Jedro

Stranka je, kljub temu, da lahko uveljavlja odgovornost iz naslova garancije kadarkoli v garancijskem roku, s pravovarstvenim zahtevkom omejena enako, kot iz naslova jamčevalnega zahtevka.

Tožbo je treba vložiti v roku enega leta od zahteve za odpravo napak, ne glede na to, ali gre za zahtevek iz pogodbeno dogovorjene garancije ali za jamčevalni zahtevek na podlagi zakona.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom v izpodbijanem drugem odstavku izreka sodbe, popravljenega s popravnim sklepom, spremeni tako, da se pravdni stroški, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, znižajo za 203,04 EUR.

V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, se pritožba zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi VL 7997/2010 z dne 25. 1. 2010 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi odstavek izreka sodbe) ter toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v znesku 898,32 EUR v roku 15 dni, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne od dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (drugi odstavek izreka sodbe).

2. Na predlog tožene stranke je sodišče prve stopnje 13. 5. 2011 izdalo popravni sklep, tako da se izpodbijana sodba v 2. točki (pravilno: v drugem odstavku) izreka pravilno glasi: „Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 898,32 EUR v roku 15 dni, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne od dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.“

3. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 7997/2010 z dne 25. 1. 2010 obdrži v veljavi v 1. in 3. točki izreka ter tožbenemu zahtevku ugodi na stroškovno breme tožene stranke, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. V tej zadevi je tožeča stranka 25. 1. 2010 na podlagi verodostojne listine, in sicer fakture ST20/2009 z dne 1. 12. 2009, vložila predlog za izvršbo, s katerim je zahtevala plačilo 3.257,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (9. 12. 2009) do plačila. Po obrazloženem ugovoru tožene stranke in razveljavitvi sklepa o izvršbi v dovolilnem delu je o zahtevku v pravdnem postopku odločilo sodišče prve stopnje.

7. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (gospodarski spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba v takšnem sporu se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja zato ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

8. Razmerje med strankama temelji na gradbeni pogodbi št. 12398 z dne 18. 7. 2006 in aneksu z dne 22. 12. 2006 (v nadaljevanju: Pogodba), s katero je tožeča stranka kot naročnik oddala toženi stranki kot izvajalcu v izvedbo izgradnjo dvostanovanjske (gozdne) hiše do podaljšane III. gradbene faze. Na objektu so se pojavile napake in pomanjkljivosti in ker se tožena stranka na pozive tožeče stranke k odpravi napak ni odzivala, je tožeča stranka kot dober gospodar sama odpravila napake tako, da je za sanacijo angažirala drugega izvajalca, D. s.p. Ta je na podlagi popisa del za odpravo napak in pomanjkljivosti tožeči stranki izstavil račun št. 126/2009 z dne 16. 11. 2009 za znesek 3.257,26 EUR, kar je tožeča stranka tudi plačala. Z izstavitvijo računa št. ST 20/2009 z dne 1. 12. 2009 je od tožene stranke terjala povrnitev plačila in to je predmet zahtevka tožeče stranke v tem pravdnem postopku.

9. Sodišče prve stopnje je pri odločanju uporabilo materialnopravno določbo 635. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki v prvem odstavku določa, da naročnik, ki je podjemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, po enem letu od tega obvestila ne more več sodno uveljavljati svoje pravice. Ker je ugotovilo, da je tožeča stranka zamudila enoletni prekluzivni rok za vložitev tožbe, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

10. Uvodoma pritožnica uveljavlja, da sodba nima prepričljivih in jasnih razlogov o odločilnih dejstvih, kolikor pa jih ima, so ti v nasprotju z izvedenimi dokazi, še zlasti v nasprotju z gradbeno pogodbo. S tem uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, a pri tem ne navede konkretno, za katere pomanjkljivosti sodbe gre. Višje sodišče je sodbo lahko preizkusilo, zato očitana kršitev ni podana.

11. S pritožbenimi trditvami, da je tožeča stranka pravočasno in v okviru garancijskega roka iz gradbene pogodbe naročila odpravo napak pri R.Č., ki je napake saniral leta 2009, s sklicevanjem na dejstva v zvezi s prevzemom objekta in na dokaze o tem, kdaj so bile napake na objektu ugotovljene ter da jih je zakrivila tožena stranka, tožeča stranka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in napada dokazno oceno ter izvedene dokaze, česar, glede na uvodoma navedeno, višje sodišče ne sme upoštevati.

12. Pritožnica očita sodišču prve stopnje tudi nepravilno uporabo materialnega prava, ker je sodišče prve stopnje ne glede na določbe OZ prezrlo določila Pogodbe med pravdnima strankama. Meni, da se sodišče ni ukvarjalo z 12. členom Pogodbe, po katerem tožena stranka jamči za kvaliteto izvršenih del še dve leti od dneva, ko je bila opravljena uspešna primopredaja naročniku, za konstrukcijo, streho in hidroizolacijo pa 10 let in je dolžna med garancijsko dobo na svoje stroške popraviti oziroma odpraviti ugotovljene napake ali pomanjkljivosti, ki bi nastale na objektu po krivdi tožene stranke, kar mora biti predhodno zapisniško ugotovljeno. Če tožena stranka pomanjkljivosti ne bi odpravila v roku, jih je upravičena odpraviti tožeča stranka na njen račun in po načelu dobrega gospodarja. Trdi še, da se je sodišče sklicevalo zgolj na določila OZ, ki v tem primeru ne pridejo v poštev, saj vse grajane napake tožene stranke sodijo v 10 letno garancijsko dobo po Pogodbi, ne glede na to, ali je garancijski rok začel teči ali ne in tudi če je, se ta še ni iztekel. Tožeča stranka je zato upravičena do sodnega varstva na podlagi 12. člena Pogodbe.

13. Sodišče prve stopnje je v sodbi povzelo zgoraj navedeno vsebino 12. člena Pogodbe in upoštevalo, da tožeča stranka uveljavlja zahtevek iz naslova garancije, ki izhaja iz dogovora strank v 12. členu Pogodbe. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je oprlo na drugi odstavek 663. člena OZ(1) in (ker se skladno s 660. členom OZ glede odgovornosti za napake gradbe uporabljajo ustrezne določbe podjemne pogodbe), tudi na 635. člen OZ(2), po katerih je tožeča stranka pravice iz garancije izgubila, ker je tožbo vložila po poteku enoletnega prekluzivnega roka za sodno uveljavljanje pravic.

14. Ena izmed pomembnejših razlik med jamčevanjem za napake in garancijo je v tem, da lahko stranka zahteva odpravo napak ves čas garancijskega roka in notifikacija napak ni vezana na določen čas po odkritju napak. Z garancijo je namreč podaljšan jamčevalni rok, torej čas, v katerem stranka lahko uveljavlja zahtevek iz naslova garancije. Ne glede na daljši jamčevalni rok pa je način uveljavljanja pravice oz. jamčevalnega zahtevka določen v OZ. Stranka je namreč, kljub temu, da lahko uveljavlja odgovornost iz naslova garancije kadarkoli v garancijskem roku, s pravovarstvenim zahtevkom omejena enako, kot iz naslova jamčevalnega zahtevka. Garancije za kvalitetno izvedbo gradbenih del OZ ne ureja. Urejajo pa jo posebne gradbene uzance (Ur. list SFRJ, št. 18/77, v nadaljevanju: PGU). Pravdni stranki sta se v 16. členu Pogodbe izrecno sklicevali na uporabo PGU. Te v določbah o garanciji za kakovost izvedenih del (83. do 91. člen PGU) ne predvidevajo prekluzivnega roka za sodno uveljavljanje pravic. Vendar imajo PGU kot kodificirani poslovni običaji regulativno in razlagalno funkcijo; uporabljajo se za vprašanja, ki v določbah OZ niso urejena ali so urejena drugače. PGU se tako uporabljajo za razmerja iz gradbene pogodbe subsidiarno glede tistih vprašanj, ki niso urejena niti s pogodbenimi niti dispozitivnimi določbami OZ. Ker vprašanja sodnega uveljavljanja pravic iz garancijskih zahtevkov iz gradbene pogodbe ne urejajo, je treba odgovor na vprašanje, ali enoletni prekluzivni rok iz drugega odstavka 663. člena OZ velja tudi za garancijske zahtevke iz gradbene pogodbe, iskati z razlago zakonskih določb. OZ pa glede sodnega uveljavljanja pravic med jamčevalnimi in garancijskimi zahtevki ne razlikuje. Določbe 663. člena OZ se tako uporabljajo ne le za jamčevalne zahtevke, ampak tudi za garancijske. Povedano drugače, kljub temu, da stranka lahko uveljavlja odgovornost iz naslova garancije kadarkoli v garancijskem roku, je s pravovarstvenim zahtevkom omejena enako, kot iz naslova jamčevalnega zahtevka. Tožbo je torej treba vložiti v roku enega leta od zahteve za odpravo napak, ne glede na to, ali gre za zahtevek iz pogodbeno dogovorjene garancije ali za jamčevalni zahtevek na podlagi zakona. Namen takšne ureditve je, kot je pojasnilo tudi sodišče prve stopnje, da podjemnik (enako velja za izvajalca gradbenih del) ni v negotovosti glede dokončne ureditve razmerja. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da ni prišlo do uspešne primopredaje objekta tožeči stranki kljub temu, da je bila tožena stranka k primopredaji pozvana, zaradi česar niso začeli teči garancijski roki po prvem odstavku 12. člena Pogodbe. To v predmetni zadevi ni pravno pomembno, saj tožeča stranka ni v roku vložila pravovarstvenega zahtevka iz tega naslova.

15. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je višje sodišče v pritožbenem postopku vezano, izhaja, da je tožeča stranka o napakah v zvezi s svetlobnim jaškom in v zvezi s hidroizolacijo, za katere uveljavlja povračilo stroškov odprave po drugem izvajalcu, toženo stranko obvestila že 24. 3. 2007 oz. 18. 4. 2007, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo iz zaslišanja zakonitega zastopnika tožeče stranke, najkasneje pa z dopisom z dne 17. 10. 2007 (priloga A13 spisa), ko je tožeča stranka po njenih trditvah toženo stranko obvestila o zaključku medsebojnih obveznosti. Ob upoštevanju dejstva, da je bila napaka odpravljena 1. 12. 2009, predlog za izvršbo pa vložen 25. 1. 2010, je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka zamudila enoletni prekluzivni rok za vložitev tožbe, pravilen.

16. Ker je rok iz prvega odstavka 635. člena OZ prekluzivni rok materialnega prava, je po poteku tega roka tožeča stranka izgubila pravico do tožbe. Če pa tožba ni dopustna, jo je treba zavreči (prvi odstavek 274. člena ZPP(3)). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, vendar je višje sodišče ugotovilo, da procesni položaj tožeče stranke zaradi tega ni nič slabši od položaja, ki bi nastal, če bi bila tožba zavržena, zato te odločitve ni spreminjalo. Ker je tožeča stranka po poteku roka pravico iz garancije izgubila, zahtevka tudi v primeru, če bi bila tožba zavržena, ne bi mogla ponovno uveljavljati (prim. VS Sodba II Ips 561/1996 z dne 9. 4. 1998).

17. Pritožba graja tudi stroškovno odločitev v drugem odstavku izreka, in sicer, da sodba nezakonito priznava toženi stranki nagrado za več narokov, čeprav nagrada za udeležbo na naroku na eni stopnji pripada odvetniku samo enkrat in ne za vsak narok posebej, če je narokov več. Sodišče prve stopnje je v drugem odstavku izreka sodbe v zvezi s popravnim sklepom pod red. št. 36 spisa z dne 13. 5. 2011 tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 898,32 EUR pravdnih stroškov. Iz obrazložitve izhaja, da je toženi stranki priznalo 183,30 EUR nagrade za postopek, dvakrat 169,20 EUR za narok, dvakrat potne stroške, 20,00 EUR materialnih izdatkov, vse z DDV, in 195,00 EUR sodne takse za tožbo. Pritožba utemeljeno opozarja, da Zakon o odvetniški tarifi v postavki št. 3102 določa enotno nagrado za narok, ne glede na število opravljenih narokov (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011). Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in nagrado znižalo za en narok, torej 169,20 EUR in 20 % DDV (33,84 EUR) kar skupaj znaša 203,04 EUR.

18. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom v izpodbijanem drugem odstavku izreka sodbe na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremenilo tako, da se pravdni stroški, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, znižajo za 203,04 EUR. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pa je pritožbo zavrnilo in v prvem odstavku izreka izpodbijano sodbo potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

19. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Sodbo sodišča je izpodbijala v celoti, vendar je uspela zgolj glede odločitve o delu stroškov pravdnega postopka.

(1) Ta določa: Pravica naročnika ali drugega pridobitelja nasproti izvajalcu oziroma projektantu iz njune odgovornosti za napake preneha v enem letu od dneva, ko je o napaki obvestil projektanta oz. izvajalca.

(2) Prvi odstavek 635. člena OZ: Naročnik, ki je podjemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, po enem letu od tega obvestila ne more več sodno uveljavljati svoje pravice.

(3) Ta določa: Po predhodnem preizkusu tožbe izda predsednik senata sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost (18. člen), da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo, da o tožbenem zahtevku že teče pravda, da je stvar pravnomočno razsojena, da je bila o spornem predmetu sklenjena sodna poravnava ali da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe.