Jedro

Po ustaljeni sodni praksi sicer ni zakonske ovire za uveljavljanje zahtevkov, ki merijo na civilno delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku (brez predhodnega nepravdnega postopka in napotitve na pravdo), vendar le, če to opravičujejo posebne okoliščine, ki jih je zato v pravdnem postopku nujno ugotoviti. Vendar pa se v konkretnem primeru, ko se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, zakaj ni bil sprožen nepravdni postopek, postavi vprašanje, kaj bo tožeča stranka dosegla z ugotovitvenim zahtevkom. Z zahtevkom, kot ga je postavila tožnica, namreč skupno premoženje ne bo razdeljeno.

Izrek

Pritožbam se ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pod I., II. in III. sodbe in v odločitvi o stroških postopka razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v postopku, ki je tekel na podlagi neposredno vložene tožbe (brez predhodnega nepravdnega postopka v sporu bivših zakoncev po 58. in 59. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - v nadaljevanju ZZZDR) pod I. sodbe ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada skupno premoženje, ki se nahaja v Sloveniji: elementi v kuhinji, ležišče v kuhinji, TV sprejemnik, preproga v kuhinji, zamrzovalna skrinja, pralni stroj, mikrovalovna pečica, štedilnik, posteljnina, telefonski aparat, pisarniška miza in računalnik, DVD predvajalnik, v hiši v B. pa dva štedilnika, pralni stroj, hladilnik, sedežna garnitura, telefonski aparat in gotovina v višini 18.000,00 EUR z deležem toženke (pravilno tožnice) 1/3 in z deležem toženca 2/3. Pod II. je ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank ne spadajo denarna sredstva, ki se nahajajo na TRR ... d.d. toženca. Pod III. je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Sklenilo pa je, da se pravdni postopek v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank spada posoda in posteljnina v stanovanju v V. in v hiši v B. zaradi umika s strani tožeče stranke ustavi. Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške pravdnega postopka v višini 1.281,00 EUR.

Obe pravdni stranki sta se zoper sodbo pravočasno pritožili. Tožnica v pritožbi navaja, da vlaga pritožbo zoper I. izreka sodbe glede višine njej priznanega deleža in v odločitvi pod II. glede denarnih sredstev na TRR toženca. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da so zaključki sodišča napačni in da sta deleža pravdnih strank enaka. Izpostavlja, da ni bila v delovnem razmerju in prejemala dohodkov, je pa v tem času skrbela za družino, za skupno hčerko E. in opravljala vsa gospodinjska dela, skrbela pa je tudi za toženčevega sina s posebnimi potrebami. Izpodbija tudi odločitev sodišča v delu, ko je sodišče štelo, da sredstva na tekočem računu toženca na predstavljajo skupnega premoženja. Pri tem izpostavlja, da toženec svojih trditev o tem, koliko sredstev je dobil s smrtjo prve žene in hčerke ni z ničemer dokazal, zato sodišče takšnih nedokazanih trditev ne bi smelo upoštevati. Enako velja tudi za odškodnine. Obstoj denarnih sredstev najmanj v višini 22.000,00 EUR na tekočem računu toženca je izkazan, zato bi sodišče moralo zaključiti, da ta sredstva predstavljajo skupno premoženje. Pravdni stranki sta ves čas živeli zelo skromno in varčevali, toženec pa je vsa privarčevana sredstva polagal na svoj transakcijski račun. Zato ta sredstva vsekakor predstavljajo skupno premoženje. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugotovi, da je delež na skupnem premoženju obeh zakoncev enak, in da spadajo v skupno premoženje tudi denarna sredstva v višini 22.000,00 EUR na toženčevem transakcijskem računu ali pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču v ponovno sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka z obširnimi pritožbenimi navedbami uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve pravil postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, izpodbija pa predvsem zaključke sodišča prve stopnje v delu, ko je sodišče zaključilo, da spada v skupno premoženje tudi 18.000,00 EUR. Z obširnimi pritožbenimi navedbami, s katerimi tudi širi trditveno podlago sodišču očita napačne zaključke in napačno oceno dokazov, sodišču pa tudi očita, da v sodbi ni natančneje pojasnilo svojega izračuna glede obstoja gotovine v znesku 18.000,00 EUR. Sodišče je o tem odločalo kljub pomanjkljivi trditveni podlagi tožnice, ki niti ni navedla, kolikšni so bili mesečni prihranki družine. Prav tako je sodišče napačno ugotavljalo njegov prihodek s splošno znanimi dejstvi o zaslužku rudarjev, čeprav to ni splošno znano dejstvo. Breme in navedbe in dokazovanje dohodka toženca je zmotno prevalilo na njega, s tem pa napačno uporabilo 212. člena ZPP. Sodišču očita, da so zaključki o tem, da je bila najdena gotovina v novembru 2011 v nasprotju z izpovedbo same tožnice. Iz te izpovedbe izhaja, da sta zakonca od leta 2009 živela ločeno in od takrat dalje nista mogla skupaj ustvarjati premoženja. Sodišču tako očita, da v sodbi ni obrazložilo, katero obdobje je štelo za pomembno glede ugotavljanja obsega skupnega premoženja. Tožnica tekom postopka ni podala navedb o tem, koliko denarja naj bi prihranila s tožencem v gotovini, ampak samo zatrjuje, da spada v skupno premoženje celotna gotovina, kar pa je v nasprotju z njenimi navedbami in tudi z ugotovitvijo sodišča, da naj bi toženec tudi po letu 2009 in 2010 dvigoval s tekočega računa celotno pokojnino in sinovo invalidnino. Zakonska zveza pravdnih strank je razpadla že pred razvezo v letu 2009. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 339. člena ZPP vidi v tem, ker je sodišče nepopolno povzelo izpovedbe pravdnih strank in se na te navedbe sklicevalo v sodbi. Zaradi tega je posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje. Navaja še, da nikoli ni imel gotovine doma, da iz fotografij, ki jih je predložila tožnica ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, da gre za te zneske, lahko bi šlo tudi za ponaredke. Razen tega pa količina denarja iz fotografij tudi ni razvidna in je ni mogoče ugotoviti. V nadaljevanju pritožbe prereka dokazne zaključke sodišča prve stopnje glede izpovedbe hčerke in poudarja, da ima hčerka do njega negativen odnos in da je v njeni izpovedbi zaznati prizadevanje, da bi ga čimbolj očrnila. Zato se sodišče ne bi smelo opreti na njeno izpovedbo, razen tega pa je njena izpovedba si tudi nasprotujoča. Glede deleža na skupnem premoženju priznava, da bi lahko tožnica imela kvečjemu delež 1/4, sam pa v višini 3/4 ter ponavlja, da iz tožbenih navedb ni razviden obseg skrbi tožnice za dom in za otroke. Nato ponavlja svoje navedbe o tem, da tožnica doma ni delala in ni skrbela za gospodinjstvo in za otroke, da je bila ves čas brezposelna, medtem ko je bil sam ves čas zaposlen. Za potrditev teh navedb se ponovno sklicuje na izpovedbo svoje sestre. Sodišču očita, da je v sodbi le pavšalno navedla, da je tožnica skrbela za otroke, iz sodbe pa ni razvidno, da bi sodišče upoštevalo, da je bila skrb za toženčevo prvo hčerko kratkotrajna, saj se punčka utopila. Tudi starejši sin se je po približno sedmih letih od družine odselil. Sodišču očita, da ni upoštevalo, da se je v letu 2000 upokojil in da je od takrat tudi sam skrbel za gospodinjstvo. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ne ugodi v delu, ki se nanaša na gotovino v višini 18.000,00 EUR ter dosodi, da znaša delež pravdnih strank na skupnem premoženju 1/4 za tožnico in 3/4 za toženca ter skladno s tem odloči o stroških postopka, tožnici pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Toženec je vložil odgovor na pritožbo tožeče stranke, tožeča stranka pa je sama v spis vložila vlogo kot odgovor na pritožbo tožene stranke.

Pritožbi sta utemeljeni.

Kako poteka postopek za razdružitev skupnega premoženja je določeno v Stvarnopravnem zakoniku (SPZ), Zakonu o nepravdnem postopku (ZNP) in Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). ZZZDR ima materialnopravne določbe in izhaja iz načela, da je vse premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena). Premoženje, ki ga ima zakonec pred sklenitvijo zakonske zveze je njegovo posebno premoženje (prvi odstavek). Ni potrebno, da je delo skupno in tudi ni potrebno, da sta oba zakonca zaposlena, saj je tudi delo v gospodinjstvu in skrb za otroke oblika dela, seveda pa je nujna predpostavka življenjska skupnost. Velja načelo, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Ker velja torej domneva, da se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, mora tisti zakonec, ki zatrjuje, da je njegov delež večji, to tudi dokazati. V drugem odstavku 59. člena pa je določeno, kaj mora sodišče v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju upoštevati. Ni pomemben zgolj dohodek vsakega zakonca, ampak tudi druge okoliščine kot npr. pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanje pri opravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Zato je dolžnost sodišča, da v pravdah, kjer ugotavlja delež enega in drugega zakonca upošteva vse te okoliščine, pri tem pa velja, da se višji dohodki enega od zakoncev ob izenačenem prispevkov obeh zakoncev k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino morajo odraziti v večjem deležu na skupnem premoženju (1).

Postopek delitve skupnega premoženja urejata SPZ in ZNP v členih 128 do 130. Gre za nepravdni postopek (70. člen SPZ), ki se začne na predlog predlagatelja (118. in 119. člen ZNP). Če pa je med udeleženci spor o predmetu delitve ali o velikosti njihovih deležev, pa nepravdno sodišče v skladu z določbami 9. in 10. člena ZNP prekine nepravdni postopek in tistega udeleženca, katerega pravico šteje za manj verjetno napoti na pravdo. Že s tem sklepom nepravdni sodnik odloči, kateri od zakoncev ima manj verjetno pravico, zato bo dokazno breme v pravdnem postopku na njemu. Po ustaljeni sodni praksi sicer ni zakonske ovire za uveljavljanje zahtevkov, ki merijo na civilno delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku (brez predhodnega nepravdnega postopka in napotitve na pravdo), vendar le, če to opravičujejo posebne okoliščine, ki jih je zato v pravdnem postopku nujno ugotoviti (2). Vendar pa je v konkretnem primeru, ko se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, zakaj ni bil sprožen nepravdni postopek postavi vprašanje, kaj bo tožeča stranka dosegla z ugotovitvenim zahtevkom. Pri ugotovitveni tožbi (181 člen ZPP), razen kadar je stranka napotena na pravdo s takšnim zahtevkom, je pravovarstveni interes za vložitev takšne tožbe procesna predpostavka, saj se z ugotovitveno sodbo obstoj pravice ali pravnega razmerja le ugotavlja in takšna ugotovitvena sodba nima učinka izvršljivosti. Z zahtevkom, kot ga je postavila tožnica skupno premoženje ne bo razdeljeno (3). Pritožbeno sodišče, čeprav se sodišče prve stopnje s tem ni ukvarjalo predpostavlja, da ima tožeča stranka namen po pravnomočnosti te sodbe v nepravdnem postopku predlagati razdružitev solastnega premoženja. Vsekakor pa se bo sodišče prve stopnje moralo ukvarjati s temi procesnimi problemi in predvsem glede na dosedanji potek ugotavljati pravni interes za takšno tožbo glede na to, da je tožnica vložila ugotovitveni zahtevek in ne dajatvenega. Takšen teoretičen uvod je potreben zato, ker sodišče prve stopnje ni presojal zahtevka tožeče stranke kot predlog za razdružitev skupnega premoženja v nepravdnem postopku in ravnalo v skladu z 9 in 10. členom ZNP.

Ker je bila preskočena prva faza postopka in se je postopek začel s tožbo in ugotovitvenim zahtevkom, je bilo dolžno sodišče prve stopnje uporabiti vsa pravila pravdnega postopka, tako tudi pravila o dokaznem bremenu in o popolnosti (nepopolnosti) tožbe. Prav gotovo pa bi moralo dejansko stanje ugotavljati glede na pravno podlago in v skladu z metodološkim napotkom 8., 212. ter 215. člena ZPP in seveda v okviru trditvene podlage in dokaznega bremena. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje samo zaključevalo pomembna dejstva glede sredstev na toženčevem računu in da toženec ugovora o tem, da so bila ta sredstva njegovo posebno premoženje, ni niti argumentiral niti konkretiziral, še manj pa za ta dejstva predložil dokaze. Sodišče prve stopnje je zaključke o tem, da premoženje na tekočem računu toženca na predstavlja skupno premoženje napravilo le na podlagi pavšalnih navedb, ne da bi upoštevalo pravila o dokaznem bremenu. Že iz tega razloga je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljaviti in sodišču vrniti v ponovno obravnavanje. Sodišče prve stopnje pa je ugotavljalo premoženjsko stanje oziroma pridobivanje premoženja brez konkretnejših trditev in štelo, da je bilo toženčevo premoženjsko stanje boljše, pri tem pa celo navedlo, da je sicer splošno znano dejstvo, da so rudarji relativno dobro zaslužili, kar pa ni pravilno. Takšne zaključke toženec utemeljeno izpodbija, saj dejstvo zaslužka ne more predstavljati splošno znanega dejstva, ki ni podvrženo dokazovanju (ZPP, člen 214/5). Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu napačno uporabilo določbe ZPP, ki v 7 in 212 členu določa, na kateri strani je trditveno in dokazno breme. Gre za relativno kršitev, ki jo toženec uveljavlja in ki ima vpliv na pravilno odločitev, zato je bilo potrebno tudi iz tega razloga sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti (ZPP člen 354).

Tožnica utemeljeno opozarja na napačne zaključke sodišča prve stopnje glede sredstev na tekočem računu toženca in na to, da so bile toženčeve trditve le pavšalne. Na tožencu je dokazno breme, da konkretno zatrjuje in dokaže svoje posebno premoženje. Zato pritožnica pravilno opozarja na ugotovljena dejstva, ki se nanašajo na sredstva na tekočem računu in na toženčevo pavšalno zanikanje ter na preuranjene zaključke o tem, da sredstva ali vsaj del sredstev ne predstavlja skupnega premoženja. Tudi zaključki sodišča prve stopnje v točki 14 sodbe so arbitrarni in kot taki neprepričljivi. Zato je pritožba tožeče stranke tudi v tem delu utemeljena.

Tožena stranka pa neutemeljeno z obširnimi pritožbenimi navedbami graja zaključke sodišča prve stopnje glede ugotovitev sodišča o tem, da predstavlja tudi znesek 18.000,00 EUR skupno premoženje, pri tem pa izpodbija samo enega od izvedenih dokazov (fotografije). Sodišče prve stopnje obstoj teh sredstev ugotovilo ne le zgolj s fotografijami, ampak tudi na podlagi izpovedbe tožnice in pa priče, skupne hčerke pravdnih strank. Dokazna ocena je stvar sodišča prve stopnje in zgolj dejstvo, da ima hčerka pravdnih strank negativen odnos do očeta, ne more pomeniti, da se priča laže, še posebno glede na toženčevo izkazano premoženjsko stanje. Navedbe o tem, da bi morala tožnica napraviti jasne fotografije z razgrnitvijo denarja pa predstavljajo pritožbeno novoto, saj tožena stranka teh dejstev v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala.

Ne držijo tudi pritožbene navedbe toženca, da iz tožbenih navedb ni razviden obseg skrbi tožnice; tožnica je ta dejstva zatrjevala, število družinskih članov in čas skrbi ni bilo sporno, res pa je, da izpovedbe strank ne morejo nadomestiti trditvene podlage. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji nikoli ni oporekala trditvam tožnice o tem, do kdaj je trajala življenjska skupnost, sodišče je le-to ugotovilo na podlagi dejstev, ki jih je zatrjevala tožnica in ki niso bila prerekana, zato tega dejstva toženec s pritožbo ne more več izpodbijati.

Ko tožnik v pritožbi izpostavlja svoje delo (na strani 7 pritožbe) in svoj finančni prispevek, ki ga ni nikoli konkretiziral, pozablja na dejstvo, da v kolikor ne bi bilo tožnice, tudi sam ne bi mogel toliko delati. Zato neutemeljeno izničuje tožničin prispevek. Je pa res, da utemeljeno opozarja na pavšalne zaključke sodišča prve stopnje.

Zaradi nepravilne uporabe določb ZZZDR in pavšalne dokazne ocene je pritožba tožnica utemeljena, utemeljena je pritožba tudi toženca, zaradi tega je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču v ponovno odločanje (ZPP člen 355), v katerem bo sodišče moralo upoštevati vse svoje navedeno. Ker je skupno premoženje enovit pojem, je bilo potrebno razveljaviti celotno odločitev sodišča prve stopnje tudi v tistem delu, kjer toženec delno priznava tožnici delež na skupnem premoženju. To dejstvo bo sodišče moralo upoštevati kot neprerekano dejstvo.

Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Stroški pritožbenega postopka pa so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Op. št. (1): Tako odločba Vrhovnega sodišča RS, sodba II Ips 41/2012, II Ips 647/2008, II Ips 427/2010. Op. št. (2): Tako II Ips 22/1998. Op. št. (3): Tako II Ips 784/2009, II Ips 734/2009, II Ips 321/2010.