Jedro

Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se ne prisoja glede na odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tako ovrednotenje zmanjšanja življenjske aktivnosti, s katerim se nekateri izvedenci medicinske stroke sicer ukvarjajo, po določbah ZOR sploh ni nujno. Če je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi odstotek zmanjšanja tožničine življenjske aktivnosti po oceni izvedenca medicinske stroke, je imelo le še dodaten koristen podatek, ki ga je lahko uporabilo pri odmeri odškodnine za to obliko škode.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo toženima strankama, da morata nerazdelno plačati tožnici, iz naslova odškodnine za škodo iz prometne nesreče z dne 26.7.1991, znesek 2,180.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.1.1994, tj. dneva izdaje sodbe do plačila. Obenem je zavrnilo višji tožbeni zahtevek za plačilo večje odškodnine (še 1,120.000 SIT) in drugačen tek zamudnih obresti (od vložitve tožbe). Odločitev o odmeri odškodnine za ugotovljeno nepremoženjsko škodo je utemeljilo s tem, da je pravična denarna odškodnina za telesne bolečine 800.000 SIT (in ne zahtevanih 1,450.000 SIT), za strah 180.000 SIT (in ne zahtevanih 250.000 SIT), za skaženost 200.000 SIT (in ne zahtevanih 350.000 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1,000.000 SIT (in ne zahtevanih 1,250.000 SIT).

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožničini pritožbi in odločitev o teku zamudnih obresti delno spremenilo, tako da jih je prisodilo od 9.12.1993, tj. dneva glavne obravnave dalje. Obenem je zavrnilo tako tožničino pritožbo v preostalem delu kakor pritožbi obeh toženih strank v celoti ter v preostalem delu potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je prva tožena stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe, tako da bo odmerjena odškodnina ustrezno znižana, ali pa razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter novo sojenje na prvi stopnji. Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku) tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijska graja uporabe materialnega prava ni utemeljena. Ta graja je konkretizirana le glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in sicer tako, da sodišče tudi v mnogo hujših primerih, kakor je obravnavani, le redko prisodi za en odstotek zmanjšanja življenjskih aktivnosti 100.000 SIT odškodnine. Na to stališče je treba odgovoriti, da se odškodnina za to obliko škode ne prisoja glede na odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tako ovrednotenje zmanjšanja življenjske aktivnosti, s katerim se nekateri izvedenci medicinske stroke sicer ukvarjajo, po določbah ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih) sploh ni nujno. Po določbah 200. člena ZOR (za prestano škodo) in 203. člena ZOR (za bodočo škodo) se odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerja glede na konkretno, individualno prizadetost oškodovanca. Ta je odvisna od vrste dejavnikov, med katerimi so predvsem: poklic; način in pogoji življenja in dela zunaj poklica, na kar vpliva tudi spol oškodovanca; dejavnosti oškodovanca pred poškodbo, katerih zaradi njenih trajnih posledic ne more opravljati ali vsaj ne brez povečanih naporov; starost oškodovanca ob poškodbi, ki je pomembna zlasti za presojo bodoče škode. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tako z izvedencem kakor z zaslišanjem tožnice ugotovilo dejstva, ki so za individualizacijo odškodnine pomembna. Če je pri tem na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo tudi odstotek zmanjšanja tožničine življenjske aktivnosti po oceni izvedenca medicinske stroke, je imelo le še dodaten koristen podatek, ki ga je lahko uporabilo pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Druga tožena stranka v reviziji izrečno omenja le še odškodnino za telesne bolečine in jo graja zgolj pavšalno, češ da niso trajale toliko časa in bile take jakosti, da bi bila upravičena tako visoka odškodnina. Ni potreben konkreten odgovor na tako grajo uporabe materialnega prava, saj bi lahko vseboval le ponavljanje dejanskih ugotovitev o prestanih in bodočih telesnih bolečinah iz sodbe prve stopnje. Sodišče druge stopnje je te dejanske ugotovitve, kakor tudi one glede drugih oblik škode, sprejelo kot pravilne. Druga tožena stranka z obema sodbama razpolaga, zato bi bilo vsako ponavljanje dejanske podlage izpodbijane sodbe čisto odveč.

Pri konkretni vsebini revizijske graje uporabe materialnega prava in pavšalnem stališču revizije, da je priznana odškodnina previsoka (pa brez predloga, kolikšna odškodnina bi bila po njeni presoji pravična), revizijsko sodišče v bistvu ni moglo opraviti drugega preskusa odmere odškodnine, kakor je tisti, ki ga opravi tudi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Ta revizijski preskus gre tudi v smeri primerjalne presoje te denarne odškodnine po merilih pravnega standarda "pravična denarna odškodnina" iz 1. odstavka 200. člena ZOR, ob upoštevanju dodatnega zakonskega izhodišča iz 2. odstavka 200. člena ZOR (pri odmeri denarne odškodnine sodišče gleda na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom). Ta merila in izhodišča veljajo po 203. členu ZOR tudi za bodočo nepremoženjsko škodo.

To pomeni predvsem tudi upoštevanje v sodni praksi znanih primerov tovrstnih oblik nepremoženjske škode (v razponu od tistih najblažje stopnje pa do katastrofalnih škod) in v sodni praksi izoblikovanih, uporabljenih in uveljavljenih meril za odmero odškodnin v razponih (ustreznih prejšnjemu razponu) od najmanjših do največjih odškodnin za nepremoženjsko škodo. Pri tej presoji je revizijsko sodišče spoznalo, da so dejstva, ki so (glede vseh štirih oblik tožničine nepremoženjske škode) natančno ugotovljena v sodbi prve stopnje in jih je sodišče druge stopnje vzelo za podlago svoje pravne presoje v izpodbijani sodbi, narekovala izpodbijano odločitev sodišča druge stopnje. Z njo torej ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, kakor druga tožena stranka neutemeljeno zatrjuje v reviziji.

Po vsem obrazloženem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP treba zavrniti.