Jedro

Davčni organ je zaključil, da tožnik s predloženo dokumentacijo ni izkazal za verjetno, da ima na predmetu davčne izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Zato je davčni organ v delu (1/3) pustil rubež v veljavi in s tem vsebinsko tožnikov ugovor v tem delu zavrnil, ni pa napotil tožnika, da v določen roku začne pravdo zaradi nedopustnosti izvršbe pred sodiščem splošne pristojnosti. Vložitev tožbe, o kateri sodišče odloča prednostno, namreč zadrži do zaključka odločitve sodišča prodajo spornih zarubljenih stvari in s tem tožniku omogoči, da dokaže zatrjevano pravico na predmetu izvršbe. Ker davčni organ tožnika ni napotil na vložitev tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe, je posledično tožnik v upravnem sporu utemeljeno napadel izpodbijani sklep tudi zaradi kršitev določb postopka in ugovarjal nedopustnost izvršbe.

Izrek

I. Tožba se v delu, ki se nanaša na odpravo rubeža premičnine v deležu, ki pripada A.A. (1/3), in v deležu, ki pripada B.B. (1/3), zavrže. II. V preostalem se tožbi ugodi in se izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na odpravo rubeža premičnine v preostalem deležu (1/3), odpravi in se zadeva v tem delu vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom ugodil ugovoru, rubež premičnine - stiskalnica za krivljenje pločevine Coimal 50N/24979 (v nadaljevanju stiskalnica), zarubljene z rubežnim in cenilnim zapisnikom št. DT4934-40218/2016-2 08-721-08 z dne 24. 8. 2016, odpravil v deležu, ki pripada tožniku (1/3), in v deležu, ki pripada B.B. (1/3), v preostalem delu (1/3) je ostal rubež v veljavi.

2. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je davčni organ zavezanki C.C. izdal sklep o davčni izvršbi na premičnine št. DT4934-40218/2016-1 08-721-08 z dne 18. 3. 2016, ki je bil dne 11. 7. 2016 nadomeščen s sklepom št. DT4934-40218/2016-10, in rubežni in cenilni zapisnik št. DT4934-40218/2016-2 08-721-08 z dne 24. 8. 2016, s katerim je bila zarubljena stiskalnica. Iz obrazložitve tudi izhaja, da je tožnik dne 31. 8. 2016 vložil ugovor tretjega, v katerem navaja, da so C.C., B.B. in tožnik podedovali več premičnin, do katerih so vsi trije upravičeni do 1/3, ter da se je nepravdni postopek šele pričel, za kar kot dokaz prilaga vabilo na narok. Ker sta dedinji svoje premičnine že odtujili v vrednosti 2/3, je predmetna stiskalnica v celoti last tožnika in se tudi nahaja na njegovi nepremičnini. Dne 14. 11. 2016 je davčni organ izdal sklep DT 4934-40218/2016-32, s katerim je tožnikov ugovor zavrnil ter ga napotil, da pri sodišču vloži tožbo zoper davčni organ, da je davčna izvršba na predmet izvršbe nedopustna. Upravno sodišče RS je s sodbo I U 1681/2016-12 z dne 25. 8. 2017 tožbi zoper sklep ugodilo in navedeni sklep odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Dne 11. 10. 2017 je bil tožniku v ponovnem postopku poslan poziv za posredovanje dokazila o lastništvu stiskalnice, na katerega je tožnik posredoval odgovor, da drugega dokazila o lastništvu stiskalnice, kot je že bilo posredovano v spis, nima. V nadaljevanju obrazložitve se prvostopenjski organ sklicuje na prvi odstavek 158. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa, da kdor izkaže za verjetno, da ima na predmetu davčne izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko vloži ugovor zoper sklep o izvršbi. Navedena premičnina, stiskalnica, je bila zarubljena z rubežnim in cenilnim zapisnikom, davčni organ pa je z vpisom rubeža premičnine pridobil zastavno pravico na navedeni premičnini. Iz delnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. ID 1364/93 z dne 12. 11. 2003 izhaja, da je predmet davčne izvršbe last treh zakonitih dedičev (vsak do 1/3), in sicer C.C., B.B. in tožnika, iz zapisnika Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. N 398/2004 z dne 9. 9. 2016 pa izhaja, da se narok za glavno obravnavo glede delitve solastnine preloži za nedoločen čas.

3. Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil ugovor, ki ga je Ministrstvo za finance s sklepom DT-499-29-1051/2017-4 z dne 15. 10. 2018 zavrglo. Kot izhaja iz obrazložitve je bil izpodbijani sklep izdan na podlagi 158. člena ZDavP-2, prvostopenjski organ pa je svojo odločitev oprl na okoliščine, da je iz predloženih dokazov razvidno, da je stiskalnica last treh zakonitih dedičev in postopek delitve premoženja še ni zaključen. Toženka pojasnjuje, da ima izpodbijani sklep napačen pouk o pravnem sredstvu, saj je sporočeno, da je zoper sklep dovoljena pritožba na Ministrstvo za finance v 8 dneh od prejema sklepa. Zoper sklep, s katerim prvostopenjski organ odloči o ugovoru tretjega zoper sklep o izvršbi, pritožba ni dovoljena, to pa posledično pomeni, da je bilo potrebno ugovor zavreči. Kljub temu, da se je tožnik ravnal po napačnem pouku, to zanj nima nobenih škodljivih posledic, kajti rok za sprožitev upravnega spora mu bo tekel od dneva vročitve sklepa toženke, s katerim je bil njegov ugovor zavržen, če ni tožnik že prej začel tudi upravni spor.

4. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in sodišču predlaga, naj ga odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje ter toženki naloži, da je tožniku dolžna povrniti stroške postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče naj tudi presodi, da je nedopustna davčna izvršba na stiskalnici, dovoljena s sklepom o davčni izvršbi na premičnine št. DT 4934-40218/2016-1 08-721-08 z dne 18. 3. 2016, ki je bil dne 11. 7. 2016 nadomeščen s sklepom št. DT 4934-40218/2016-2 08-721-08 z dne 24. 8. 2016, s katerim je bila zarubljena stiskalnica. V tožbi tožnik povzema dotedanji potek postopka in ugovarja kršitev postopka zaradi napačnega vročanja. Poziv na predložitev dokaznih listin z dne 11. 10. 2017 je bil, kljub temu, da ima tožnik v postopku davčne izvršbe pooblaščenko, vročen le tožniku, ne pa tudi pooblaščenki. S tem je prišlo do bistvene kršitve postopka. V nadaljevanju tožnik vztraja, da je predmet izvršbe njegova last, kar utemeljuje z dejstvom, da sta davčna dolžnica in B.B. že prevzeli svoj delež vseh premičnin po delnem sklepu o zapuščini na način, da sta nekatere od njih prevzeli v izključno last in posest. Premičnine, ki jih nista odpeljali, so zato v izključni lasti tožnika in se tudi v naravi nahajajo na naslovu njegovega bivanja, zato jih ni mogoče niti zarubiti niti prodati. Poleg tega je izrek izpodbijanega sklepa sam s sabo v nasprotju in ga ni mogoče preizkusiti, saj iz izreka izhaja, da je bilo ugovoru ugodeno, iz nadaljevanja izreka pa izhaja, da temu ni tako. Tožnik vztraja, da prvostopenjski organ tudi v izpodbijanem sklepu ne obrazloži in ne oceni trditve tožnika, da je sam izključni lastnik in posestnik sporne premičnine, prav tako ne dejstva, da o tej premičnini pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani opr. št. N 398/2004 še vedno teče postopek delitve. Tožnik je sam izključni lastnik in izkazani posestnik sporne premičnine, njegova zatrjevana pravica je verjetno izkazana, kar potrjuje tudi sodni postopek delitve, v katerem brez dvoma obstaja vsaj verjetnost, da bo sporna premičnina razdeljena na način, da bo formalnopravno postala izključna last tretjega. V tej fazi postopka zakon ne zahteva pravnomočno izkazane pravice, temveč zgolj verjetnost obstoja le-te. Tožnik v nadaljevanju pojasnjuje, da je zapuščina do njene razdelitve med dediče skupno premoženje dedičev. Udeleženci zapuščinskega postopka so se o razdelitvi določenih delov zapuščine že dogovorili in le-ti niso več predmet delitve. Dosegli so sporazum o razdelitvi nepremične zapuščine ter v okviru mediacije o delu premičnin, ne pa še o vseh premičninah, med njimi ne o sporni stiskalnici. Sporni so tako predmet delitve, kot tudi dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi, o tem pa že potekajo postopki, kar še dodatno utemeljuje vsaj dvom v to, v čigavi lasti je stiskalnica, oz. obstoj verjetnosti, da je njegova.

5. Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijanem sklepu in njegovih razlogih ter predlagala zavrnitev tožbe.

6. Tožba delno ni dopustna.

7. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik v postopku izvršbe, ki se je vodil zoper davčno dolžnico C.C., vložil ugovor tretjega na podlagi 158. člena ZDavP-2. V skladu z navedeno določbo lahko vloži ugovor zoper sklep o izvršbi kdor izkaže za verjetno, da ima na predmetu davčne izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Tisti, ki zatrjuje, da so zarubljene premičnine v njegovi lasti, mora v skladu s 182. členom ZDavP-2 davčnemu organu predložiti dokaze o lastništvu oz. drugi pravici na zarubljeni premičnini.

8. Uvodoma sodišče pojasnjuje, da je treba tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo rubeža v deležu, ki pripada tožniku kot vlagatelju ugovora (1/3), in v deležu, ki pripada B.B. (1/3), zavreči. Tožnik je z ugovorom zoper rubežni in cenilni zapisnik št. DT4934-40218/2016-2 08-721-08 z dne 24. 8. 2016 uspel, tako da je prvostopenjski organ odpravil rubež premičnine v deležu, ki pripada tožniku in njegovi sestri B.B.. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila zarubljena stiskalnica predmet dedovanja, na podlagi delnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. ID 1364/93 z dne 12. 11. 2003 pa je postala last treh zakonitih dedičev in sicer C.C., B.B. in tožnika, vsakega do 1/3. Ker je bila premičnina zarubljena v celoti, torej tudi v delu, ki pripadata tožniku in B.B., ki nista davčna dolžnika, je prvostopenjski organ sledil ugovoru tožnika in v tem delu odpravil rubež. Tako je premičnina ostala zarubljena le v delu, ki pripada davčni dolžnici C.C.. To pa pomeni, da tožnik nima pravnega interesa za tožbo zoper izpodbijani sklep v delu, v katerem je prvostopenjski organ odpravil rubež, zato je sodišče tožbo v tem delu na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo.

9. V preostalem delu je tožba utemeljena.

10. Po mnenju sodišča namreč prvostopenjski organ ni pravilno postopal, ko v delu, v katerem je zavrnil ugovor tožnika in pustil rubež v veljavi (1/3), tožnika ni napotil na vložitev tožbe zoper davčni organ, da je davčna izvršba na predmetu izvršbe nedopustna. V prvem odstavku 158. členu ZDavP-2 je namreč določeno, da, kdor izkaže za verjetno, da ima na predmetu davčne izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko vloži ugovor zoper sklep o davčni izvršbi. Če pa davčni organ oceni, da pravica osebe iz prejšnjega odstavka, ki preprečuje izvršbo, ni verjetno izkazana, napoti to osebo, da v 8 dneh od vročitve sklepa, s katerim je davčni organ odločil o ugovoru, pri sodišču vloži tožbo zoper davčni organ, da je davčna izvršba na predmet izvršbe nedopustna (drugi odstavek 158. člena ZDavP-2).

11. Tožnik je že v ugovoru zatrjeval, da je zarubljena premičnina v celoti njegova in da je prvostopenjski organ z rubežem stiskalnice posegel na premičnino, ki je v njegovi lasti, enake ugovore tožnik uveljavlja tudi v tožbi. Davčni organ je zaključil, da tožnik s predloženo dokumentacijo - delnim sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. ID 1364/93 z dne 12. 11. 2003 in zapisnikom Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. N 398/2004 z dne 9. 9. 2016, iz katerega izhaja, da se narok za glavno obravnavo glede delitve solastnine preloži za nedoločen čas, ni izkazal za verjetno, da ima na predmetu davčne izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Zato je davčni organ v delu (1/3) pustil rubež v veljavi in s tem vsebinsko tožnikov ugovor v tem delu zavrnil, ni pa napotil tožnika, da v določen roku začne pravdo zaradi nedopustnosti izvršbe pred sodiščem splošne pristojnosti. Vložitev tožbe, o kateri sodišče odloča prednostno, namreč zadrži do zaključka odločitve sodišča prodajo spornih zarubljenih stvari in s tem tožniku omogoči, da dokaže zatrjevano pravico na predmetu izvršbe. Ker davčni organ tožnika ni napotil na vložitev tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe, je posledično tožnik v upravnem sporu utemeljeno napadel izpodbijani sklep tudi zaradi kršitev določb postopka in ugovarjal nedopustnost izvršbe.

12. Glede na zgoraj navedeno je sodišče presodilo, da je tožba v tem delu utemeljena, zato je izpodbijani sklep v tem delu odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, da ponovno odloči skladno s pravnim mnenjem te sodbe, upoštevaje drugi odstavek 158. člena ZDavP-2. 13. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi delno ugoditi, v preostalem pa jo zavreči. 14. Ker je sodišče tožbi ugodilo (četudi delno), je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji ob zastopanju pooblaščene odvetniške pisarne, se tožniku priznajo stroški v višini 285,00 EUR, in sicer brez DDV, saj ga tožnik v stroškovniku ni zahteval.