Jedro

V primeru sklenitve odplačne in aleatorne pogodbe o preužitku oziroma pogodbe o dosmrtnem preživljanju neenakovrednost dajatev ni relevantna.

Pravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da je podana litispendenca, saj se tožbeni zahtevek tretjega toženca, da je lastnik nepremičnin s parc. št. 47/2 in 47/3, izključuje z zahtevkom tožnice, da je lastnica teh nepremičnin ona, čeprav se oba pri tem sklicujeta na različno pravno in dejansko podlago. Nasprotno stališče bi lahko lahko pripeljalo do nevzdržne situacije, saj je lastninska pravica absolutna, učinkuje proti vsem in (izključni) lastnik neke točno določene nepremičnine je lahko samo en.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklep in sodba sodišča prve stopnje potrdita.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo drugič. Del tožbe je sodišče tokrat zaradi litispendence zavrglo (glede parcel 47/2 in 47/3 k. o. X), sicer pa je razsodilo, da sta tožnica in njen mož (pokojni A. A., rojen leta 1933, umrl leta 2001) v času trajanja zakonske zveze s skupnim delom in skupnimi sredstvi pridobila nepremičnine v k. o. Y in X, ki so popisane v tč. II. izreka sodbe, kar je njuno skupno premoženje, na katerem znaša delež tožnice ½, ter odredilo vknjižbo lastninske pravice do ½ v korist tožnice (II. točka izreka). Odločilo je, da je tretji toženec dolžan tožnici povrniti 2.355,34 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tretji toženec, tožnica pa se pritožuje proti sklepu (o zavrženju tožbe in glede stroškov). Oba predlagata ustrezno spremembo izpodbijane odločitve oz. njeno razveljavitev ter opredeljujeta vsak svoje pritožben stroške.

3. Toženec navaja, da je na parcelah 46/1, 46/2 in 47/4, ki so predmet zahtevka, stanovanjska hiša, ki jo je pok. A. A. zgradil še pred sklenitvijo zakonske zveze s tožnico, kar mu je izročevalce B. B. v izročilni pogodbi 14. 7. 1965 izrecno priznal, zato se to ne bi smelo šteti kot skupno premoženje. Obe izročilni pogodbi izkazujeta darilni namen, zato gre v neodsluženem delu za darilo. Treba naj bi bilo upoštevati, da sta bili sklenjeni l. 1965 in 1985, zato je treba upoštevati takratne predpise in sodno prakso. Pogodba z C. C. se je izvajala 5 let in ni res, da bi bil slep in nebogljen. Priči D. D. in E. E. naj bi potrdili, da se je do smrti še vozil s kolesom. Prejemal pa je tudi pokojnino, s katero je plačeval tožnici za stroške bivanja in kuhanja. Sodišče naj bi tudi popolnoma prezrlo, da je pok. A. A. bistveno več prispeval v družinski proračun od tožnice, saj kmetija ni prinašala dobička, sam pa je opravljal še prevoze s konji in se kasneje zaposlil. 4. Tožnica pa meni, da ni pogojev za zavrženje dela njene tožbe iz razloga litispendence, čeprav teče pravda po tožbi tretjega toženca z dne 26. 3. 2015 za izločitev parc. 47/2 in 47/3 iz zapuščine in za ugotovitev njegove lastninske pravice na njej. Treba bi bilo najprej ugotoviti, kdaj se je ta pravda začela, kar je šele z vročitvijo tožbe nasprotni stranki, ne že z vložitvijo tožbe. Glede istovetnosti zahtevka pa je treba upoštevati tudi dejansko podlago, ki je po njeni tožbi drugačna; pri tem se sklicuje na sodno prakso, ki jo navaja. Glede stroškov meni, da je nepojasnjeno, zakaj sodišče njen uspeh šteje le za 70%, saj zaradi zavrženja in pripoznave dela zahtevka niso nastali nobeni posebni stroški. Navaja, da je zahtevala ugotovitev skupnega premoženja za 47 parcel, glede dveh je bila tožba zavržena, glede ene pa zahtevek pripoznan, a šele po tožbi, ne pa v zapuščinskem postopku.

5. Tožnica in tretji toženec sta vzajemno še odgovorila na pritožbi drug drugega, se oba zavzela za zavrnitev nasprotnikove pritožbe ter opredelila vsak svoje stroške v zvezi s podanim odgovorom.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

O pritožbi tožnice Glede litispendence

8. Pritožbeni očitek tožnice, češ da bi bilo treba preveriti, kdaj se je pravda po tožbi tretjega toženca začela, kar je z njeno vročitvijo nasprotni stranki in ne že z vložitvijo, je nesklepčen. Ni dvoma, da se pravda začne z vročitvijo tožbe toženi stranki, kot to izrecno določa 1. odst. 189. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožničina tožba (z dne 7. 4. 2015) je bila tretjemu tožencu vročena 28. 10. 2015, tožnica pa ne navaja, da bi bila tožba tretjega toženca z dne 26. 3. 2015 njej vročena po tem datumu - sploh ne navaja, kdaj ji je bila vročena.

9. Pravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da je podana litispendenca, saj se tožbeni zahtevek tretjega toženca, da je lastnik nepremičnin s parc. 47/2 in 47/3, izključuje z zahtevkom tožnice, da je lastnica teh nepremičnin ona, čeprav se oba pri tem sklicujeta na različno pravno in dejansko podlago. Nasprotno stališče bi lahko pripeljalo do nevzdržne situacije, saj je lastninska pravica absolutna, učinkuje proti vsem in (izključni) lastnik neke točno določene nepremičnine je lahko samo en.1 Glede stroškov

10. Tožnica je v pravdi delno uspela. Njen delni uspeh je tudi posledica pripoznave dela zahtevka, ki je bil dan takoj v odgovoru na tožbo z navedbo, da ta del nikoli ni bil sporen in da ni bilo povoda za pravdo. Tožnica nasprotnega ni navajala, zato jo za ta del bremenijo toženčevi stroški, bremenijo pa jo tudi za del tožbe, ki je bila zavržena. V ostalem delu je uspela in je ona upravičena, da ji toženci povrnejo njene pravdne stroške. Ocena, da je to 70 % potrebnih stroškov, je sprejemljiva. Tožnica sicer v pritožbi ponuja število parcel kot merilo uspeha, češ uspela je dokazati, da je skupno premoženje 47 parcel, le glede treh pa ne. Vendar je treba tako primerjavo zavrniti, saj nima vrednostne podlage. Te pritožnica niti ne navaja, zato se sodišče lahko opre le na navedeno vrednost spornega predmeta. V današnji pravdi je za vse parcele označena na 50.000 EUR, v pravdi tretjega toženca za ugotovitev lastninske pravice na dveh parcelah, glede česar je podana litispendenca, pa na 200.000 EUR. Izpodbijana odločitev o stroških je zato primerna in ima podlago v 2. odst. 154. čl. ZPP.

O pritožbi tretjega toženca

11. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da pogodbi, s katerima je tožničin pokojni mož pridobil sporne nepremičnine, nista bili darilni, pač pa je šlo v obeh primerih po vsebini za preužitkarsko pogodbo, čeprav sta bili naslovljeni kot izročilna pogodba oz. pogodba o dosmrtnem preživljanju. Preužitkarska pogodba (in tudi pogodba o dosmrtnem preživljanju) je odplačna pogodba. Predmet izpolnitve pogodbe so na strani preužitkarja izročitev nepremičnin (ki, drugače kot pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju, ni odložena do preužitkarjeve smrti), na strani prevzemnika pa zagotovitev dosmrtne oskrbe preužitkarju oz. tretji osebi, ki se doseže z različnimi dajatvami oz. storitvami. Tako je bilo tudi v primeru pogodb, ki jih je sklenil tožničin pok. mož A. A. 12. Pri sklepanju dvostranskih pogodb udeleženci praviloma izhajajo iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev, zakon pa določa, kdaj ima kršitev tega načela pravne posledice. Če je nesorazmerje vzajemnih dajatev ob sklenitvi pogodbe očitno, zakon daje prikrajšani stranki pravico, da sme zahtevati razveljavitev pogodbe, če ji ob njeni sklenitvi prava vrednost ni bila znana in ji tudi ni mogla biti znana. Ob sklepanju preužitkarske pogodbe je vrednost premoženja znana, vrednost izpolnitve nasprotne stranke pa v večini primerov ne. Vnaprej ni mogoče vedeti, koliko časa bo preživljanje trajalo, pa tudi obseg dajatev in storitev se lahko bistveno spremeni glede na spremembe zdravstvenega stanja in druge okoliščine na strani preživljanca. Obstoji torej tveganje, ki je v tem, da bo ena ali druga pogodbena stranka več dala kot prejela, da bo morebiti izpolnitev preživljalca več ali manj vredna od izpolnitve preužitkarja. Zato ima preužitkarska pogodba v večini primerov elemente aleatornosti. Vse to so razlogi, da teh pogodb ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatev in odplačnosti pogodbe ni mogoče ugotavljati z računsko primerjavo vrednosti izročenega premoženja z vrednostjo opravljenih dajatev in storitev. Zato je napačen pristop, da bi se po smrti preživljanca, ko postane jasen obseg obveznosti pogodbenih strank, opravilo obračun in se morebitna presegajoča vrednost obravnavalo kot darilo. Vrhovno sodišče je že v več odločbah poudarilo, da v primeru, ko sodišče ugotovi, da pogodbeni namen strank ob sklepanju pogodbe ni bil v daritvi, temveč v sklenitvi odplačne in aleatorne pogodbe, naknadno obračunavanje ne pride v poštev.2 Gre za ustaljeno sodno prakso. Katero (drugačno) prakso oz. pravila ima v mislih tretji toženec, ta v pritožbi ne pove.

13. Zato je neutemeljen (nesklepčen pravzaprav) očitek, da preužitkar C. C. ni bil slep in nepokreten.

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in v pritožbi niti ni več sporno, da je tožnica s svojim delom (bistveno) prispevala tako k izpolnjevanju obeh pogodb kot tudi v njeno življenjsko skupnost s pokojnim A. A. Že prvič je bilo pojasnjeno, da vrednost dajatev ni odločilna in da gre za skupno premoženje zakoncev, saj je pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze (2. odst. 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; ZZZDR).3 Domneva se, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, tožena stranka pa ni dokazala, da bi zakonca prispevala k skupnem premoženju v drugačnem razmerju (59. čl. ZZZDR), zato s pavšalnim navajanjem, češ da je pok. A. A. prispeval precej več, ker je kmetija slabo prinašala in da je služil tudi z vožnjami ter se zaposlil, pritožnik ne more uspeti.

15. Pravilna je tudi ugotovitev obsega pridobljenega skupnega premoženja, tako z obema preužitkarskima pogodbama, kot tudi sicer z delom tekom trajanja zakonske zveze. Prvostopenjsko sodišče je jasno obrazložilo, na podlagi česa ugotavlja, da je bila tudi nepremičina na parcelah 46/1, 46/2 in 47/4, k. o. X, na katerih je stanovanjska hiša, pridobljena z delom tekom trajanja zakonske zveze, in s pogodbo o preužitku. Tožnica se je s pok. A. A. poročila l. 1960, v času začetka gradnje l. 1958 pa sta bila že par in sta hišo gradila skupaj, da bi se po poroki vanjo lahko vselila, nista pa jo do tedaj niti še dokončal (glej 24. in 25. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe na str. 14 in 15).

16. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi in sklepu ni našlo nobenih napak, ju je potrdilo, pritožbi pa zavrnilo (353. in 2. tč. 365. čl. ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnika morata sama kriti stroške svojih neuspešnih pritožb in odgovorov na nasprotnikovo pritožbo (1. odst. 154. čl. ZPP).

1 Pritožnica se v zvezi s tem sklicuje tudi na neustrezno sodno prakso. Zadeva III Ip 679/2006 ne obstaja, zadeva tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 1973/2016 ni primerljiva, saj je šlo pri njej za spor glede subjektivne istovetnosti zaradi smrti stranke, v zadevi Višjega sodišča v Celju 270/2007 pa je šlo za vprašanje ugotovitvene tožbe in motenja posesti. Glej A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba in Uradni list, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 225, tč. 11. 2 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 192/2007, II Ips 558/2007, II Ips 244/2010, II Ips 18/2013, II Ips 284/2013 in druge. Glej tudi sodbo tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 2802/2014. 3 Zakonec, ki je sklenil pogodbo, lahko prispeva z delom in sredstvi k izpolnjevanju pogodbe, drugi zakonec pa denimo prispeva svoje delo ali sredstva v življenjsko skupnost in s tem krije manjkajoči delež v denarju, delu ali obojem za zakonca, ki je slednje namenil izpolnjevanju pogodbe. Primerjaj odločbi tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 2435/2010 in I Cp 1214/2016 ter sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 424/2011.