Jedro

Glede na jasen opis poteka pretepa, kot ga vsebuje izrek pravnomočne kazenske sodbe, ne more biti nobenega dvoma, da sta tožnika poškodovala oba toženca in da sta mu pri tem povzročila tudi premoženjsko škodo. Toženca vzročne zveze med njunim ravnanjem in nastalo premoženjsko škodo nista uspela izpodbiti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Prvi toženec je dolžan tožniku povrniti 108,34 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca tožniku solidarno plačati 739,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2013 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožila oba toženca, ki uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Prvi toženec navaja, da premoženjska škoda ni nastala samo zaradi njegovega delovanja. Del odgovornosti za škodni dogodek in nastalo škodo nosi tudi sam tožnik. Zahtevek za povrnitev škode na garažnem oknu je bil nesklepčen. Tožnik višine te škode sploh ni pojasnil. Kakšno je bilo prejšnje okno, ni znano. Z menjavo okna je tožnik izboljšal svojo hišo, zato ni upravičen do povračila. Sodišče tožniku ne bi smelo priznati polovičnega zneska stroškov za montažo, saj je ta gotovo obsegala tudi letvenje in zamenjavo okenskih polic. Tožnik ni upravičen niti do stroškov za pregled fotoaparata, saj bi lahko vedel, da se ga ne bo dalo popraviti. Namesto starega si je kupil nov fotoaparat, ki je bistveno boljši, kot je sam priznal. Pri odmeri odškodnine ni bila upoštevana amortizacija, zato bo s prisojeno odškodnino tožnik v nasprotju z načeli odškodninskega prava obogaten. Napačna je odločitev o stroških postopka. Ker so v postopku nastopale tri stranke in njihovi stroški niso primerljivi, ni podlage za odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške. Končno sodišče prve stopnje pri tej odločitvi ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča. 4. Drugi toženec vztraja, da je bil sam žrtev tožnikovega nasilja, zaradi česar mu ni mogel povzročiti zatrjevane škode. V resnici ga je tožnik močno udaril, tako da je padel po tleh in je bila nekaj časa hudo motena njegova zavest, kar so že v kazenskem postopku potrdile tudi priče, ki so dogodek neposredno spremljale. Za povrh je bil tožnik v zvezi z istim dogodkom obsojen na plačilo odškodnine drugemu tožencu v višini 1.950,00 EUR. Enako kot drugi toženec je škodni dogodek opisal tudi prvi toženec, medtem ko priča S. P. ni verodostojna, saj je tožnikova hči in zainteresirana za izid pravde, poleg tega pa pri dogodku sploh ni bila navzoča. Tožnikova trditvena podlaga je bila pomanjkljiva, česar ni mogoče nadomestiti z njegovim zaslišanjem. Sicer pa niti iz trditvene podlage niti iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je zatrjevano premoženjsko škodo tožniku povzročil drugi toženec.

5. Tožnik je odgovoril samo na pritožbo prvega toženca. Predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Toženca prvenstveno nasprotujeta podlagi svoje odškodninske odgovornosti, vendar neupravičeno. V zvezi z istim škodnim dogodkom sta bila že pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe na škodo tožnika. Iz izreka kazenske sodbe je razvidno, da je najprej drugi toženec s pestjo udaril tožnika v glavo, tako da je tožnik padel po tleh, nato pa sta ga oba toženca na tleh ležečega z rokami in nogami večkrat udarila po celem telesu. Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je pravdno sodišče po 14. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. V pravdnem postopku ugotovljena odločilna dejstva v zvezi z odškodninsko odgovornostjo tožencev zato ne smejo nasprotovati ugotovitvam, ki so tvorile podlago za izdajo kazenske sodbe. To pomeni, da drugi toženec ne more uspeti s trditvijo, da naj bi pretep v resnici začel tožnik in da se sam tožnika ni niti dotaknil. Brez pomena je tudi njegovo sklicevanje na drugo pravdo, v kateri je sodišče naložilo tožniku plačilo odškodnine za poškodbo, ki jo je tožnik v istem škodnem dogodku prizadejal drugemu tožencu. Sodišče v tej pravdi je namreč vezano le na izrek pravnomočne sodbe, izdane v drugem pravdnem postopku, ne pa tudi na njene razloge.

8. Ugovor prvega toženca, da je tudi tožnik sam prispeval k nastali škodi, ni utemeljen. Že v prejšnjem sojenju je bil zavrnjen njegov očitek, da naj bi tožnik izzval pretep s slikovnim snemanjem prvega toženca in s svojim komentarjem njegovega nedostojnega vedenja. Tokrat se sklicuje na prej navedeno odškodninsko pravdo med drugim tožencem in tožnikom, vendar prepozno (prvi odstavek 337. člena ZPP), predvsem pa ne dovolj konkretizirano, da bi bilo na te očitke mogoče obrazloženo odgovoriti. Golo dejstvo, da je bil tožnik (po krivdi tožencev) udeležen v pretepu, kjer je bil poškodovan tudi drugi toženec, pa za ugotovitev tožnikove sokrivde za obravnavano škodo ne zadošča. 9. Glede na jasen opis poteka pretepa, kot ga vsebuje izrek pravnomočne kazenske sodbe, ne more biti nobenega dvoma, da sta tožnika poškodovala oba toženca in da sta mu pri tem povzročila tudi premoženjsko škodo. Toženca vzročne zveze med njunim ravnanjem in nastalo premoženjsko škodo nista uspela izpodbiti. Ker se vabilu na zaslišanje v ponovljenem postopku nista odzvala, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tožnikovi izpovedi, ki se v odločilnih delih ujema z izpovedjo priče S. P. Pritožbeni pomisleki o pristranskosti te priče kljub njeni sorodstveni povezanosti s tožnikom niso sprejemljivi. Kot je razvidno iz njene izpovedi, je bila navzoča pri pretepu in ga je sprva celo poskušala preprečiti, zato so ji odločilne okoliščine o poteku pretepa in ravnanju udeležencev v njem dobro znane. Navsezadnje toženca njeni izpovedi (na naroku 3. 7. 2014) niti nista oporekala.

10. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje, upoštevaje četrti odstavek 186. člena Obligacijskega zakonika (OZ), pravilno sklepalo, da sta za tožnikovo premoženjsko škodo solidarno odgovorna oba toženca. Pritožbeni pomisleki drugega toženca o domnevo pomanjkljivi trditveni podlagi za to škodo, so očitno protispisni. Tožnik je že v tožbi jasno in opredeljeno navedel tudi premoženjsko škodo, tako po vrsti kot po višini, in njuna povzročitelja. Za te svoje trditve pa je ponudil tudi primerne dokaze. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek o domnevni nesklepčnosti tožbe.

11. Sicer pa je sodišče prve stopnje pri presoji zatrjevane tožnikove premoženjske škode dovolj kritično ocenilo tožnikove trditve in izvedene dokaze. Prisojena odškodnina za novo avtomobilsko steklo in njegovo montažo ima podlago v predloženem računu. Enako velja za popravilo garažnega okna. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da je tožnik upravičen le do povračila stroškov za zamenjavo enega okna in za njegovo montažo. Ker predloženi račun vključuje ceno za montažo dveh oken, je znesek iz tega naslova razpolovilo, ob pravilni uporabi prostega preudarka (prvi odstavek 216. člena ZPP). Za dodatno znižanje te odškodnine ni podlage. Pritožbena trditev prvega toženca, da stroški montaže vključujejo tudi letvenje in zamenjavo okenskih polic, je namreč glede na predloženi račun (A21) očitno protispisna.

12. Prvi toženec neutemeljeno nasprotuje tudi prisojenemu povračilu stroškov za popravilo oziroma pregled fotoaparata in nakup novega. Tožnik je to škodo izkazal s predložitvijo dveh računov, njuni pristnosti pa prvi toženec doslej ni oporekal. Tudi višine te škode ni obrazloženo izpodbijal. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi prisojo odškodnine iz tega naslova razumno in prepričljivo obrazložilo.

13. Pomisleke tožencev o domnevni tožnikovi neupravičeni obogatitvi na račun prisojene odškodnine je sodišče utemeljeno zavrnilo s sklicevanjem na pravilo o dokaznem bremenu. Toženca namreč nista dokazala, da je zahtevana in prisojena odškodnina v zvezi z uničenim fotoaparatom pretirana. Prav tako nista dokazala, da novo garažno okno po ceni in kvaliteti bistveno presega dejansko vrednost starega.

14. Neutemeljena je tudi pritožba zoper stroškovno odločitev. Sodišče prve stopnje jo je pravilno oprlo na določilo drugega odstavka 154. člena ZPP, pri tem pa upoštevalo doseženi uspeh strank v postopku ter višino in strukturo njihovih stroškov. Zmotno je pritožbeno stališče, da navedeno zakonsko določilo v tem primeru ni uporabno, ker na strani tožene stranke nastopata dva toženca. Za pravdo potrebni stroški prvega toženca, tudi z upoštevanjem potnih stroškov njegovega pooblaščenca, niso bistveno višji od tožnikovih stroškov. Nenazadnje je bil tudi pobotni ugovor prvega toženca zavrnjen. Potemtakem ni podlage za morebitno drugačno porazdelitev stroškovnega bremena.

15. Pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavljala toženca, torej niso utemeljeni, medtem ko uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato obe pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo (353. člen ZPP).

16. Ker je prvi toženec s pritožbo propadel, mora tožniku povrniti njegove stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče jih je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo, upoštevaje vrednost prisojene odškodnine, ki je bila predmet pritožbenega izpodbijanja. Skupaj znašajo 108,34 EUR, obsegajo pa izdatek za sestavo odgovora na pritožbo (68,80 EUR – tar. št. 3210), administrativne stroške (20,00 EUR – tar. št. 6003) in 22 % DDV. Če bo prvi toženec s plačilom zamujal, bo tožniku od navedenega zneska dolgoval še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 378. in 299. člena OZ).