Jedro

Ker je tožnica pretežni del obveznega zavarovanja do pridobitve pravice do pokojnine dosegla v zavarovanju za ožji obseg pravic, skladno z 8. odstavkom 34. člena ZPIZ-1 nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Ta določba ni v nasprotju z ustavo, saj pri določitvi pogojev za pridobitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo niso kriteriji osebne okoliščine zavarovancev, temveč oblika zavarovanja v aktivni dobi in višina plačila prispevkov za posamezno obliko zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 8. 8. 2012 in odločba št. ... z dne 28. 5. 2012 in da se tožnici prizna pravica do sorazmernega dela dodatka za pomoč in postrežbo. Stroški tožnice se krijejo iz državnega proračuna.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica po svojem pooblaščencu, saj meni, da je materialno pravna podlaga za odločanje o pravici tožeče stranke v neskladju s 14., 50. in 52. členom Ustave RS in so bile zato v postopku, zaradi nepriznanja pravice tožeče stranke do dodatka za pomoč in postrežbo, kršene njene ustavne pravice. Ureditev po 8. odstavku 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), je v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena Ustave RS, ker brez utemeljenega in razumnega razloga veže pravico do dodatka za pomoč in postrežbo na obseg zavarovanja (širši oziroma ožji obseg zavarovanja) in s tem nedopustno razlikuje med uživalci invalidskih pokojnin. Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo temelji na bolezenskih znakih in okoliščinah uživalca invalidske pokojnine, ki imajo za posledico nemožnost samostojnega opravljanja njegovih osnovnih življenjskih potreb. Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo zato ni pravica, ki bi izvirala iz obsega zavarovanja ali iz obsega vplačanih prispevkov, temveč izhaja iz socialne skrbi za osebe, ki jim je priznana invalidnost in zaradi svojega zdravljenega stanja niso več sami sposobni skrbeti zase ter zato potrebujejo pomoč drugega. Med uživalcem invalidske pokojnine, ki je bil zavarovan za širši obseg pravic in izpolnjuje pogoje za pridobitev dodatka za pomoč in postrežbo po 137. in 139. členu ZPIZ-1, ter med uživalcem invalidske pokojnine, ki je bil zavarovan za ožji obseg pravic in izpolnjuje pogoje za pridobitev dodatka za pomoč in postrežbo po 137. in 139. členu ZPIZ-1, ni nobene razlike glede potrebe po pomoči tretje osebe in potrebe po dodatku za pomoč in postrežbo. Zakonodajalec je z omejitvijo iz 8. odstavka 34. člena ZPIZ-1 zato neupravičeno posegel tudi v pravico tožnice do socialne varnosti iz 50. člena in pravice invalidov iz 52. člena Ustave RS, saj tožnici kot invalidki prve kategorije s preprečitvijo dostopa do dodatka za pomoč in postrežbo jemlje pravico do dostojnega življenja, ki bi ji ga lahko zagotavljala pomoč drugega. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedi v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 8. 8. 2012, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba zoper prvo stopenjsko odločbo Območne enote toženca v A, št. .... z dne 28. 5. 2012. S slednjo je bilo odločeno, da tožnica nima pravice do sorazmernega dela dodatka za pomoč in postrežbo, ker kljub izpolnjevanju pogojev za pridobitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo po 137. in 139. členu ZPIZ-1 ne izpolnjuje pogoja po 8. odstavku 34. člena ZPIZ-1, ki določa, da zavarovanec, ki je pretežni del obveznega zavarovanja do pridobitve pravice do pokojnine dosegel v zavarovanju za ožji obseg pravic, nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožnica je bila z odločbo Območne enote toženca A z dne 27. 10. 2011 razvrščena v prvo kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 2. 12. 2009 dalje in ji je bila priznana pravica do invalidske pokojnine. Tožnica je bila 15 let, 4 mesece in 27 dni zavarovana pri bosansko-hercegovski zavarovalnici, in sicer od 26. 7. 1976 do 14. 1. 1977, in od 23. 5. 1977 do 30. 4. 1992. Od 18. 4. 1996 do 17. 4. 1997 je bila zavarovana iz naslova skrbi za otroka v prvem letu starosti. Devetnajst dni je bila tožnica prostovoljno zavarovana za ožji obseg pravic in sicer v času 23. 8. 2006 do 11. 9. 2006. Tožnica ima tako v Republiki Sloveniji 1 leto in 19 dni zavarovalne dobe, kar je bila podlaga za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Ob 1 letu in 19 dneh slovenske zavarovalne dobe je bilo upoštevanih še 15 let, 4 mesece in 27 dni bosansko-hercegovske zavarovalne dobe. Tožnica ima pretežni del svoje zavarovalne dobe, dopolnjen v zavarovanju za ožji obseg pravic.

Jedro pritožbe se nanaša na trditev tožnice, da je materialnopravna podlaga za odločanje o pravici tožnice do sorazmernega dela dodatka za pomoč in postrežbo v neskladju s 14., 50. in 52. členom Ustave RS, ker brez utemeljenega in razumnega razloga veže pravico do dodatka za pomoč in postrežbo na obseg zavarovanja, in s tem nedopustno razlikuje med uživalci invalidskih pokojnin.

Pravico do dodatka za pomoč in postrežbo imajo na temelju 137. člena ZPIZ-1 uživalci starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine, s stalim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenje potrebe neogibna stalna pomoč in postrežba drugega. Skladno z 8. odstavkom 34. člena ZPIZ-1, zavarovanec oziroma upokojenec, ki je pretežni del skupnega obveznega zavarovanja do pridobitve pravice do pokojnine dosegel v zavarovanje za ožji obseg pravic, nima pravica do delne pokojnine, odmere pokojnine od najnižje pokojninske osnove, do odpravnine in oskrbnine, do varstvenega dodatka, do dodatka za pomoč in postrežbo, do invalidnine, do pravic za primer invalidnosti, razen do invalidske pokojnine in dodatka za rekreacijo.

Zavarovanje za ožji obseg pravic je v 8. členu ZPIZ-1 definirano, kot zavarovanje, izključno za pridobitev pravice do starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine ter za pridobitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo v primeru slepote, ki ga lahko izberejo zavarovanci iz 34. člena zakona, ki plačujejo prispevke od osnove, ki je nižja od najnižje osnove iz 209. oziroma 210. člena ZPIZ-1, vendar ni nižja od zajamčene plače. Sodišče prve stopnje je na podlagi do sedaj navedenega dejanskega stanja citirano materialnopravo podlago pravilno uporabilo, ko je zaključilo, da tožnica v skladu z 8. odstavkom 34. člena ZPIZ-1 nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, ne glede na njeno bolezensko stanje, ki ga je ugotovila invalidska komisija toženca prve stopnje v A dne 29. 2. 2012, saj imajo v skladu s citiranim 8. členom ZPIZ-1 to pravico le tisti upokojenci, ki so bili pred upokojitvijo zavarovani za ožji obseg pravic in so slepi, ne pa ostali zavarovanci oziroma upokojenci, ki so pretežni del skupnega obveznega zavarovanja do pridobitve pravice do pokojnine dosegli v zavarovanju za ožji obseg pravic.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da 8. odstavek 34. člena ZPIZ-1 ni v nasprotju s 14., 50. in 52. členom Ustave RS, saj pri določitvi pogojev za pridobitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo niso kriteriji osebne okoliščine zavarovancev, temveč oblika zavarovanja v aktivni dobi in višina plačila prispevkov za posamezno obliko zavarovanja. V primeru zavarovanja na podlagi obveznega zavarovanja za primer starosti, invalidnosti, smrti, telesne okvare ter potrebe po stalni pomoči in postrežbi zavarovancem, ob izpolnjevanju nadaljnjih zakonskih pogojev, vse te pravice gredo. Če pa se zavarovanci zavarujejo za ožji obseg pravic, torej od osnove, ki je nižja od zavarovalnih osnov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je obseg njihovega zavarovanja ožji, saj so zavarovani le za ožji obseg pravic, torej so zavarovanci zavarovani izključno za pridobitev pravice do starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine, ter za pridobitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo v primeru slepote, ne pa tudi za ostale pravice, ki gredo zavarovancem iz naslova obveznega zavarovanja, oziroma zavarovancem, ki imajo pretežni del skupnega obveznega zavarovanja, doseženega v zavarovanju za širši obseg pravic.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP, v povezavi s 154. členom ZPP je pritožbeno sodišče sklenilo, da krije stroške pritožbe tožeča stranka sama.