Jedro

Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo ni imel konstitutivne narave.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodb ijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbi in na podlagi prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in št. 26/07 – sklep US) odpravilo sklep tožene stranke z dne 11.12.2006, v preostalem delu, ki se nanaša na odločbo tožene stranke z dne 6.7.2006, pa je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Z navedeno odločbo z dne 6.7.2006 je tožena stranka med drugim odločila, da se pri nepremičnini parc. št. 12 k.o. ... – stavbišče in hiša, vzpostavi lastninska pravica v korist in na ime upravičenke A.A. roj. dne 25.10.1896, umrli 1.1.1950 (1. točka izreka), in da se kot zavezanka določi Občina ... (2. točka izreka). S sklepom z dne 11.12.2006 pa je odločila, da se izpodbijana odločba v 1. točki izreka popravi tako, da se pravilno glasi: „Pri nepremičnini parc. št. 12 k.o. ... – stavbišče in hiša, 248 m2, stavbišče – gospodarsko poslopje 24 m2, dvorišče 377 m2, vl. št. 7 k.o..., pri kateri je pri B listu vpisan B. d.o.o., se vzpostavi lastninska pravica v korist in na ime upravičenke A.A., roj. Z. dne 25.10.1896, umrle 1.1.1950“, v 2. točki izreka pa popravi tako, da se pravilno glasi: „Zavezana stranka za vrnitev nepremičnine iz 1. točke izreka odločbe je Občina ..., in B. d.o.o., oziroma vsakokratni imetnik pravice uporabe oziroma lastninske pravice“.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje najprej navaja, da poprava odločbe tako, da se za zavezanko določi tudi tožnica, ne predstavlja poprave pomote v smislu 219. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986), saj je bila z njim spremenjena odločitev in določen nov zavezanec. Nepotrebno je tudi popravljanje 1. točke izreka izpodbijane odločbe, saj je identifikacija nepremičnine, ki je predmet vračanja, jasna in določna. Glede vprašanja ničnosti pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 22.9.1992 pa navaja, da je bila pri predmetni nepremičnini na dan začetka veljavnosti Zakona o de nacionalizaciji (ZDen) vknjižena družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe Občino ...

Iz navedene pogodbe in iz odločbe Občine ... z dne 1.8.1963 izhaja, da je občina B. d.o.o. dodelila nepremičnino v uporabo za opravljanje dejavnosti, iz zapisnika z dne 21.8.1968 pa, da sta takratni Javni pravobranilec in predstavnik občine predlagala, da se obravnavana nepremičnina v zemljiško knjigo vpiše kot družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe Občina ... Navedeno pomeni, da je bila nepremičnina b. d.o.o. dodeljena le v uporabo z namenom zagotovitve prostorov za opravljanje dejavnosti. Pravna prednica tožnice je bila dejanski uporabnik nepremičnine in je imela v zvezi z njo le obligacijske pravice, saj je bila po izdaji odločbe kot imetnik pravice uporabe vpisana občina. Takšno zemljiškoknjižno stanje je ostalo vse do sporne pogodbe z dne 22.9.1992. Če ne bi prišlo do sklenitve te pogodbe, bi nepremičnina parc. št. 12 k.o. ... ostala družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe Občino ... in ne bi mogla biti predmet lastninskega preoblikovanja. Ker je torej po začetku veljavnosti ZDen pri sporni nepremičnini prišlo do nedopustnega razpolaganja s premoženjem, glede katerega je obstajala dolžnost vrnitve, je tožena stranka pr avilno ugotovi la, da je sporna pogodba nična , kot zavezanca za vračilo nepremičnine v naravi pa določila Mestno občino ..

Revidentka glede dovoljenost i revizije navaja, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ter da izpodbijana odločitev glede vprašanja, ki je bistveno za odločitev, to je vprašanje deklaratornega značaja vpisov upravičenj na družbeni lastnini v zemljiško knjigo, odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča , saj je sodiš če prve stopnje štelo, da ima vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo konstitutiven pomen. Navaja, da je bila sporna nepremičnina vse od odločbe Občine ... z dne 1.8.1963 med sredstvi revidentke kot družbeno pravne osebe. Na podlagi sporne pogodbe ni bil izvršen pravni promet z nepremičnino, temveč je bilo zemljiškoknjižno stanje usklajeno z dejanskim. Zahteva za denacionalizacijo je bila vložena po sklenitvi pogodbe, zato ni bilo pravnih in dejanskih ovir za izpeljavo postopka lastninjenja po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij - ZLPP. Izločitev nepremičnin iz stečajne mase v korist denacionalizacijskega upravičenca pa je mogoča le v primeru, če je pred začetkom stečajnega postopka izdana vsaj prvostopenjska upravna odločba o vrnitvi nepremičnine.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da sodišče revizijo kot neutemeljeno za vrne.

Prizadeta stranka C.C. v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Med drugim navaja, da je premoženje, s katerim je razpolagala B (sedaj B. d.o.o.)., po ukinitvi samoupravnih interesnih skupnosti prešlo na občino, zato revidentka ni njena pravna naslednica.

Sporna nepremičnina tudi ni bila predmet stvarnega vložka pri ustanavljanju revidentke.

Revizija je utemeljena.

Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od pogojev za njeno dovolitev. Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije je na strani revidenta. V obravnavani zadevi je po presoji vrhovnega sodišča podan razlog iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj revidentka uveljavlja odstop od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravne narave vpisa pravice uporabe na družbeni lastnini v zemljiško knjigo, to vprašanje pa je v obravnavani zadevi bistveno za rešitev predhodnega vprašanja, na katerem temelji izpodbijana odločitev.

Revizija v upravnem sporu je izre dno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 72. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Skladno z določilom 86. člena ZUS-1 vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

V ob ravnavani zadevi je sporno, kdo je zavezanec za vrnitev nepremičnine, ki je predme t zahteve za denacionalizacijo , in sicer, ali je to Občina ..., na katero je bilo ob uveljavitvi ZDen v zemljiški knjigi vpisana pravica uporabe, ali pa revidenkta, ki zatrjuje, da ima že od odločbe Občinskega ljudskega odbora ... z dne 1.8.1963, pravico uporabe na sporni nepremičnini.

Po prvem odstavku 51. člena ZDen je zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem.

Glede na to, da sta Občina .... in revidentka dne 22.9.1992 sklenili pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, na podlagi katere je bila v zemljiški knjigi imetništvo pravice uporabe vpisano na revidentko, je treba v okviru presoje, kdo je v obravnavani zadevi zavezanec za vrnitev stvari, ugotoviti, ali navedena pogodba pomeni razpolaganje z nepremičnino v nasprotju z določbami 88. člena ZDen in je zato nična. Tožba v zvezi z ničnostjo sporne pogodbe v pravdnem postopku je bila zavržena, odločitev o tem pa je pravnomočna. V takšni situaciji, ko sodišče v pravdnem postopku ni po vsebini odločalo o ničnosti sporne pogodbe, je tožena stranka ravnala pravilno in na podlagi določb 144. člena ZUP (1986) sama obravnavala navedeno predhodno vprašanje.

Sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka, sta pri reševanju navedenega predhodnega vprašanja kot pravno odločilno štela, da je bila ob uveljavitvi ZDen kot imetnica pravice uporabe na sporni nepremičnini v zemljiški knjigi vpisana Občina ...

. Na podlagi takšnega zemljiškoknjižnega stanja sta presodila, da pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, ki sta jo dne 22.9.1992 sklenili revidentka in Občina ..., pomeni razpolaganje s sporno nepremičnino in je zato skladno z drugim odstavkom

88. člena ZDen nična .

Po ustaljeni sodni praksi vrhovnega sodiš č

a pa vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo ni imel konstitutivne narave.

Takšno stališče je v rhovno sodišč e sprejelo v odločbah, na katere se pravilno sklicuje revidentka, opr. št. II Ips 135/95 z dne 26.3.1997, III Ips 60/2001 z dne 10.10.2002, II Ips 664/2001 z dne 29.11.2002, II Ips 154/2002 z dne 16.1.2003 in II Ips 220/2004 z dne 13.7.2005, kot tudi npr. v odločbah, opr. št. X Ips 289/2007 z dne 18.4.2007 in II Ips 52/2002 z dne 11.12.2002 . Navedeno pomeni, da družbenopravni subjekt pravice uporabe ni pridobil šele z njenim vpisom v zemljiško knjigo. Ne glede na zemljiškoknjižno stanje je zato treba ugotoviti, kdo je bil ob uveljavitvi ZDen dejanski imetnik pravice uporabe na sporni nepremičnin i in s tega vidika presoditi, ali sporna pogodba pomeni razpolaganje s premoženjem, ki je predmet denacionalizacije. Ker se je sodišče prve stopnje pri presoji, kdo je imetnik pravice uporabe in s tem zavezanec za vrnitev stvari, oprlo zgolj na zemljiškoknjižno stanje, je bilo materialno pravo v obravnavani zadevi zmotno uporabljeno, zaradi zmotne uporabe prave pa dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno.

Ker je torej zaradi zmotne uporabe materialnega prava v obravnavani zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 94. člena ZUS-1

reviziji ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo upoštevaje navedeno stališče vrhovnega sodišča moralo v novem sojenju ugotoviti, kdo je bil ob sklenitvi sporne pogodbe dejanski imetnik pravice uporabe na nepremičnini ,

in glede na to presoditi, ali sporna pogodba pomeni razpolaganje v nasprotju z določbami 88. člena ZDen.

Pri tem bo treba odgovoriti tudi na vprašanje, ali je revidentka pravna naslednica B., na katero se glasi odločba Občinskega ljudskega odbora ... z dne 1.8.1963. Ugovor glede pravnega nasledstva revidentke, ki ga ne tožena stranka ne sodišče prve stopnje doslej nista obravnavala, je namreč prizadeta stranka C.C. postavila že pred zaključkom upravnega postopka. Ugotoviti je treba tudi, ali je bila sporna nepremičnina predmet lastninskega preoblikovanja revidentke oziroma, ali je bila v zvezi s to nepremičnino predlagana ideja začasne odredbe po ZLPP ali ZDen.