Jedro

Načelo kontradiktornosti bi bilo kršeno, če bi sodišče odločilo o ugovoru pristojnosti, ne da bi ga vročilo v odgovor tožeči stranki. Ker je pred odločitvijo o ugovoru razpisalo narok, je s tem poskušalo najbolj ekonomično zagotoviti načelo kontradiktornosti, saj sta na naroku pravdni stranki lahko (še dodatno, poleg tistih, že podanih v vlogah) navedli svoje trditve in ponudili dokaze.

V zvezi z uveljavljanjem ugovora o pristojnosti slovenskega sodišča se smiselno uporabljajo določbe 22. člena ZPP, ki urejajo ugovor krajevne pristojnosti. Tovrsten ugovor lahko tožena stranka poda najkasneje v odgovoru na tožbo oziroma do glavne obravnave, pravočasnost navedb in dokazov v zvezi z ugovorom pa se presoja v skladu z 286. členom ZPP.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 20.8.2012 odločilo, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni pristojno za odločanje v tej zadevi ter da se tožba z dne 16.2.2010 zavrže. S sklepom z dne 14.9.2012 pa je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

2. V pritožbi zoper sklep o pristojnosti je tožeča stranka uveljavljala pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne ugovor o pristojnosti in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V zvezi s sklepom o pravdnih stroških pa je predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo (zoper sklep o nepristojnosti) predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti s tem, ko tožeči stranki ni dalo možnosti, da bi se izrekla o zadnji pripravljalni vlogi tožene stranke in o pravnih stališčih, ki jih je tam zastopala, saj ji je bila navedena pripravljalna vloga vročena šele skupaj z izpodbijanim sklepom.

6. Tožeča stranka utemeljeno opozarja, da mora sodišče dati stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (5. člen ZPP). Kot je v odločbi Cpg 2/2012 poudarilo Vrhovno sodišče RS, mora biti v okviru pravice do kontradiktornega postopka udeležencem omogočeno, da se izjavijo o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Pravica do kontradiktornega postopka se izraža tudi v pravilnem vročanju vlog udeležencem, ki lahko nanje odgovorijo. Višje sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje tožeči stranki vročilo naslednje vloge tožene stranke: odgovor na tožbo, ki je vseboval tudi ugovor pristojnosti sodišča Republike Slovenije, odgovor na spremembo tožbe in ponovni ugovor pristojnosti. 20.6.2012 je sodišče opravilo narok za obravnavanje ugovora o pristojnosti. Pripravljalna vloga tožene stranke z dne 10.8.2012 je bila tožeči stranki res vročena šele skupaj z izpodbijanim sklepom, vendar višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na trditve in dokaze tožene stranke, podane v tej vlogi. Ker so bile tožeči stranki (drugače kot v citirani odločbi Vrhovnega sodišča) pred izdajo izpodbijanega sklepa vročene vse vloge tožene stranke, v katerih je ta podala (pri odločitvi upoštevane) vsebinske navedbe, tožeča stranka pa je imela možnost na te navedbe odgovoriti, ne drži trditev pritožnice, da ji je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Načelo kontradiktornosti bi bilo kršeno, če bi sodišče odločilo o ugovoru pristojnosti, ne da bi ga vročilo v odgovor tožeči stranki. Ker je pred odločitvijo o ugovoru razpisalo narok, je s tem poskušalo najbolj ekonomično zagotoviti načelo kontradiktornosti, saj sta na naroku pravdni stranki lahko (še dodatno, poleg tistih, že podanih v vlogah) navedli svoje trditve in ponudili dokaze.

7. Ne drži pritožbena trditev, da so navedbe tožene stranke prepozne glede na 22. člen ZPP. V zvezi z uveljavljanjem ugovora o pristojnosti slovenskega sodišča se smiselno uporabljajo določbe 22. člena ZPP, ki urejajo ugovor krajevne pristojnosti. Tovrsten ugovor lahko tožena stranka poda najkasneje v odgovoru na tožbo oziroma do glavne obravnave, pravočasnost navedb in dokazov v zvezi z ugovorom pa se presoja v skladu z 286. členom ZPP.

8. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno v tej zadevi za odločitev o pristojnosti uporabiti Uredbo Sveta (ES), št.44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Uredba).

9. Glede na trditve tožene stranke, da sta se pravdni stranki v Splošnih pogojih prodaje, ki so sestavni del njunega pogodbenega razmerja, dogovorili za pristojnost sodišča po registrskem sedežu tožene stranke (Dunaj, Avstrija), tožeča stranka pa je to zanikala, je sodišče prve stopnje pravilno najprej ugotavljalo, kdaj je bila pogodba med pravdnima strankama sklenjena. Za odločitev o ugovoru pristojnosti pa je pomembno še, ali je tožeča stranka sprejela Splošne pogoje poslovanja tožene stranke in ali jo zavezujejo.

10. Pri ugotavljanju, kdaj je bila pogodba med strankama sklenjena, se je sodišče prve stopnje nepravilno oprlo na določbe Obligacijskega zakonika. Nobena od strank ni zatrjevala, da bi se pravdni stranki dogovorili za uporabo slovenskega prava, glede na to, da gre pri spornem poslu za pogodbo o prodaji blaga, sklenjeno med strankama, ki imata svoja sedeža na ozemljih različnih držav, je potrebno za presojo, kdaj je bila pogodba sklenjena, uporabiti Konvencijo združenih narodov o pogodbah in mednarodni prodaji blaga (v nadaljevanju: CISG).

11. Ne glede na napačno uporabo materialnega prava pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pogodba med pravdnima strankama dne 28.2.2006 (še) ni bila sklenjena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da naročilo tožeče stranke z dne 28.2.2007 po vsebini ne predstavlja sprejema ponudbe, temveč gre za novo ponudbo, saj vsebuje dopolnitve glede količine in roka dobave, kar pa ponudbo bistveno spreminja.

12. 14. člen CISG ureja pogoje, ki jih mora izpolnjevati ponudba in njene bistvene sestavine, 18. člen CISG pa določa, da izjava ali drugo obnašanje naslovnika, ki kaže na soglasje s ponudbo, šteje kot sprejem ponudbe. V primeru, če nova ponudba v bistvenem delu spreminja ponudbo, je ni mogoče šteti za akcept, temveč za novo ponudbo (ki mora biti sprejeta, da je mogoče šteti, da je pogodba sklenjena). 19. člen CISG določa (splošno pravilo), da se v primeru, če odgovor na ponudbo vsebuje izjavo o sprejemu, pa hkrati vsebuje tudi podatke, omejitve ali druge spremembe, šteje, da je ponudba zavrnjena, odgovor pa pomeni nasprotno ponudbo. To pravilo izhaja iz načela, da je za sklenitev pogodbe potrebno soglasje volj pogodbenih strank, ki se kaže v ujemanju med ponudbo in akceptom v vseh bistvenih elementih. Vendar vsakršni spreminjevalni pogoji še ne pomenijo zavrnitve ponudbe za nasprotno ponudbo. Takšen učinek imajo samo spreminjevalni pogoji, ki bistveno spreminjajo pogoje ponudbe. Določba tretjega odstavka 19. člena primeroma navaja tiste elemente ponudbe, ki se štejejo za bistvene in pri katerih sprememba dejansko pomeni novo ponudbo. Gre zlasti za ceno, plačilne pogoje, kakovost in količino blaga, kraj in čas dobave, obseg odgovornosti strank ali način oziroma postopek reševanja sporov. Za bistven pogoj ponudbe v poslovni praksi velja tudi izbira merodajnega prava. V primerih, ko spreminjevalni pogoji merijo na katerega od navedenih elementov, se šteje, da bistveno spreminjajo pogoje ponudbe, kar ima za posledico zavrnitev ponudbe z nasprotno ponudbo. V praksi so prej navedeni bistveni pogoji praviloma vsebovani v splošnih pogojih stranke, na katere se ponudbe in sprejemi ponudb praviloma sklicujejo.

13. Višje sodišče ugotavlja, da ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila pogodba med pravdnima strankama sklenjena, ko je tožena stranka poslala tožeči 6.3.2007 potrditev naročila (ki predstavlja sprejem ponudbe). Sodišče prve stopnje je namreč navedlo, da so bili tej potrditvi naročila, kot to izhaja iz Potrdila o uspešno poslanem faksu (Priloga B13, B14) priloženi tudi Splošni pogoji poslovanja. Po oceni višjega sodišča to, upoštevaje prej navedene določbe CISG), predstavlja novo ponudbo.

14. Izjava ali drugo obnašanje naslovnika, ki kaže na soglasje s ponudbo, šteje kot sprejem (18. člen CISG). Če naslovnik na podlagi ponudbe, medsebojno vzpostavljene prakse ali na podlagi običajev izrazi, da sprejema ponudbo z nekim dejanjem (npr. pošiljanjem blaga ali plačilom cene, ne da bi obvestil ponudnika o sprejemu ponudbe), sprejem učinkuje v trenutku, ko je bilo dejanje storjeno, če je bilo storjeno v razumnem roku. Po CISG poleg izrecne izjave o sprejemu pride v poštev tudi kakršnokoli ravnanje oziroma obnašanje naslovnika, ki jasno kaže na njegov sprejem ponudbe oziroma ujemanje volj strank (konkludentni sprejem). Pri slednjem se upoštevajo poslovni običaji in medsebojno vzpostavljena praksa. Za poslovno prakso tipična in najpogostejša konkludentna ravnanja strank, ki kažejo na sprejem ponudbe, so plačilo kupnine, sprejem blaga... Iz tožbenih navedb izhaja, da je bil predmet pogodbe dobavljen tožeči stranki 31.7.2007, na podlagi tega pa višje sodišče ugotavlja, da je bila zadnja nasprotna ponudba tožene stranke (6.3.2007) s strani tožeče stranke nedvomno sprejeta (s konkludentnim ravnanjem), saj je tožeča stranka v tožbi navedla, da je naročeno blago prejela 31.7.2007 in je tako bila tega dne sklenjena pogodba med strankama (23. člen konvencije: prodajna pogodba je sklenjena, ko se sprejme ponudba v skladu z določili te konvencije).

15. Pritožba pravilno opozarja, da je za odločitev o ugovoru pristojnosti slovenskega sodišča bistvena ugotovitev, ali je bilo med pravdnima strankama doseženo soglasje glede dogovora o pristojnosti.

16. Višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno ni upoštevalo navedb in predloženih dokazov tožene stranke v njeni zadnji pripravljalni vlogi glede tega, da so bili Splošni pogoji tožeči stranki znani, še preden je dala naročilo dne 28.2.2007, saj sta stranki na njihovi podlagi sodelovali že več let pred tem.

17. Določba prvega odstavka 23. člena Uredbe določa tudi oblikovne zahteve, ki jih mora izpolnjevati dogovor o pristojnosti, da bi bil veljavno sklenjen. V skladu z drugim odstavkom 23. člena Uredbe mora biti dogovor o pristojnosti sklenjen : a) v pisni obliki ali potrjen v pisni obliki ali b) v obliki, ki je v skladu s prakso, ki je ustaljena med strankama ali c) v mednarodni trgovini v skladu z mednarodnimi trgovskimi običaji, ki so znani strankama ali bi jim morali biti znani in ki so splošno priznani v mednarodni trgovini in redno upoštevani s strani strank pogodb istega tipa v okviru zadevne panoge.

18. Prav ima pritožba, da bi se morala tožeča stranka za veljavnost splošnih pogojev tožene stranke z njimi strinjati. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je tožeča stranka hkrati s potrditvijo naročila 6.3.2007 prejela tudi Splošne pogoje poslovanja tožene stranke. Glede na določila Uredbe to v večini primerov ne bi bilo dovolj za to, da bi se štelo, da je dogovor o pristojnosti veljavno sklenjen. Vendar pa je, glede na trditve tožeče stranke o dolgoletnem poslovnem sodelovanju s toženo stranko, po oceni višjega sodišča v tem primeru potrebno pri odločitvi upoštevati vse relevantne okoliščine. Navedba tožeče stranke v tožbi o 15 letnem sodelovanju s toženo stranko je gotovo takšna okoliščina, ki kaže na obstoj ustaljene prakse med strankama. Na to kaže tudi dejstvo, da tožeča stranka ni uspela pojasniti, zakaj toženi stranki ni sporočila, da se s splošnimi pogoji ne strinja, temveč je z njo poslovala (prejela in očitno tudi plačala blago, v zvezi s katerim uveljavlja odškodnino). Po tako dolgem sodelovanju tožeča stranka ne more uspeti s trditvijo, da ni bila seznanjena s Splošnimi pogoji poslovanja, pri tem pa je v naročilu (E7-0064 z dne 28.2.2007, Priloga A 19) zapisala, da prosi za potrditev naročila, tožena stranka pa ji je nato 6.3.2007 poslala potrdilo naročila E7-0064, v katerem je zapisala, da potrjuje naročilo na podlagi priloženih Splošnih pogojev poslovanje, ki tvorijo neločljivi sestavni del pogodbe (Priloga B7). Na podlagi navedenega višje sodišče ugotavlja, da je bilo zadoščeno pogojem iz 23. člena Uredbe glede soglasja med strankama glede dogovora o pristojnosti. Višje sodišče ocenjuje, da je v 7. členu Splošnih pogojih prodaje zapisan dogovor o izključni pristojnosti sodišča na Dunaju tožeča stranka konkludentno sprejela.

19. Po oceni višjega sodišča določba 7. člena Splošnih pogojev poslovanja ni nejasna in je zato sodišču prve stopnje ni bilo potrebno posebej razlagati. Peti odstavek 7. člena Splošnih pogojev določa: „Dogovorjeno je, da je edina pristojnost sodišča v kraju, kjer imamo registriran sedež. Prav tako imamo pravico ukrepanja po sodni poti na sedežu kupca.“ Ker gre za Splošne pogoje tožene stranke, prodajalca, ni dvoma, da se navedena določba uporablja zanjo.

20. Veljaven dogovor o pristojnosti izključuje splošno pristojnost iz 2. člena Uredbe, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki se je na podlagi tretjega odstavka 18. člena ZPP izreklo za nepristojno in je tožbo zavrglo.

21. Tožeča stranka v pritožbi zoper sklep o stroških navaja, da v zadevi še ni pravnomočno odločeno in je zato odločitev o pritožbenih (pravilno: pravdnih) stroških preuranjena. Četrti odstavek 163. člena ZPP določa, da o zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Sklep, s katerim sodišče zavrže tožbo, je gotovo taka odločba, zakon pa ne določa, da bi morala biti odločitev sodišča o glavni stvari pred odločitvijo o stroških pravnomočna.

22. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP), je višje sodišče obe pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijana sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

23. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP). Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na tožbo. Ker njenih stroškov glede na vsebino odgovora ni mogoče šteti za stroške, potrebne za pravdo (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 155. člena ZPP), jih bo morala nositi sama.