Jedro

Zakon o kazenskem postopku predpisuje zgolj vsebino odredbe, s katero preiskovalni sodnik odredi s strani državnega tožilca predlagani ukrep, ne predpisuje pa oblike odredbe oziroma njene notranje strukture.

Dokazi, zbrani s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, odrejenimi zoper drugo osebo, se lahko uporabijo, kadar organi pregona ob izvajanju odredbe v okviru, kot je bila izdana, nenamerno oziroma naključno naletijo na dokaz, ki ima obremenilni značaj.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni I.J. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 9.3.2006 obsojenega I.J. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj zlorabe prostitucije po prvem odstavku 185. člena KZ-B, v zvezi s členom 25. KZ, nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po tretjem in drugem odstavku 311. člena KZ-A, dveh kaznivih dejanj spravljanja v suženjsko razmerje po prvem odstavku 387. člena KZ, v zvezi s členom 25. KZ in treh kaznivih dejanj nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ-94 in KZ-A ter mu zanje izreklo enotno kazen pet let zapora. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 20.12.2007 pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo, obsojenca oprostilo storitve dveh kaznivih dejanj spravljanja v suženjsko razmerje po prvem odstavku 387. člena KZ, spremenilo opis kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po prvem odstavku 185. člena KZ-B, v zvezi s členom 25 KZ ter mu izreklo enotno kazen eno leto in devet mesecev zapora. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v uvodu katere je uveljavljal razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Glede absolutnih bistvenih kršitev določb postopka je v zahtevi navedel, da je iz odredb preiskovalnega sodnika razvidno, da utemeljeni razlogi za sum storitve kaznivih dejanj, ki so se v tem kazenskem postopku očitala obdolžencu, v fazi odreditve prisluhov niso obstajali in jih preiskovalni sodnik tudi ni navedel in obrazložil, kakor tudi ni obrazložil drugih pogojev po ZKP. Ker se pravnomočna sodba opira na dokaze, ki bi morali biti izločeni oziroma na dokaze, na katere se sodba ne more opreti, je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V zahtevi za varstvo zakonitosti nato natančno in zelo obsežno kronološko opiše izvajanje prikritega preiskovalnega ukrepa, pri katerem naj bi bile storjene nezakonitosti, ki bi morale pripeljati do izločitve dokazov, pridobljenih neposredno z izvajanjem prikritega preiskovalnega ukrepa ali ki na podlagi teorije o sadežu zastrupljenega drevesa izvirajo iz tako pridobljenih dokazov, natančno specificiranih v pisnem predlogu obrambe z dne 26.3.2002. Obrazloženo izpodbija in odreka zakonitost predvsem štirim odredbam preiskovalnega sodnika in sicer odredbi z dne 19.4.2001, katere izrek se nanaša izključno na kaznivo dejanje po 249. členu KZ in je zato policija glede na izrek odredbe natančno vedela, da nima podlage za prisluhe obsojenemu zaradi kaznivega dejanja po 311. členu KZ, enako velja tudi glede odredbe z dne 18.5.2001. V zvezi z odredbama z dne 21.5.2001 in 2.6.2001 pa graja standard obrazloženosti navedenih odredb, saj bi preiskovalni sodnik moral vsakič ob izdaji odredbe konkretno ugotoviti in obrazložiti, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo odredbe in se v nobenem primeru ne more sklicevati na obrazložitve iz svojih prejšnjih odredb. Navaja še, da sta policija in tožilstvo potrebnost izvajanja ukrepa po 150. členu ZKP zoper I.J. utemeljila izključno s podatki, ki jih je policija izvedela ob prisluškovanju telefonskim razgovorom D.M., ko se je slednji pogovarjal z I.J., zoper katerega pa tedaj ni obstajala nobena odredba o prisluhih, zato informacije, ki so utemeljevale razloge za sum, da se pripravlja kaznivo dejanje, niso bile pridobljene iz neodvisnih in nekontaminiranih virov. Poleg tega so kriminalisti najpozneje v mesecu aprilu 2001 vedeli, da I.J. ni dobavitelj ponarejenih bankovcev D.M. in s tem tudi ni osumljenec kaznivega dejanja po 249. členu KZ. Ugotavlja, da je bila v izreku odredbe z dne 21.5.2001 opredeljena kvalificirana oblika kaznivega dejanja posredovanja pri prostituciji po drugem odstavku 186. člena KZ, ki je glede na predpisano kazen zakonska podlaga za odreditev ukrepa po določbi 3. točke drugega odstavka 150. člena ZKP, obtožba pa je bila vložena le za temeljno obliko kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena ZKP, kot kršitev v zvezi s tem pa izrecno uveljavlja, da je bila izdana odredba nezakonita. Odredbe tudi niso bile izdane v skladu z določili ZKP, ker v njih ni obrazložena in ugotovljena nujnost uporabe posameznega ukrepa v smislu, da se želeni cilj ne more doseči z blažjimi sredstvi oziroma manjšimi posegi v zasebnost. Glede kršitve materialnega zakona zagovornik obsojenca navaja, da se je tekom kazenskega postopka spremenila določba 311. člena KZ. Opis dejanja po obtožbi ne ustreza novi, milejši kvalifikaciji dejanja po zakonu, saj v nobenem primeru niso bile spravljene čez mejo tri ali več oseb, zato očitano dejanje sploh ni kaznivo dejanje, zaradi česar bi bilo treba obdolženca po 1. točki 358. člena ZKP oprostiti storitve očitanega kaznivega dejana pod točko IV., 1., 3. in 4. izreka prvostopne sodbe. Glede na vse navedeno Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da izpodbijani sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo obravnavanje.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navedel, da je obramba zatrjevane kršitve uveljavljala že pred sodiščem prve stopnje in v pritožbenem postopku. Sodišči njenih razlogov nista sprejeli in sta obrazložili zakaj sta se postavili na drugačno stališče. Odločitvi obeh sodišč in njuna stališča so v tem pogledu sprejemljiva. V postopku tudi sam ne najde kršitev zaradi katerih bi bilo zahtevi mogoče ugoditi. Domnevna kršitev materialnega prava je povezana s spremembami v kazenski zakonodaji, ki naj bi bile takšne, da bi bilo za obsojenca potrebno uporabiti trenutno veljavni opis kaznivega dejanja po 311. členu KZ, pri čemer bi se pokazalo, da njegovo dejanje nima zakonskih znakov kaznivega dejanja. Vrhovni državni tožilec meni, da opisano stališče obrambe ni prepričljivo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

B. /1 Glede zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki se nanašajo na uporabo dokazov, pridobljenih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi

4. Zoper obsojenega I.J. je bilo v predkazenskem postopku z odredbami preiskovalnega sodnika odrejeno izvajanje prikritega preiskovalnega ukrepa nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, ki je trajalo od 20.3.2001 do 16.7.2001. V tem času je bilo zoper I.J. izdanih več odredb, s katerimi je preiskovalni sodnik navedeni ukrep odredil, podaljšal ali pa spremenil tako, da se nanaša na novo telefonsko številko. Ukrep je bil prvič odrejen z odredbo preiskovalnega sodnika z dne 20.3.2001, v kateri je preiskovalni sodnik ugotovil, da obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da osumljena I.J. in D.M. izvršujeta kaznivo dejanje ponarejanja denarja po členu 249. KZ. Z odredbo z dne 4.4.2001 je preiskovalni sodnik spremenil telefonsko številko v zvezi s katero se bo izvajal ukrep, ker je iz predloga skupine državnih tožilcev za posebne zadeve izhajalo, da je I.J. pri izvrševanju kriminalne dejavnosti pričel uporabljati drugo telefonsko številko. Tej odredbi je po poteku enega meseca sledila odredba z dne 19.4.2001, s katero je preiskovalni sodnik odredil nadaljevanje ukrepa zaradi utemeljenih razlogov za sum, da osumljena D.M. in I.J. izvršujeta oziroma pripravljata izvršitev kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 249. členu KZ in kaznivega dejanja nedovoljenega prometa z mamili po 196. členu KZ. Dne 18. 5. 2001 je preiskovalni sodnik izdal novo odredbo s katero je podaljšal ukrep nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP zoper I.J. in N.F. zaradi kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 249. člena KZ. Z odredbo, izdano dne 21.5.2001 je preiskovalni sodnik spremenil telefonsko številko, navedeno v odredbi z dne 18.5.2001, ter izvajanje prikritega preiskovalnega ukrepa razširil še na zbiranje dokazov v smeri kaznivih dejanj posredovanja pri prostituciji po drugem in prvem odstavku 186. člena KZ in prepovedanega prehoda čez državno mejo po tretjem in drugem odstavku 311. člena KZ, z odredbo 23.5.2001 je izvrševanje ukrepa odredil na novo telefonsko številko, z odredbo z dne 12.6.2001 je izvajanje ukrepa odredil na novi telefonski številki ter v smeri odkrivanja novega kaznivega dejanja spravljanja v suženjsko razmerje po 287. členu KZ, z odredbo z dne 15.6.2001 pa je izvrševanje prikritega preiskovalnega ukrepa podaljšal še mesec dni.

5. Preskus zakonitosti odreditve in izvajanja ukrepa sta opravili že obe nižji sodišči in svojo presojo izčrpno ter razumno utemeljili, kot je razvidno iz obrazložitev obeh sodb. Sodišči sta ugotovili, da je bil prikriti preiskovalni ukrepi izveden na zakonit način. Višje sodišče se je v celoti strinjalo s stališči sodišča prve stopnje o naključno pridobljenih dokazih z izvajanjem ukrepov, ki so bili utemeljeno odrejeni in podaljševani ter razširjeni na druge obdolžence, glede katerih je bil kazenski postopek kasneje izločen, pa tudi s stališči o izkazani presoji preiskovalnega sodnika glede možnosti pridobivanja dokazov z drugimi klasičnimi metodami. Nadzor telekomunikacij obdolženemu I.J. ni bil pravno nedopusten, niti ni šlo za izdajo odredb na podlagi nezakonito pridobljenih dokazov, zato ni bila podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z odredbama z dne 19.4.2001 ter 18.5.2001 uveljavlja stališče, da lahko policija s prikritimi preiskovalnimi ukrepi zbira dokaze zgolj za kazniva dejanja, ki so navedena v izreku odredbe preiskovalnega sodnika. Glede odredbe z dne 19.4.2001 navaja, da se izrek nanaša izključno na kaznivo dejanje po 249. členu KZ, v njem pa ni ne 196. člena KZ, ki je naveden v uvodu odredbe, ne 311. člena KZ. Policija je glede na izrek odredbe natančno vedela, da nima podlage za prisluhe obsojenemu zaradi kaznivega dejanja po 311. členu KZ, ker to kaznivo dejanje v izreku odredbe ni bilo navedeno. Zato je bilo zbiranje dokazov v zvezi s 311. členom KZ zoper I.J. nezakonito, tako zbrane dokaze pa je treba izločiti iz dokaznega gradiva. Kolikor se odredba nanaša na 249. člen KZ, je bila očitno neutemeljena, saj zbrani podatki niso utemeljevali razlogov za sum, da obdolženi izvršuje kazniva dejanja po 249. členu KZ. Dne 19.4.2001 in kasneje se je namreč že vedelo, da je D.M. ponarejene bankovce, ki jih je izročil tajnemu policijskemu sodelavcu, dobil od N.F., temu pa jih je izročil S.M., torej J. M. ponarejenih bankovcev ni dobavljal. 7. V zvezi z odredbo z dne 18.5.2001 pa obsojenčev zagovornik navaja, da preiskovalni sodnik v obrazložitvi odredbe obrazlaga kaznivo dejanje po 311. členu KZ, česar pa v izreku odredbe, ko navaja kaznivo dejanje, ki naj bi se izvrševalo in zaradi katerega odreja ukrep ne omenja oziroma tega dejanja ne navede. V izreku odredbe, ki je edino pravno relevanten, preiskovalni sodnik navede zgolj kaznivo dejanje po 249. členu KZ, čeprav je imel predlog državnega tožilca, ki je ustrezal kriterijem iz 152. člena ZKP, v katerem so bili obrazloženi razlogi za sum, da gre za izvrševanje kaznivega dejanja po tretjem in drugem odstavku 311. člena KZ, kot tudi po drugem odstavku 186. člena KZ.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta bili tako odredbi z dne 19.4.2001 ter 18.5.2001, kot vse ostale odredbe za izvrševanje prikritega preiskovalnega ukrepa nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem v smeri odkrivanja kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 249. členu KZ pravilne in zakonite. Preiskovalni sodnik je pred izdajo prve odredbe v zvezi s prisluhi I.J. z dne 20.3.2001, kakor tudi pred izdajo odredb z dne 19.4.2001 ter 18.5.2001, razpolagal z ustreznimi predlogi skupine državnih tožilcev za posebne zadeve za odreditev obravnavanega prikritega preiskovalnega ukrepa v smeri odkrivanja kaznivega dejanja po 249. členu KZ. Iz navedenih predlogov, ki povzemajo bistvene podatke pobud kriminalistične policije, izhajajo utemeljeni razlogi za sum, da I.J. izvršuje kriminalno dejavnost ponarejanja denarja po prvem odstavku 249. člena KZ. Z izvrševanjem ukrepov z nadzorom telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem po odredbi preiskovalnega sodnika, kot tudi z izvajanjem ukrepov iz 49. člena Zakona o policiji zoper D.M. je bilo namreč ugotovljeno, da je slednji le posrednik med kupcem ponarejenih bankovcev in dejanskim dobaviteljem ter da obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je dobavitelj ponarejenih bankovcev I.J. Dne 14.3.2001 sta se po predhodnem dogovoru sestala tajni policijski sodelavec in D.M., ki je tajnemu policijskemu sodelavcu povedal, da se med drugim ukvarja tudi s preprodajo ponarejenih bankovcev. D.M. je takoj po omenjenem sestanku poklical I.J. in ga vprašal, če lahko kaj uredi, J. pa mu je odvrnil, naj preveri koliko bi kupec lahko vzel. Iz predloga, ki mu je sledila izdaja odredbe z dne 19.4.2001 izhaja, da so z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov v zadnjih dveh tednih ugotovili, da je M. po telefonu poklical J. in ga vprašal, ali je že dobil vzorce ponarejenih bankovcev. Slednji je odgovoril, da čaka na Italijana, da pa je že naročil 1/1 in 1/2. M. in J. sta se še dogovarjala, da ga bo J. poklical takoj, ko bo dobil obvestilo od Italijana. Tako je preiskovalni sodnik razpolagal z zadostno količino podatkov za sklep o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da I.J. izvršuje kaznivo dejanje ponarejanja denarja po členu 249. KZ. Glede na navedeno se ni mogoče strinjati z zagovornikom obsojenca, da dne 19.4.2001 in kasneje niso obstajali utemeljeni razlogi za sum, da I.J. izvršuje kaznivo dejanje po določbi 249. člena KZ, ker je bilo takrat že znano, da je D.M. ponarejene bankovce, ki jih je izročil tajnemu policijskemu sodelavcu, dobil od N.F., temu pa jih je izročil S.M. Iz predloga tožilstva, ki mu je sledila izdaja odredbe z dne 19.4.2001 izhaja le, da je na srečanje M. s tajnim policijskim sodelavcem dne 11.4.2001 prišel moški, ki se je predstavil kot taksist Črnogorec in je tajnemu policijskemu sodelavcu kot vzorec dal ponarejen bankovec za 100.000 italijanskih lir ter da se je M. v tem času po telefonu večkrat pogovarjal z moškim po imenu N. Ugotovitev, da je ponarejen denar tajnemu policijskemu sodelavcu oziroma D.M. dne 11.4.2001 dobavil nekdo drug in ne I.J., glede na zbrane podatke ni mogla izključiti možnosti, da je I.J. pred tem ponarejene bankovce dobavljal M. oziroma da ne bo sodeloval pri kakšni kasnejši izročitvi ponarejenih bankovcev. Okoliščina, da utemeljeni razlogi za sum storitve kaznivega dejanja po 249. členu KZ kasneje niso bili dokazno podprti do stopnje verjetnosti, da bi bilo lahko to ravnanje zajeto v obtožnici zoper I.J., na zakonitost ravnanja preiskovalnega sodnika v trenutku, ko je ukrepe odrejal, nima nobenega vpliva. Pomembno za presojo zakonitosti odredbe je vprašanje ali so bili v času njene izdaje za to izpolnjeni zakonsko določeni pogoji.

9. Upoštevaje opisano ugotovitev, da so ob izdaji vseh odredb preiskovalnega sodnika obstajali utemeljeni razlogi za sum, da obsojenec izvršuje kaznivo dejanje po 249. členu KZ ter da so vse odredbe v smeri odkrivanja tega kaznivega dejanja zakonite, je pritrditi navedbi zahteve, da je imel preiskovalni sodnik ob izdaji odredbe dne 18.5.2001 predlog skupine tožilcev za posebne primere, ki je ustrezal kriterijem iz 152. člena ZKP, v katerem so bili obrazloženi tudi utemeljeni razlogi za sum, da obsojeni izvršuje kazniva dejanja po tretjem in drugem odstavku 311. člena KZ, kot tudi po drugem odstavku 186. člena KZ, preiskovalni sodnik pa je v izreku odredbe navedel zgolj kaznivo dejanje po 249. členu KZ.

10. Okoliščina, da preiskovalni sodnik v izreku posameznih odredb ni navedel vseh kaznivih dejanj za odkrivanje katerih je prikriti preiskovalni ukrep odredil, po oceni Vrhovnega sodišča nima za posledico nezakonitosti dokazov na katere se sodba opira glede kaznivih dejanj po 311. členu in 186. členu KZ. Iz zahteve za varstvo zakonitosti ni razvidno, kje vložnik vidi pravno podlago za zahtevo po strukturiranosti odredbe na uvod, izrek in obrazložitev. Zakon o kazenskem postopku v noveliranem prvem odstavku 152. člena predpisuje zgolj vsebino odredbe preiskovalnega sodnika, ki mora vsebovati podatke o osebi, zoper katero se odreja ukrep, ugotovitev utemeljenih razlogov za sum, konkretizacijo ukrepa in telekomunikacijskega sredstva, na katerem se bo ukrep izvajal ter ugotovitev neogibne potrebnosti uporabe posameznega ukrepa, ne predpisuje pa oblike odredbe oziroma njene notranje strukture. Odločba preiskovalnega sodnika, s katero se odredi izvajanje prikritega preiskovalnega ukrepa, je naslovljena na organe za notranje zadeve, torej na državni organ in ne na osebo, zoper katero se bo ukrep izvajal. Tej osebi se odredba preiskovalnega sodnika, zaradi same narave prikritega ukrepa, ne vroči, za razliko od odredbe o hišni preiskavi, za katero ZKP izrecno določa, da mora imeti obrazložitev in ki se osebi, pri kateri se preiskava opravi, (praviloma) vroči pred začetkom hišne preiskave. Osumljenec, zoper katerega se prikriti preiskovalni ukrep odredi, tudi nima možnosti pritožbe zoper odredbo preiskovalnega sodnika, saj ZKP ne predvideva pravnega sredstva ali načina, s katerim bi osumljenec lahko preprečil izvedbo odrejenega prikritega preiskovalnega ukrepa. Glede na navedeno je neustrezna primerjava odredbe, s katero se odredi prikriti ukrep s sodbo, za katero zakon predpisuje, kaj mora vsebovati njen izrek in kaj obrazložitev ter zoper katero je dovoljena pritožba in je zato izvršljiva šele, ko postane pravnomočna. Osebi, zoper katero se je prikriti preiskovalni ukrep izvrševal, pa mora biti omogočena naknadna vsebinska kontrola zakonitosti odreditve ter izvajanja ukrepa in na njegovi podlagi pridobljenih dokazov. Okoliščina, ki jo izpostavlja vložnik zahteve, da bi morala biti vsa kazniva dejanja, v smeri katerih se prikriti preiskovalni ukrep odreja, navedena v izreku odredbe, sama po sebi ne jamči zakonitosti odločbe v smislu njene popolnosti, to je, da vsebuje vse z zakonom določene elemente in ničesar ne prispeva k možnosti njene naknadne vsebinske presoje. Tudi če bi sprejeli naziranje zahteve za varstvo zakonitosti, ki sicer nima podlage v pozitivno pravni ureditvi, da bi morala odredba imeti izrek, v katerem bi bila navedena kazniva dejanja zaradi katerih se ukrep odreja, bi to pomenilo zgolj navedbo tipov kaznivih dejanj v izreku (člen in odstavek Kazenskega zakonika). Obstoj pogojev za izdajo odredbe je v vsakem primeru mogoče artikulirati šele v njenih razlogih s konkretizacijo kaznivih dejanj v povezavi z utemeljenimi razlogi za sum, da jih osumljenec izvršuje ter v povezavi z neogibno potrebnostjo uporabe ukrepa in prav to šele omogoča naknadno preverjanje pravilnosti oziroma zakonitosti odločitve (odločbe).

11. Prav v obravnavanem zadevi pa se je pokazalo, da bi bilo v primeru, ko se prikriti preiskovalni ukrep odreja sukcesivno v smeri odkrivanja različnih kaznivih dejanj (razširitev odredbe na nova kazniva dejanja) oziroma se postopno odreja še zoper nove osumljence (razširitev odredbe še na druge osebe), smiselno tudi pri odredbi preiskovalnega sodnika upoštevati določeno sistematiko in obliko, ki jo Zakon o kazenskem postopku sicer izrecno ne zahteva. Naknadna sodna kontrola namreč zahteva jasnost in preglednost odredb, ki je gotovo večja, če sodišče pri tem upošteva neko sistematiko in formo. V (a) uvodu odredbe bi predvsem morale biti navedene vrste kaznivih dejanj, v zvezi s katerimi se prikriti preiskovalni ukrep odreja (opredelitev členov ter odstavkov Kazenskega zakonika), (b) izrek odredbe bi moral vsebovati 1) navedbo osebe zoper katero se ukrep odreja, 2) vrsto ukrepa, 3) njegovo trajanje ter 4) opredelitev komunikacijskega oziroma telekomunikacijskega sredstva, v (c) obrazložitvi odredbe pa bi morale biti navedene ter konkretizirane vse sestavine, ki so v skladu z novelirano določbo prvega odstavka 152. člena ZKP predvidene za vsebino odredbe. Obrazložitev mora vsebovati zlasti konkretizacijo utemeljenih razlogov za sum, da določena oseba izvršuje, pripravlja ali organizira določena kazniva dejanja, za katera je ukrep mogoče odrediti ter ugotovitev in utemeljitev neogibne potrebnosti uporabe posameznega ukrepa v razmerju do zbiranja dokazov na drug način oziroma možnosti uporabe ostalih milejših ukrepov. Takšna struktura odredb preiskovalnega sodnika bi omogočala povsem jasno naknadno sodno kontrolo, ob kateri se ne bi mogli pojaviti dvomi, za katera dejanja oziroma zoper katere osebe ter kdaj je bil prikriti preiskovalni ukrep odrejen.

12. V predlogu skupine tožilcev za posebne zadeve, ki mu je sledila izdaja odredbe zoper I.J. dne 19.4.2001, je omenjeno tudi kaznivo dejanje po 311. členu KZ in sicer, da I.J. izvršuje kaznivo dejanje ilegalnega prehoda državne meje za tuje državljanke, ki naj bi zanj izvajale artistično dejavnost, pri tem pa sodeluje s slovenskimi in hrvaškimi državljani. Še natančneje je ravnanje obsojenca v smeri tega kaznivega dejanja opisano v predlogu za izdajo odredbe z dne 18.5.2001, v katerem so obrazloženi tudi utemeljeni razlogi za sum, da I.J. izvršuje kaznivo dejanje posredovanja pri prostituciji po drugem odstavku 186. člena KZ. Iz prijave, ki jo je podala S.S. namreč izhaja, da jo je I.J. v svojem lokalu M. silil v prostitucijo s silo in grožnjo. Strankam je morala nuditi spolne usluge, da bi odslužila dolg 3000 DEM, ki ga je J. plačal zanjo. Glede na tako obrazložena predloga tožilstva, ki so jima bile priložene pobude kriminalistične policije, je imel preiskovalni sodnik pred izdajo odredbe z dne 18.5.2001 na razpolago dovolj podatkov za obstoj utemeljenih razlogov za sum, da obsojenec izvršuje tudi kaznivi dejanji, ki jih v izreku odredbe ni izrecno navedel, je pa iz iz obrazložitve odredbe razvidno, da je bil z njima seznanjen. Vendar, kot že pojasnjeno, na zakonitost dokazov, pridobljenih v zvezi z izvrševanjem kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo in posredovanja pri prostituciji, opisano ravnanje preiskovalnega sodnika nima nobenega vpliva, saj Zakon o kazenskem postopku ne predpisuje oblike odločbe s katero se odredi prikriti preiskovalni ukrep. V obeh primerih gre za kaznivi dejanji, opredeljeni v 3. točki drugega odstavka 150. člena ZKP, za katera je glede na predpisano kazen zapora osmih ali več let takšen ukrep mogoče odrediti. V takem primeru so dokazi, na katere organi pregona naletijo ob zakonitem izvrševanju ukrepa za neko drugo kataloško kaznivo dejanje (kaznivo dejanje ponarejanja denarja po 249. členu KZ) zoper istega osumljenca, na istih telefonskih številkah, dovoljeni in zakoniti dokazi.

13. Zagovornik obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti graja tudi standard obrazloženosti odredb preiskovalnega sodnika, konkretno odredbe, izdane dne 21.5.2001 ter odredbe, izdane dne 12.6.2001. V zvezi z odredbo z dne 21.5.2001 navaja, da je preiskovalni sodnik v njeni obrazložitvi pojasnil, da gre zgolj za spremembo telefonske številke v odredbi z dne 18.5.2001, zaradi česar ni potrebno ponavljati obrazložitve in razlogov za odrejene ukrepe, v resnici pa je šlo za razširitev odredbe na novi kaznivi dejanji in sicer po drugem in prvem odstavku 186. člena KZ in tretjem in drugem odstavku 311. člena KZ. Preiskovalni sodnik bi vsakič ob izdaji odredbe moral konkretno ugotoviti in obrazložiti ali so izpolnjeni pogoji za izdajo odredbe in se v nobenem primeru ne more sklicevati na obrazložitve iz svojih prejšnjih odredb. Vsaka odredba je namreč svoja odločba, ki mora v smislu določb ZKP, vsebovati tudi obrazložitev. Sodna odločba, ki tega ne vsebuje je per se nezakonita in neustavna.

14. Glede odredbe z dne 12.6.2001 vlagatelj zahteve navaja, da preiskovalni sodnik v izreku odredbe navaja kazniva dejanja po 186. členu, 249. členu, 311. členu in 387. členu KZ, v obrazložitvi pa presoje pogojev za izdajo odredbe ne poda, niti ne obrazloži utemeljenih razlogov za sum za kaznivo dejanje spravljanja v suženjsko razmerje po 387. členu KZ, ki ga je v predlogu navedel državni tožilec.

15. Vrhovno sodišče ocenjuje, da se načeloma ni mogoče strinjati z vlagateljem zahteve, da je vsako sklicevanje preiskovalnega sodnika na prej izdane odredbe nedopustno in da je zaradi tega takšna odredba sama po sebi nezakonita in neustavna. Če se z odredbo zgolj spreminja telefonska številka v zvezi s katero se izvaja prikriti ukrep zoper istega obdolženca v smeri odkrivanja istega kaznivega dejanja, bi bilo povsem odveč ponavljati to, kar je navedeno že v predhodnih odredbah. V takšnem primeru lahko preiskovalni sodnik obrazloži zgolj utemeljene razloge za sum, da osumljenec uporablja v odredbi navedeno komunikacijsko sredstvo na katerem se bo ukrep izvajal. Glede ostalih pogojev pa se, če presodi, da se niso spremenili, lahko sklicuje na svoje razloge navedene v prejšnjih odredbah. Takšna odredba omogoča polno naknadno kontrolo presoje sodnika pri odrejanju ukrepa.

16. V obravnavanem primeru se preiskovalni sodnik v odredbi z dne 21.5.2001 v zvezi s kaznivim dejanjem prepovedanega prehoda čez državno mejo, sklicuje na odredbo z dne 18.5.2001, v obrazložitvi katere so pojasnjeni utemeljeni razlogi za sum, da osumljenec izvršuje tudi to kaznivo dejanje. Navedeno pa ne velja za kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po drugem odstavku 186. člena KZ, ki je v prvem odstavku obrazložitve odredbe, na katero se sklicuje preiskovalni sodnik, zgolj omenjeno, v nadaljevanju pa ni podrobneje obrazloženo. Enako velja glede odredbe z dne 12.6.2001, s katero se odreja izvrševanje ukrepa na novo telefonsko številko, v izreku katere navaja še kaznivo dejanje spravljanja v suženjsko razmerje, ki v odredbi z dne 18.5.2001 ni niti omenjeno, saj takrat preiskovalni sodnik za to kaznivo dejanje ni imel niti predloga tožilstva.

17. Opisana pomanjkljivost v obrazložitvi odredb preiskovalnega sodnika po oceni Vrhovnega sodišča ni takšne narave, da bi vplivala na zakonitost dokazov, pridobljenih na podlagi odredb preiskovalnega sodnika. Dokazi v smeri odkrivanja kaznivih dejanj, za katera je ostal sum, da jih izvršuje obsojenec, v odredbah preiskovalnega sodnika neobrazložen, ne predstavljajo nezakonitih dokazov, ki jih je potrebno izločiti in na katere se sodba ne sme opreti. Do teh (istih) dokazov so organi pregona prišli ob zakonitem izvajanju ukrepov v smeri odkrivanja kaznivega dejanja ponarejanja denarja zoper istega osumljenca, ob nadzoru istih telefonskih številk. Tako pridobljeni dokazi zato niso bili nezakoniti, saj gre pri vseh kaznivih dejanjih za kataloški kaznivi dejanji, za kateri je prikriti preiskovalni ukrep nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem mogoče odrediti. Vrhovno sodišče sicer ne sprejema razlogovanja sodišča prve stopnje, ki izhaja iz stroge jezikovne razlage v času izvajanja ukrepa veljavnega Zakona o kazenskem postopku iz leta 1998, po kateri je prvi odstavek 152. člena ZKP predpisoval zgolj obvezne sestavine za pisni predlog državnega tožilca, ne pa tudi za odredbo preiskovalnega sodnika. Takšna razlaga je bila že v času izdajanja obravnavanih odredb presežena tako v teoriji kot praksi (glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-25/95 z dne 27.11.1997, str. 17), saj je očitno šlo za redakcijsko napako pri sprejemu zakona (primerjaj Karakaš A., Uveljavljanje novih institutov kazenskega materialnega in procesnega prava, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2000, str. 268), ki je bila že z naslednjo novelo ZKP odpravljena. Neobrazloženost obstoja utemeljenih razlogov za sum glede izvrševanja kaznivih dejanj po določbah 186. in 387. člena KZ bi vplivala na zakonitost odredb preiskovalnega sodnika, če bi bil njen namen zloraba prikritega preiskovalnega ukrepa za zbiranje dokaznega gradiva v zvezi s kaznivimi dejanji za katera le-te sploh niso obstajali ali pa celo za dejanja, ki niso kataloška oziroma opredeljena v generalni klavzuli 3. točke drugega odstavka 150. člena ZKP. V obravnavanem primeru je preiskovalni sodnik razpolagal z ustreznim gradivom, ki je utemeljevalo odreditev ukrepa tudi za navedeni dve kaznivi dejanji. Iz pobud kriminalistične policije in predlogov tožilstva k odredbama z dne 18.5.2001 ter 21.5.2001 izhajajo utemeljeni razlogi za sum, da I.J. izvršuje kaznivo dejanje posredovanja pri prostituciji, iz gradiva, s katerim je razpolagal preiskovalni sodnik ob izdaji odredbe dne 12.6.2001, pa tudi utemeljeni razlogi za sum izvrševanja kaznivega dejanja spravljanja v suženjsko razmerje.

18. Zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da sta policija oziroma tožilstvo potrebnost izvajanja ukrepa po določbi 150. člena ZKP zoper I.J. v zvezi s kaznivimi dejanji po 186. in 311. členu KZ utemeljevala izključno s podatki, ki jih je policija izvedela ob prisluškovanju telefonskim razgovorom D.M. Poudarja, da zoper I.J. tedaj ni obstajala odredba o prisluhih in da tega, kar je policija izvedela ob nezakonitem posrednem prisluškovanju J., ni mogoče uporabiti za utemeljevanje potrebnosti izdaje zakonite odredbe. Informacije, ki utemeljujejo razloge za sum, da se pripravlja kaznivo dejanje, morajo biti pridobljene iz neodvisnih in nekontaminiranih virov. Glede na navedeno so bili po mnenju vložnika uporabljeni ukrepi zoper I.J. nezakoniti, zato je potrebno na podlagi drugega odstavka 18. člena ZKP obremenilne dokaze, do katerih je policija prišla na njihovi podlagi, izločiti kot nedopustne. Če se zbirajo dokazi za obstoj utemeljenih razlogov za sum le na podlagi podatkov, pridobljenih z uporabo posebnih ukrepov, le to ne zadostuje za zakonito izvajanje nadaljnjih ukrepov.

19. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se ni mogoče strinjati z zahtevo za varstvo zakonitosti, da sta policija in tožilstvo potrebnost izvrševanja ukrepa po določbi 150. člena ZKP zoper obsojenca vseskozi utemeljevala izključno s podatki, ki jih je policija izvedela ob prisluškovanju tretjim osebam. Že iz gradiva kriminalistične policije in predloga tožilstva k odredbi z dne 18.5.2001 je razvidno, da so bili utemeljeni razlogi za sum, da I.J. izvršuje kaznivo dejanje posredovanja pri prostituciji po drugem odstavku 186. člena KZ in kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po tretjem in drugem odstavku 311. člena KZ, utemeljeni tudi s prijavo bolgarske državljanke S.S., ki je dne 10.5.2001 poklicala policijsko postajo in prijavila, da ji je I.J. pomagal ilegalno prestopiti državno mejo med Slovenijo in Hrvaško ter da jo v svojem lokalu sili v prostitucijo, čeprav tega ni hotela početi.

20. Pritrditi pa gre zagovorniku obsojenca, da so utemeljeni razlogi za sum, da I.J. izvršuje kazniva dejanja, za katera je mogoče odrediti posebne ukrepe, v pobudah kriminalistične policije in predlogih skupine tožilcev za posebne zadeve utemeljeni tudi z informacijami, do katerih so organi pregona prišli na podlagi izvajanja ukrepa nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter z izvajanjem ukrepov iz 49. člena Zakona o policiji zoper D.M., vendar Vrhovno sodišče pri tem ne najde nezakonitosti. Zoper obsojenca pred 20.3.2001 res ni bila izdana nobena odredba za nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, kar pa ne pomeni, da se za argumentacijo utemeljenih razlogov za sum, da obsojenec izvršuje kazniva dejanja, za katera je ukrep po 3. točki drugega odstavka 150. člena ZKP mogoče odrediti, ne bi smel uporabiti podatek, ki neposredno kaže, da tudi on izvršuje kataloška kazniva dejanja, čeprav je bil ta podatek pridobljen z uporabo veljavne odredbe, izdane zoper drugo osebo. V sodni praksi je namreč sprejeto stališče, da je uporaba dokazov, zbranih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, odrejenimi zoper drugo osebo, dopustna tedaj, kadar organi pregona ob izvajanju odredbe v okviru, kot je bila izdana, nenamerno oziroma naključno naletijo na dokaz, ki ima obremenilni značaj (primerjaj odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 366/05 z dne 19. 4. 2007 ter Up 699/06 z dne 27. 3. 2008). Pri tem gre za tako imenovano plain view doktrino ali doktrino incidenčne najdbe, ki se je razvila v ameriškem kazenskem procesnem pravu ter predstavlja izjemo od pravila, da so zasegi brez zakonitega naloga neupravičeni in se uporabi, ko organi pregona nenadejano naletijo na dokaze, ki se uporabijo zoper osumljenca. Informacije, ki so bile pridobljene s prisluškovanjem D.M. in uporabljene za utemeljitev potrebnosti ukrepa zoper I.J., bi bile nezakonito pridobljene le, če bi bilo prisluškovanje D.M. nezakonito oziroma bi organi pregona zlorabili odredbo, izdano zoper njega z namenom, da bi prišli do dokazov, ki bi jih lahko uporabili zoper I.J., česar pa zahteva za varstvo zakonitosti ne trdi.

21. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, da je bila odredba z dne 21.5.2001 nezakonita, ker že ob njeni izdaji niso bili podani utemeljeni razlogi za sum storitve kvalificirane oblike kaznivega dejanja posredovanja pri prostituciji. Temu ni mogoče pritrditi. V izreku odredbe je opredeljena kvalificirana oblika kaznivega dejanja posredovanja pri prostituciji po drugem odstavku 186. člena KZ, ki je zakonska podlaga za odreditev ukrepa po 3. točki drugega odstavka 150. člena ZKP, res pa bila obtožba vložena le za temeljno obliko kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila odredba z dne 21.5.2001 izdana zakonito, saj so ob njeni izdaji obstajali utemeljeni razlogi za sum, da obsojeni izvršuje kvalificirano obliko kaznivega dejanja posredovanja pri prostituciji. Okoliščina, da je obtožnica obsojencu kasneje očitala storitev sicer istega kaznivega dejanja, vendar le v njegovi temeljni obliki, za katero glede na predpisano kazen ne bi bilo dovoljeno odrediti prikritega ukrepa, na samo zakonitost odredbe preiskovalnega sodnika, ki jo problematizira zahteva, nima nobenega vpliva. Vložnik pa ne zatrjuje, da tako pridobljenih dokazov sodba ne bi smela uporabiti za nekataloško kaznivo dejanje, ampak vidi nezakonitost v tem, da je bila že sama odredba, na podlagi katere so bili dokazi pridobljeni, nezakonita, o tem zato Vrhovno sodišče ni razsojalo.

22. Ni se sicer mogoče strinjati s stališčem višjega sodišča, da je pritožnik spregledal, da sodba sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po prvem odstavku 185. člena KZ ne temelji na izsledkih prisluhov. Prvostopno sodišče v obrazložitvi navedenega kaznivega dejanja navaja, da okoliščina, da se je v lokalu M. posredovalo pri prostituciji, izhaja tudi iz pogovora posnetega na telefonu obdolženega J., ko je ta dekletu rekel, da bo njeno delo med drugim, da bo spala v hotelu z gosti lokala. Slednjega obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne napada, temveč zgolj navaja, da je bila odredba z dne 21.5.2001 nezakonita, ker že ob njeni izdaji niso bili podani utemeljeni razlogi za sum storitve kvalificirane oblike kaznivega dejanja posredovanja pri prostituciji. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je bila odredba izdana zakonito, zato ni mogoče pritrditi zahtevi, da so bili na njeni podlagi zbrani dokazi pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic ali v nasprotju z zakonom in bi jih bilo s tega razloga potrebno izločiti.

23. Obsojenčeva obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti opozarja, da niti v odredbi z 20.3.2001, niti kadarkoli kasneje, preiskovalni sodnik ni ugotovil in obrazložil nujnosti uporabe posameznega ukrepa v smislu, da se željeni cilj ne more doseči z blažjimi sredstvi oziroma manjšimi posegi v zasebnost. Preiskovalni sodnik je navedel le, da se strinja z oceno tožilstva, da z drugimi milejšimi ukrepi ne bo mogoče zagotoviti ustreznih dokazov za uvedbo kazenskega postopka.

24. Načelo subsidiarnosti uporabe posebnih preiskovalnih ukrepov, uzakonjeno v 152. členu ZKP, pomeni predvsem, da je potrebno pred odreditvijo posebnega ukrepa eliminirati možnosti, ki jih imajo organi za notranje zadeve v skladu z drugim odstavkom 148. člena ZKP pri odkrivanju storilcev kaznivih dejanj in zbiranju dokazov, ki bi utegnili biti koristni za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Omenjeno načelo izhaja iz 35. člena Ustave, kjer je postavljeno pravilo, da ima vsakdo pravico do zasebnosti in da je zasebnost nedotakljiva in še posebno iz 37. člena Ustave, s katerim je zagotovljena tajnost pisem in drugih občil. Nedvomno predstavlja nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem skrajen poseg v ustavno pravico do zasebnosti, pri katerem mora biti načelo sorazmernosti posega v ustavno pravico, ki je priznano kot splošno ustavno načelo, izvedeno iz načela pravne države, zagotovljeno ne le na abstraktni ravni zakona, temveč tudi v vsakem konkretnem primeru. Preiskovalni sodnik, ki odloča o nujnosti odreditve ukrepa, mora tehtati med škodo, ki jo bo posameznik utrpel zaradi posega v ustavne pravice in med javnim interesom odkrivanja in preganjanja nevarnih in organiziranih oblik kriminala. Ker je narava prikritih ukrepov takšna, da osebe, v zasebnost katere se bo z ukrepom poseglo, pred odločanjem o ukrepu ni mogoče zaslišati, mora preiskovalni sodnik pri svoji odločitvi nujno izhajati iz gradiva, ki mu je bilo s strani organov pregona predloženo. Po skrbni preučitvi gradiva, s katerim razpolaga, lahko preiskovalni sodnik ukrep odredi le, kolikor njegova utemeljenost izhaja iz vsebine zbranega gradiva, pri tem pa mora onemogočati kakršnokoli možnost zlorabe prikritega ukrepa za cilje, ki niso v skladu z njegovim namenom.

25. Z vprašanjem neogibne potrebnosti uporabe posameznega ukrepa v razmerju do zbiranja dokazov na drug način se je Vrhovno sodišče že ukvarjalo v sodbi I Ips 300/2005 z dne 30.6.2006. V obravnavanem primeru Vrhovno sodišče ocenjuje, da je bilo odločanje preiskovalnega sodnika v skladu kriteriji, navedenimi v prejšnjem odstavku. V vseh odredbah (razen tistih, s katerimi je ukrep zgolj razširil na novo telefonsko številko) je preiskovalni sodnik navedel, da se strinja s predlogi tožilstva, da z milejšimi ukrepi ne bo možno zagotoviti ustreznih dokazov za uvedbo kazenskega postopka zoper osumljence ter temu dodal lastno oceno, da so pogoji za odreditev ukrepa izkazani. Takšna utemeljitev preiskovalnega sodnika pomeni, da je bil seznanjen s predloženim gradivom in da je pri svoji odločitvi izhajal iz vsebine pobud kriminalistične policije in predlogov skupine tožilcev za posebne zadeve, zato njegovo odločanje ni mogoče šteti za arbitrarno. Njegovo odločitev je potrebno presojati predvsem z vidika vsebine ponujenih podatkov, ki jih je preiskovalni sodnik preizkušal in za katere se tudi ob naknadni sodni kontroli izkaže, da so opravičevali odreditev posebnega ukrepa. Iz vsebine policijskih pobud in predlogov tožilstva, ki so izpolnjevali vse, v prvem odstavku 152. člena ZKP predpisane kriterije, namreč izhaja, da je šlo za odkrivanje obsežne kriminalne dejavnosti, katere storilci so bili skrajno previdni ter so delovali izredno konspirativno, zato dokazov glede na način njihovega delovanja ni bilo mogoče zbrati z milejšimi ukrepi oziroma klasičnimi policijskimi metodami.

B./2

Glede zatrjevane kršitve materialnega zakona

26. Zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da se je tekom kazenskega postopka spremenila določba 311. člena KZ. Novelirana določba zakonskega teksta inkriminira dejanja, ki pomenijo spravljanje skupine tujcev čez državno mejo iz koristoljubnosti in tako zaostruje pogoje za obsodbo obdolženca. Po starem besedilu 311. člena KZ pa je za inkriminacijo zadostovalo tudi, če se je storilec ukvarjal s prepovedanim spravljanjem oziroma je spravil čez mejo Republike Slovenije zgolj eno osebo. Po novelirani določbi je dejanje kaznivo, če je storilec iz Slovenije ali v Slovenijo spravil čez mejo več ljudi vsaj več kot enkrat. Opis dejanja po obtožbi ne ustreza novi, milejši kvalifikaciji dejanja po zakonu, saj v nobenem primeru niso bile spravljene čez mejo tri ali več oseb, zato očitano dejanje sploh ni kaznivo dejanje, zaradi česar bi bilo treba obdolženca po 1. točki 358. člena ZKP oprostiti storitve očitanega kaznivega dejanja pod točko IV., 1., 3. in 4. izreka prvostopne sodbe.

27. V času od izvršitve nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo (v prvi polovici leta 2001), do odločanja sodišča prve stopnje, se je določba 311. člena Kazenskega zakonika spremenila tako glede opisa kaznivega dejanja, kot tudi glede kazni, predpisane za to kaznivo dejanje. Določba drugega odstavka 3. člena KZ sodišče zavezuje k uporabi zakona, ki je za storilca milejši, če se po storitvi kaznivega dejanja zakon enkrat ali večkrat spremeni. Vprašanje, kateri zakon je milejši, sodišče rešuje s primerjavo in vrednotenjem obeh kazenskih zakonikov v celoti in ne le njunih posameznih določb ter s tehtanjem, kateri zakon je ugodnejši za storilca v konkretnem primeru in ne na splošno. Alternativna dispozicija noveliranega tretjega odstavka 311. člena KZ-B je v delu, kjer je inkriminirano ukvarjanje s tem, da tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali bivanje v njej, storilec nezakonito spravlja na njeno ozemlje, smiselno povsem enaka prvemu delu alternativne dispozicije drugega odstavka 311. člena KZ-A, ki inkriminira ukvarjanje s prepovedanim spravljanjem drugih čez mejo Republike Slovenije. Navedeni določbi pa se razlikujeta v delu zakonskega besedila, ki inkriminira spravljanje drugih čez mejo Republike Slovenije iz koristoljubnosti oziroma za plačilo, kjer po nenovelirani določbi navedenega člena za obstoj kaznivega dejanja zadošča, če storilec spravi čez mejo zgolj eno osebo, po novelirani določbi 311. člena KZ-B pa je za izpolnitev zakonskih znakov potrebno, da storilec čez mejo ali ozemlje Republike Slovenije nezakonito spravi skupino tujcev. Pritrditi gre zahtevi za varstvo zakonitosti, da obsojencu v postopku ni bilo očitano, da je čez mejo spravil skupino tujcev, obtožba pa mu tudi ni očitala, da je dejanje izvršil iz koristoljubnosti, temveč, da je večkrat spravil čez mejo tuje državljane, kar smiselno pomeni, da se je s tem ukvarjal. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 311. člena KZ-A, ki je v opisu kaznivega dejanja v delu, ki je bil obsojencu očitan, enaka opisu tega kaznivega dejanja v KZ-B, je pa za storilca milejša v delu, ki predpisuje kazensko sankcijo, saj je izrek denarne kot stranske kazni predpisan zgolj fakultativno po splošnih določbah Kazenskega zakonika, po novelirani določbi 311. člena KZ-B pa je izrek denarne kazni poleg zaporne kazni obvezen, če je storilec dejanje storil kot član hudodelske združbe.

C.

28. Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev ni našlo, temveč je ugotovilo, da so bili vsi dokazi, do katerih so organi pregona prišli na podlagi izvajanja prikritega preiskovalnega ukrepa, pridobljeni zakonito ter da je sodišče prve in druge stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, zato je neutemeljeno zahtevo zavrnilo v skladu z določilom 425. člena ZKP.

29. Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.