slednje ne bi bilo mogoče brez tega predmeta: uporabe kurilnega olja za pogon tovornjaka. Sicer pa je to revizijsko razglabljanje odveč, ker je zakon predpisoval odvzem predmeta (tretji odstavek 37. člena ZP in 6. točka prvega odstavka 68. člena ZPD). Odveč se revizija sprašuje o tem, zakaj se doslej nihče ni ukvarjal s tem, ali in zakaj je bil ukrep odvzema neizogibno potreben in zakaj za toliko časa. Odvzem ni bil odrejen začasno, le postopek je tekel dolgo časa. Organ je moral odrediti odvzem, ker mu je tako velevala takratna zakonodaja. Ko se revizija sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-83/96 z dne 16.07.1998, ko zatrjuje, da je bil ukrep nesorazmeren, je treba povedati, da iz obrazložitve te odločbe ne sledi, da bi šlo za nesorazmeren ukrep. Pa tudi če bi šlo za kaj takšnega, to še ne bi pomenilo protipravnosti ravnanja, ker je bil odvzem takrat zakonsko obvezen. Prav tako revizija odveč poudarja, da hramba tovornjaka ni bila v redu. Sodišče je slednje upoštevalo in ugodilo zahtevku za povračilo škode na tovornjaku zaradi neprimerne hrambe. Zahtevka za povračilo škode zaradi izgube delovnih dni za odpravo posledic okvar zaradi nepravilne hrambe pa tožeča stranka sploh ni postavila. Zato je revizija tudi v tej smeri neutemeljena. Pravilno je pritožbeno sodišče pojasnilo pomen 44. in 46. člena Zakona o ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/94 - ZUstS). Ustavno sodišče lahko zakon ali njegov del razveljavi (43. člen ZUstS), podzakonske predpise pa lahko odpravi ali razveljavi (prvi odstavek 45. člena ZUstS). Odprava, drugače kako razveljavitev, učinkuje za nazaj (drugi odstavek 45. člena ZUstS). Le za odpravljeni pozakonski akt je določena odprava posledic za upravičenca s spremembo ali odpravo posamičnega akta (prvi odstavek 46. člena ZUstS). Le če tako ni mogoče odpraviti posledic, lahko upravičena oseba zahteva odškodnino pred sodiščem (četrti odstavek 46. člena ZUstS). V obravnavanem primeru pa je šlo za razveljavitev zakona, ne pa za odpravo podzakonskega akta, torej z retroaktvnim učinkom. Razveljavitev zakona ne daje podlage za poseganje nazaj v že pravnomočne odločbe, ker bi to že pomenilo učinek, ki ga ima odprava. Kot rečeno, slednja za zakone ni dovoljena (161. člen URS). Revizijsko sklicevanje na podobnost z odreditvijo pripora in okoliščino, da pozneje ni prišlo do obsodbe, ni utemeljena, saj so določbe XXXII. poglavja Zakona o kazenskem postopku, ki ureja problematiko povrnitve škode osebam, ki jim je bila neutemeljeno odvzeta prostost, specialne narave, ki se nanašajo le na odškodnine za neopravičene obsodbe ali neutemeljeno odvzetje prostosti in jih tako ni mogoče širiti na druge primere. Drži, da za odgovornost države za škodo ni nujno, da so izpolnjene vse postavke za odškodninsko odgovornost po civilnem pravu, kar sledi iz določbe prvega odstavka 26. člena URS. V takšnih primerih zadostuje, da se ugotovi, da je dejanje državnega organa storjeno v zvezi z izvrševanjem oblasti ali javnih pooblastil in da je protipravno. Slednjega, kot rečeno pa sodišče v tem primeru ni ugotovilo. Ko je organ ugotovil, da je tožnik storil prekršek, za katerega je zakon predpisal obvezen odvzem predmeta, in je ta odvzem tudi izrekel in izvršil, je ravnal zakonito. Če tega ukrepa ne bi izrekel, bi ravnal protipravno. Ni bila njegova stvar presojati ustavnost zakonskega predpisa ki ureja odvzem predmetov. Ko je ustavno sodišče razveljavilo izdane pravnomočne (če ne bi bila izčrpana vsa pravna sredstva, bi ustavno sodišče zavrglo pritožbo) odločbe o odvzemu tovornjaka in pozneje razveljavilo zadevni zakonski predpis o odvzemu predmetov, to ni pomenilo, da je organ ravnal protipravno. Delovanje pristojnega organa v skladu s pooblastili na podlagi zakona, čeprav kasneje razveljavljenega, ne pomeni protipravnega dejanja in tako tudi ni odškodninske odgovornosti države. Reviziji zoper sodbo po povedanem ni bilo mogoče pritrditi v nobenem pogledu. Zato jo je bilo treba zavrniti (378. člen ZPP). Del revizije, ki izpodbija sklep, ni dovoljen. Sklep o neoprostitvi plačila sodnih taks ni sklep, s katerim bi se končal pravdni postopek. Le zoper takšne sklepe je dovoljena revizija (prvi odstavek 384. člena ZPP). V tem delu nedovoljeno revizijo (drugi odstavek 374. člena ZPP) je bilo treba zavreči (377. člen ZPP). Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).