Jedro

Tožniku je delovno razmerje zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo že dne 13. 3. 2012, odpoved pa mu je bila vročena šele dne 13. 4. 2012. 30-dnevni rok za prijavo na zavodu za zaposlovanje za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine teče šele od takrat, ko je bil tožnik obveščen o prenehanju delovnega razmerja, to je z vročitvijo odpovedi, zato je bila prijava pri zavodu (20. 4. 2012) pravočasna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 8. 2012 in št. ... z dne 4. 7. 2012. Toženi stranki je naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe ponovno odloči o pravici tožnika do delne invalidske pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je po njenem mnenju rok za vložitev prijave pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje v skladu z določbo 97. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) začel teči s 13. 3. 2012 dalje, torej od prenehanja delovnega razmerja dalje in ne šele od vročitve odločbe o prekinitvi delovnega razmerja, kot to navaja tožnik in kakršno je stališče tudi sodišča prve stopnje. Po določbi 97. člena ZPIZ-1 namreč pridobi zavarovanec pravico do delne invalidske pokojnine, če se v roku 30 dni po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje. Po navedeni določbi torej začne teči predpisani 30 dnevni rok za prijavo na zavodu izrecno od prenehanja delovnega razmerja ali zavarovanja, ki je objektivno dejstvo in tako neodvisno od subjektivne komponente, to je o obveščenosti tožnika o prenehanju delovnega razmerja. Tožniku je s 13. 3. 2012 prenehalo delovno razmerje, ker so s strani delodajalca obstajali razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika. Zato je določbo 97. člena ZPIZ-1 v tem primeru potrebno uporabiti v povezavi z določbo drugega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Slednja namreč določa, da v primeru (kakršen je tudi tožnikov), če delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, delavcu preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, če se ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi. Zakon torej določa, da v teh primerih pogodba o zaposlitvi preneha s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela. Zato dejstvo, kdaj je bil tožnik dejansko obveščen o prenehanju delovnega razmerja oziroma kdaj mu je bila odločba delodajalca o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi vročena, tudi iz tega razloga za odločitev ni merodajna. Tožniku je torej delovno razmerje prenehalo s 13. 3. 2012, na zavodu pa se je prijavil z 20. 4. 2012. S tem je zamudil z zakonom določenim 30 dnevni rok in tako ni izpolnil dodatnega pogoja za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine. Zamudo 30 dnevnega roka za prijavo potrjuje tudi sklep Zavoda RS za zaposlovanje št. … z dne 7. 5. 2012. V zvezi s sodbama, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje in sicer opr. št. Psp 254/2012 z dne 23. 8. 2012 in opr. št. Psp 837/2005 z dne 5. 7. 2006 pa tožena stranka navaja, da ne gre za podobna primera. Sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razščistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 10. 8. 2012, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 4. 7. 2012. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da tožnik nima pravice do delne invalidske pokojnine. Za odločitev v zadevi je odločilen odgovor na vprašanje, ali se je tožnik pravočasno, torej v zakonsko določenem 30 dnevnem roku, prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje.

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami in s krajšim delovnim časom od polnega od 1. 7. 2005 dalje. Med strankama je očitno tudi nesporno, da je tožniku zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delovno razmerje prenehalo s 13. 3. 2012, nadalje, da mu je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena dne 13. 4. 2012 ter da se je nato dne 20. 4. 2012 prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje.

ZPIZ-1 v 97. členu določa, da zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan in zavarovanec, ki je izgubil delo ali po lastni krivdi prekinil delovno razmerje oziroma obvezno zavarovanje ob ali po nastanku invalidnosti, pridobi pravico do delne invalidske pokojnine ali ustreznega denarnega nadomestila po tem zakonu, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja oziroma po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja, prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje.

Ne glede na to, da je tožniku ob uporabi drugega odstavka 111. člena ZDR pogodba o zaposlitvi prenehala s 13. 3. 2012, torej s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, pa je za začetek teka roka za prijavo na Zavodu RS za zaposlovanje odločilno, kdaj je bil tožnik z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi seznanjen, kot to pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje. Tožnik se namreč ni mogel prijaviti že dne 13. 3. 2012, saj je tedaj šele tekel postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da je bila 3. 4. 2012 šele izdana pisna obdolžitev ter da je bil tožnik za 10. 4. 2012 vabljen na zagovor. V tem času je bil izhod postopka negotov, kar pomeni, da se tožnik pred vročitvijo izredne odpovedi o zaposlitvi že zaradi navedenega ni mogel prijaviti na Zavodu RS za zaposlovanje, pa tudi če bi se, bi bila njegova prijava zavrnjena, saj je bil tedaj še vedno v delovnem razmerju. Če bi sprejeli stališče, kot ga zastopa tožena stranka, bi torej tožniku 30 dnevni rok za prijavo na Zavodu RS za zaposlovanje iztekel že dne 12. 4. 2012, torej še pred prejemom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno, je torej potrebno določbo 97. člena ZPIZ-1 tolmačiti tako, da začne teči rok za prijavo na Zavodu RS za zaposlovanje od takrat, ko je bil zavarovanec obveščen o prenehanju delovnega razmerja. Da je potrebna seznanitev, je pritožbeno sodišče poudarilo že v zadevi Psp 254/2012 z dne 23. 8. 2012, kot tudi v zadevi Psp 837/2005 z dne 5. 7. 2006. Gre za podobne primere, torej za vprašanje interpretacije, s katerim dnem začne teči rok za prijavo na Zavodu RS za zaposlovanje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.