Jedro

Vrhovno sodišče se je pri odločanju o zahtevi obdolženca omejilo le na preizkus uveljavljane kršitve, ki jo je vložnik obrazložil, ni pa moglo preizkušati, ali so podane tudi druge zatrjevane kršitve postopka, glede katerih vložnik navaja le posamezne člene brez kakršnekoli utemeljitve (1.odst. 424.čl. ZKP).

Izrek

Zahteva obd. M.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 18.5.1999 zoper obdolženega M.G. v zvezi z zahtevami državnega tožilca za preiskavo zoper obdolženca zaradi kaznivih dejanj goljufije po 1. in 2. odstavku 217. člena KZ, ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ, krive ovadbe po 1. odstavku 288. člena, goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ in ponareditve poslovnih listin po 1. in 2. odstavku 240. člena KZ, odredila pripor po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika zoper navedeni sklep je senat Okrožnega sodišča v Celju s sklepom z dne 20.5.1999 zavrnil kot neutemeljeni na podlagi ugotovitev, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil dejanja, ki se mu očitajo v zahtevah za preiskavo in da je podana nevarnost vplivanja na priče in ponovitve kaznivih dejanj, kar je moč preprečiti le s priporom.

Obdolženec je dne 6.6.1999 zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot sam navaja "zaradi kršitev XVII. poglavja ZKP, 192. člena ZKP, 3., 16., 17., 18., 179. čl. ZKP" s predlogom, da Vrhovno sodišče skladno "z čl. 420 in 371/II čl. ZKP sprejme v obravnavo zahtevo in skladno z čl. 423 ZKP pripor prekine". Zahtevo utemeljuje z navajanjem, da 192. člen ZKP sodišču nalaga, da uporabi milejšo sankcijo, če je to možno in meni, da bi bil v njegovi zadevi za preiskavo dovolj hišni pripor. Nadalje navaja, da se je verjelo tožilčevim navedbam, čeprav na dan vložitve zahteve ni mogel dokazati, da obdolženec "še danes" lahko vpliva na koga, objavlja oglase ali da je kdo ogrožen.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Uveljavljena kršitev 192. člena ZKP, ki naj bi bila v tem, da je sodišče odredilo pripor zoper obdolženca, čeprav bi po mnenju vložnika lahko že s hišnim priporom preprečilo ugotovljeno ponovitveno in koluzijsko nevarnost (priporna razloga po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP), ni podana. Preiskovalna sodnica je v sklepu o odreditvi pripora poleg razlogov, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženec storil kazniva dejanja, ki mu jih očitajo zahteve za preiskavo, tudi obrazložila odločilna dejstva iz 2. in 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in povedala, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna oziroma da ga ni moč nadomestiti z milejšim ukrepom. Te ugotovitve je ob reševanju pritožbe obdolženca in njegovega zagovornika potrdil tudi senat Okrožnega sodišča v Celju s sklepom z dne 20.5.1999, v katerem posebej ugotavlja, da ni bilo moč upoštevati predloga za nadomestitev pripora s katerimkoli milejšim ukrepom.

Vrhovno sodišče se je pri odločanju o zahtevi obdolženca omejilo le na preizkus navedene uveljavljane kršitve, ki jo je vložnik obrazložil, ni pa moglo preizkušati, ali so podane tudi druge zatrjevane kršitve postopka, glede katerih vložnik navaja le posamezne člene brez kakršnekoli utemeljitve (1. odstavek 424. člena ZKP). V skladu z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP Vrhovno sodišče tudi ni preizkušalo pravilnosti dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča v zvezi s sklepom o odreditvi pripora, ki ga izpodbija obdolženec s svojo zahtevo.

Na podlagi ugotovitve, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.