Jedro

Sodišče bi moralo odpraviti neskladje v izvedeniškem mnenju z dopolnitvijo izvedeniškega mnenja oziroma z zaslišanjem izvedenca.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu glede dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, glede odškodnine za premoženjsko škodo in glede stroškov postopka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, glede prisojene odškodnine za prestani strah pa tako spremeni, da je tožena stranka poleg že dosojenega zneska tožniku dolžna plačati še 700 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2016 dalje.

Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem ter nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 2.821,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2016 dalje in zakonske zamudne obresti od že plačanega zneska odškodnine od 22. 1. 2016 do 22. 3. 2016, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je v plačilo naložilo pravdne stroške v višini 947,84 EUR.

2. Zoper zavrnilni del sodbe vlaga pritožbo tožnik. Opozarja, da pri dosoji odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem sodišče ni upoštevalo artroskopije in bolečin ter nelagodnosti v zvezi s tem postopkom, ker je zaključilo, da je bila potrebna zaradi predhodne poškodbe. Iz izvedeniškega mnenja izvedenca G. izhaja, da so bile predhodne poškodbe vzrok daljšemu zdravljenju, poškodba z 20. 12. 2012 pa je bila sprožilni faktor za težave, ki so se stopnjevale. Artroskopija je bila torej potrebna zaradi poškodbe z 20. 12. 2012. Sodišče ni upoštevalo hudih telesnih bolečin, ki jih je ugotovil izvedenec G. Tožnik je podal pripombe na mnenje izvedenca, a ga sodišče ni zaslišalo, niti mu ni odredilo izdelave dopolnilnega izvedeniškega mnenja. Napačna je zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnih posledic. Iz izvedeniškega mnenja G. izhaja, da je nezgoda pri tožniku pustila trajne posledice, ki so bile ocenjene na 5 %. Tožnik zaradi nezgode še vedno trpi in je upravičen do odškodnine iz tega naslova. Pojasnil je, kakšne težave ima in kaj lahko počne s povečanim naporom. Za strah je tožniku dosojena prenizka odškodnina. Čeprav je sodišče verjelo tožniku, da se je trčenja močno ustrašil, mu je za primarni strah priznalo zgolj 500 EUR, prenizko je odmerjena tudi odškodnina za sekundarni strah. Tožnik ni vedel, kako bo s poškodovanimi sklepi, potrebne so bile terapije, pregledi, diagnostika in še artroskopija, strah za končni izid pa je trajal dalj časa. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo del stroškov iz naslova opravljenih prevozov na zdravljenje, ko je priznalo le 21,60 EUR za prevoženih 120 km. Tožnik je pojasnil, katere stroške je imel v zvezi z zdravljenjem, pri čemer gre za prevožene kilometre, ki so tožniku dejansko nastali. Sodišče ni obrazložilo, zakaj mu je od vtoževanih 1.287 km priznalo le 120 km in na kaj se priznani kilometri nanašajo. Tudi ni navedlo konkretnega razloga, zakaj je upoštevalo le ceno 0,18 EUR za prevoženi kilometer in ne 0,37 EUR.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Tožnik se je poškodoval v prometni nezgodi 20. 12. 2012, v kateri je bilo zaradi močno poledenega cestišča udeleženih več vozil, med njimi tudi vozilo zavarovanca tožene stranke, ki je zadelo v sprednji del tožnikovega vozila. Temelj odškodninske odgovornosti med strankama ni sporen.

5. Tožnik je v nezgodi utrpel lahko telesno poškodbo, in sicer udarca v desni komolec in levo koleno. Ker je imel omenjena sklepa že predhodno poškodovana in tudi operativno zdravljena, se je v postopku zastavilo vprašanje razmejitve posledic, ki jih je mogoče pripisati škodnemu dogodku, od predhodno obstoječih zdravstvenih težav tožnika. Sodišče je obseg nepremoženjske škode ugotavljalo z dvema izvedencema ortopedoma, pri čemer ni nobenega od njiju zaslišalo, prav tako tudi ni ugodilo tožnikovemu predlogu za dopolnitev izvedeniškega mnenja drugega postavljenega izvedenca G. 6. Po določilu prvega odstavka 253. člena ZPP se dokaz z izvedencem praviloma izvaja ustno na obravnavi. Čeprav to pravilo po sodni praksi predstavlja izjemo, saj izvedenci podajajo izvid in mnenje običajno pisno, je sodišče strankam dolžno omogočiti, da realizirajo svojo pravico do izjavljanja v postopku. Pravica do izjave ni kršena, če izvedenec na pripombe strank odgovori v pisni dopolnitvi izvedeniškega mnenja, kadar s tem odpravi nejasnosti in pomanjkljivosti, na katere se pripombe nanašajo.

7. V obravnavani zadevi je sodišče na pripombe tožnika zoper izvedeniško mnenje prvega izvedenca, ki tožnika ni osebno pregledal, reagiralo tako, da je takoj postavilo novega izvedenca iste stroke, ne da bi skušalo odpraviti pomanjkljivosti v zvezi s prvim izvedeniškim mnenjem. Ko pa je tožnik podal pripombe zoper drugo izvedeniško mnenje in predlog za njegovo dopolnitev, je sodišče ta predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da gre le za komentarje k izvedeniškemu mnenju, zaradi katerih dopolnitev ni potrebna. Pritožba utemeljeno opozarja, da je takšno postopanje sodišča napačno. Tožnik je v pripombah zoper izvedeniško mnenje pojasnil nejasnosti v mnenju glede škode, ki mu je nastala v zvezi s posegom artroskopije 24. 4. 2014 in s tem povezanimi nevšečnostmi. V izvedeniškem mnenju je pri medicinski dokumentaciji povzeto, da je kirurg po artroskopiji ugotovil, da ni več preskoka pri upogibanju kolena, pri čemer je del težave pripisal poškodbi z 20. 12. 2012, ko je tožnik s kolenom zadel ob armaturno ploščo. Tudi izvedenec sam je v mnenju navedel, da je, glede na predhodno poškodovanost kolena in operacije, poškodbeni dogodek predstavljal sprožilni faktor za težave, ki so se tekom leta 2013 stopnjevale. Zato so bili potrebni še številni drugi diagnostični pregledi in terapije oziroma diagnostični in terapevtski posegi. Izvedenec je torej govoril o terapevtskih posegih, med katere sodi tudi artroskopija. Te pa neposredno med nelagodnostmi v zvezi z zdravljenjem tožnikove poškodbe v 2. točki izvedeniškega mnenja ni navedel. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožniku, da bi sodišče neskladje v izvedeniškem mnenju moralo odpraviti z dopolnitvijo izvedeniškega mnenja oziroma z zaslišanjem izvedenca. S to opustitvijo mu je bila kršena pravica do izjave, dejansko stanje pa je bilo nepopolno ugotovljeno. Pritožba nadalje utemeljeno opozarja, da sodišče tožniku kot posledic nezgode ni priznalo hudih telesnih bolečin, čeprav jih je izvedenec G. pripisal nezgodi, česar ni obrazložilo. Podana je zato tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339.člena ZPP. V zvezi z dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo v zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi v zvezi z zdravljenjem je zato pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče naj v nadaljevanju postopka izvede dokaz z zaslišanjem izvedenca ortopeda G., ki naj se ponovno opredeli do obsega telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ki so tožniku nastale zaradi škodnega dogodka oziroma je ta predstavljal za njih sprožilni faktor.

8. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik zaradi obravnavanega škodnega dogodka ne trpi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Obe izvedeniški mnenji sta v tem delu jasni, saj pripisujeta tožnikove zdravstvene težave poškodbam, ki jih je utrpel v letih 1992, 1994, 2005 in 2006. Tožnik ni prerekal trditev tožene stranke iz pripravljalne vloge s 25. 4. 2016, da je pri njej že v letu 2007 vložil odškodninski zahtevek, v katerem je zatrjeval trajne posledice zaradi zloma in izpaha leve pogačice, zaradi katerih je oviran pri aktivnem udejstvovanju v športu. Njegova invalidnost je bila ocenjena na 7,2 %. Tožnik v tem postopku ne zatrjuje bistveno drugačnih posledic, kot so bile ugotovljene že pred nezgodo in izhajajo iz obširnega povzetka zdravstvene dokumentacije, ki sta ga opravila oba izvedenca. Zato je dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki tožniku ne verjame, da pred škodnim dogodkom ni imel težav, prepričljiva in je posledično pravilna zavrnitev zahtevka glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Na pravilnost odločitve ne more vplivati ugotovitev izvedenca, da je 5 % težav morebiti mogoče pripisati sporni poškodbi, saj gre za zanemarljiv odstotek zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za katerega ni izkazano, da bi vplival na povečanje duševnih bolečin tožnika. Te so bile namreč zatrjevane pavšalno glede na celotno tožnikovo prikrajšanje, ki pa je obstajalo že pred samim škodnim dogodkom.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik ob škodnem dogodku prestajal primarni strah, ko je ugotovil, da zaradi spolzkega cestišča nima nadzora nad vozilom in je trčenje v nasproti vozeče vozilo neizbežno, ter tudi sekundarni strah za izid zdravljenja. Vendar je obe postavki ovrednotilo prenizko, ko je tožniku za prestani strah prisodilo le 800 EUR, pri tem pa zmotno uporabilo določilo 179. člena OZ. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in odškodnino za prestani strah zvišalo za 700 EUR, tako da skupna dosojena odškodnina po tej postavki znaša 1.500 EUR. Takšna odškodnina je skladna s podobnimi primeri iz sodne prakse in predstavlja ustrezno zadoščenje za tožniku nastalo škodo.

10. Čeprav je sodišče prve stopnje pri prisoji denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem štelo, da je mogoče pretežni del vseh nevšečnosti, vključno z zdravniškimi pregledi, pripisati obravnavani nezgodi, kar med drugim izhaja tudi iz izvedeniških mnenj izvedencev ortopedov, tega pri dosoji odškodnine za materialno škodo, nastalo v zvezi s prevozi zaradi zdravljenja, ni upoštevalo. Odškodnino je odmerilo po prostem preudarku, neupoštevajoč dejanski potek zdravljenja. Pritožba zato utemeljeno očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe glede te postavke ni mogoče preizkusiti, kar je terjalo njeno razveljavitev. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje glede na s strani izvedencev ugotovljen potek zdravljenja in tožbene trditve ugotovi obseg potrebnih stroškov za prevoze, pri čemer pritožbeno sodišče soglaša z uporabe postavke 0,18 EUR/km, saj pokriva dejanske stroške goriva.

11. Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od uspeha strank v postopku, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu četrtega odstavka 165. člena ZPP.