Jedro

Hipoteka, zastavna pravica na nepremičnini, pomeni le, da je terjatev zavarovana z vrednostjo nepremičnine, ne pomeni pa, da s hipoteko zavarovana terjatev dejansko obstoji in tudi ne, da obstoji v višini vknjižene hipoteke.

Če je sporazum o delitvi skupnega premoženja v celoti neveljaven, gre dejansko za skupno premoženje, nanj tožnica ne more poseči kot skupno premoženje, ne da bi pred tem s tožbo zahtevala določitev deleža zakoncev na skupnem premoženju. V kolikor pa je bil sporazum o delitvi skupnega premoženja glede polovice premoženja veljavno sklenjen, pa je zahtevek tožnice utemeljen glede polovice premoženja, ki je predmet izpodbijanja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevke tožnice za ugotovitev, da je sporazum o delitvi skupnega premoženja, sklenjen 3.5.2010 med toženko in A. H. ter vknjižba lastninske pravice toženke pri nepremičninah ID znak 000 do deleža 268/500, ID znak 001 in ID znak 002, prej v lasti A. H. do celote, brez pravnega učinka do tožnice do višine terjatve tožnice do A. H. v višini 369.486,08 EUR s pripadki ter da je toženka dolžna dopustiti, da tožnica svoj dolg do A. H. v navedeni višini poplača iz navedenih nepremičnin, last toženke. Tožnici je zato naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v znesku 7.689,16 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da je polovico premoženja iz sporazuma (o delitvi skupnega premoženja) toženka pridobila na originaren način in ne more biti predmet izpodbijanja pravnega posla, drugo polovico pa je na originaren način pridobil A. H.; na to polovico bi tožnica lahko posegla z izvržbo, pa ni mogla, ker je to polovico A. H. neodplačno odsvojil toženki. V polovičnem delu sporazuma gre torej za darilno pogodbo in le ta del lahko tožnica izpodbija. A tožnica vseh pogojev za izpodbijanje sporazuma o delitvi skupnega premoženja ni dokazala. Ker je vrednost nepremičnin v času izpodbijanega posla znašalala 410.000,00 EUR, se tožnica zaradi vsote skupne vrednosti terjatev v času sklepanja spornega sporazuma, zavarovanih s hipoteko, 535.000,00 EUR, ne bi poplačala. Zato je sodišče odločilo, da oškodovanja v času izpodbijanega pravnega posla ni bilo. Prav tako ni bilo oškodovanja v času odločanja o zahtevku, upoštevajoč vrednost nepremičnin 227.993,16 EUR ter zemljiškoknjižno stanje hipotek 327.196,31 EUR.

2. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava se zoper sodbo pritožuje tožnica s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodb ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer pravilno ugotovilo, da ima tožnica zapadlo terjatev do dolžnika A.H., zakonca toženke, da je dolžnik neplačevit in da je podan subjektivni pogoj za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika (da je toženka vedela, da dolžnik s pravnim dejanjem škoduje upnikom). Napačno pa se je opredelilo do samega pravnega posla sklenitve sporazuma o delitvi skupnega premoženja ter do izpolnitve objektivnih pogojev po 255. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Meni, da je sodišče napačno uporabilo določbo 50. člena OZ (da navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama), ko je ugotovilo, da je bila pogodba navidezna le do polovice odtujenih nepremičnin. Pravilna je ugotovitev, da izpodbijani sporazum ne zadošča pogojem po Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in ne določa deležev na skupnem premoženju in zato tudi ugotovitev, da je navidezen, a ga je sodišče samo dopolnilo na način, da je določilo delež toženke na eno polovico in sledilo ugotovitvam strank sporazuma glede obsega skupnega premoženja, ne glede na navedbe in dokaze tožnice. Sodišče pri tem ni obravnavalo trditev tožnice, da sta toženka in dolžnik v enakem obdobju, kot je bil sklenjen sporazum o delitvi skupnega premoženja, sklenila še vzporeden pravni posel, ki obravnava delež o gospodarskih družbah, pridobljen tekom trajanja zakonske zveze (v družbi A d.o.o. in v družbi N. d.o.o.) kar priča o tem, da je šlo v celoti za navidezno pogodbo, ki ne obsega celotnega skupnega premoženja. Obstaja utemeljen dvom, ali sta toženka in dolžnik po resnici v izpodbijanem sporazumu obravnavala celotno svoje premoženje, ali pa obstaja še premoženje, ki v tej pravdi niti ni bilo obravnavano. Zaključek sodišča prve stopnje, da toženki pripada delež v višini ene polovice na odsvojenih nepremičninah, torej temelji na nepravilni osnovi. Sodišče bi zato moralo izpodbijani sporazum obravnavati v celoti kot navidezen in brez pravnega učinka v odnosu do tožnice. Glede zaključka, da ni podan objektivni pogoj za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika zaradi hipotekarne obremenjenosti prenesenih nepremičnin, opozarja na ustaljeno sodno prakso, da obremenjenost premoženja s hipoteko še ne pomeni, da je v primeru odsvojitve takega premoženja premoženje dolžnika ni zmanjšano in da je nemogoče hipotetično zaključevati, kako bo obstoj hipoteke vplival na poplačilo posameznega upnika. Tudi ni mogoče v naprej sklepati, da upnik v izvršbi ne bo z ničemer poplačan, kajti vprašanje je, ali bo terjatev prednostnega hipotekarnega upnika v času vložitve predloga za izvršbo izpodbojnega upnika sploh še obstajala. Ugotavljanje vrednosti premoženja s preprosto primerjavo seštevka vpisanih hipotek z vrednostjo nepremičnine je zgolj špekulacija. Zato je sodna praksa sledila stališču, da se je v primeru neplačevitosti dolžnika obstoj objektivnega pogoja domneva; vprašanje v kolikšni meri bo upnik poplačan iz tega premoženja, je prepuščena izvršilnemu postopku. Sicer pa pri tem sodišče tudi ni upoštevalo ugotovljenih dejstev v dokaznem postopku (denimo hipoteke J. B. v višini 200.000,00 EUR, ki je bila v teku postopka izbrisana). Če bi se pri ugotavljanju pogojev oškodovanja upnikov upoštevalo hipoteke kot zmanjšanje dolžnikovega premoženja, bi se pravna varnost upnikov zmanjšala oziroma bi tako stališče odprlo vrata oškodovanju upnikov; izigravanje upnikov bi postalo otročje preprosto. V takih primerih je zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo ter širokih možnosti izigravanja dokazovanje preprosto nemogoče. Sodna praksa, ki je odsvojitev obremenjenega premoženja obravnavala kot zmanjšanje premoženja in je vprašanje same višine poplačila upnika prepuščala izvršilnemu postopku, o tem ni dopuščala hipotetičnih teoretiziranj. Tudi komentar OZ obravnava objektivni pogoj iz drugega odstavka 255. člena OZ kot objektivno stanje neplačevitosti dolžnika. Sodišče mora upniku nuditi ustrezno varstvo, saj upnik zaradi kratkih rokov z vložitvijo tožbe ne more čakati na čas, ko se bo izkazalo stanje hipotekarnih obremenitev. Popolnoma nemogoče je predvideti, kakšen bo rezultat izvršilnega postopka glede poplačila upnikove terjatve.

3. Na pritožbo je odgovorila toženka. Meni, da tožnica v pritožbi podaja takšne navedbe, ki dejansko predstavljajo nove navedbe tožnice in novo trditveno podlago. Da pri sporazumu ne gre za sporazum po 58. členu ZZZDR oziroma da ne gre za delitev premoženja med zakoncema, so pritožbene trditve protispisne. Sodišče je upoštevalo sklenjen sporazum, pri delitvi skupnega premoženja pa se je upoštevalo, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Prav tako nobeden od zakoncev ni zatrjeval, da bi obstajalo še kakšno drugo skupno premoženje. Pogodba tako nikakor ni bila navidezna, izpolnjene pa so bile tudi zahteve po obličnosti. Še bolj jasno in pravilno pa je tudi stališče prvega sodišča, da tudi v primeru, da bi šlo za navidezno pogodbo, ta ne bi predstavljala oškodovanja upnika. Bremena na teh nepremičninah so veliko višja od realne vrednosti nepremičnin. Glede trditve, da je hipoteka J.B. že poplačana, pa to iz spisa ne izhaja. Sicer pa je treba upoštevati zmanjšano velikost nepremičnine. Dolgovi, ki jih zahtevajo hipotekarni upniki, pa upoštevaje obresti in stroške znašajo skoraj 400.000,00 EUR. Kar tožnica ni uspela dokazati v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne more niti s podajo novih navedb in trditev ter prerekanjem ugotovitev sodišča. Zato predlaga zavrnitev pritožbe, tožnici pa naj sodišče naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka toženke.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po oceni pritožbenega sodišča tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja na napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica pogoja oškodovanja ni dokazala, ker dolgovi, s katerimi so obremenjene nepremičnine, ki so bile predmet izpodbijanega sporazuma in iz katerih naj bi se tožnica poplačala (hipoteke), presegajo vrednost nepremičnin. Ne le da ni, v kolikor bi temu bilo tako, ni razumnih razlogov niti za sklepanje sporazuma med toženko in njenim možem niti za toženkino nasprotovanje zahtevku tožnice. Prav nasprotno. Sklenitev sporazuma, ki je predmet izpodbijanja (oziroma s sporazumom prikritega pravnega posla – darilne pogodbe), in toženkino osporavanje tožničinim zahtevkom kažeta, da ne gre za prezadolžene nepremičnine. Pri oceni vrednosti terjatev, zavarovanih s hipoteko, gre za oceno, pri kateri ni mogoče s potrebno stopnjo zanesljivosti ugotoviti, koliko je dejansko stanje dolga (terjatev), zavarovanega s hipoteko, še posebej v primeru izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj. Hipoteka, zastavna pravica na nepremičnini, pomeni le, da je terjatev zavarovana z vrednostjo nepremičnine, ne pomeni pa, da s hipoteko zavarovana terjatev dejansko obstoji in tudi ne, da obstoji v višini vknjižene hipoteke. Zato tožnica utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica z izvršbo na predmetno premoženje ne bi mogla poseči oziroma ne bi bila uspešna, tudi če A. H. svoje polovice premoženja ne bi podaril toženki in bi jo zadržal. Utemeljen je pritožbeni očitek tožnice, da je očitno napačno sklepanje sodišča prve stopnje, ki se je postavilo v položaj, kot da se na dan sklenitve izpodbijanega sporazuma oziroma izdaje sodbe izvaja razdelitveni narok in deli kupnino v višini ocenjene vrednosti nepremičnine med hipotekarne upnike po stanju zemljiške knjige. Dejstva možnosti poplačila upnika ni mogoče ugotavljati na podlagi povsem hipotetične situacije, ki v primeru, ko bi dejansko prišlo do dražbe, gotovo ne bi bila podana, saj bi bilo stanje povsem različno. Stališče sodišča prve stopnje (povzeto po sodni praksi iz sodbe VSL I Cp 810/12 z dne 23. 5. 2012), da je v primeru izpodbojne tožbe potrebno ugotavljati višino terjatev zavarovanih s hipoteko, je napačno zaradi specifičnega relativnega razmerja med pravdnima strankama in ko stopnji zanesljive ugotovitve višine terjatev nasprotuje tako sklenjen pravni posel kot njegovo izpodbijanje oziroma nasprotovanje izpodbijanju, dokazno breme pa je na toženi stranki. Iz obrazloženega jasno sledi zaključek o izpolnjenih objektivnih pogojih izpodbijanja v obravnavani zadevi, kot v pritožbi utemeljeno uveljavlja tožnica.

6. Glede izpodbijanega oziroma z izpodbijanjem prikritega pravnega posla pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da je polovico premoženja iz sporazuma toženka pridobila na originaren način, kar ne more biti predmet izpodbijanja pravnega posla, da pa je v polovičnem delu sporazuma šlo za darilno pogodbo in da lahko le ta del tožnica izpodbija. Tožnica v pritožbi meni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da izpodbijani sporazum o delitvi skupnega premoženja ne zadostuje pogojem po ZZZDR in ne določa deležev na skupnem premoženju, da pa ga je samo sodišče prve stopnje dopolnilo na način, da je določilo delež toženke na eno polovico, da pa sodišče ni upoštevalo, da je tožeča stranka izkazala še drugo skupno premoženje (deleža v dveh podjetjih (družbah), in sicer N. d.o.o. in A. d.o.o.), česar da sodišče ni presojalo. Pri tem pritožbene trditve niti niso jasne, sploh upoštevajoč tožbene in pritožbene trditve, vsaj upoštevajoč prvi odstavek 57. člena ZZZDR glede obstoja skupnega premoženja, določitve deleža na skupnem premoženju in zahtevek tožnice za dopustitev poplačila (1). Sledeč tožničinemu zahtevku (zahtevkom) predmetne nepremičnine niso skupno premoženje, ampak premoženje A. H. (vknjiženega kot lastnika). V nasprotju s tem sporazum o delitvi skupnega premoženja, sklenjen med toženko in A. H. ugotavlja, da je to skupno premoženje toženke in A. H. Odločitev o zahtevku pa je odvisna prav od vprašanja (dejanskega), ali je to premoženje (predmetne nepremičnine) skupno ali ne (2) Če je namreč sporazum o delitvi skupnega premoženja v celoti neveljaven, pa dejansko gre za skupno premoženje, nanj tožnica ne more poseči kot skupno premoženje, ne da bi pred tem (v skladu z določbo 57. člena ZZZDR) s tožbo zahtevala določitev deleža zakoncev na skupnem premoženju. V kolikor pa je bil sporazum o delitvi skupnega premoženja glede polovice premoženja veljavno sklenjen, kot ugotavlja sodišče prve stopnje (3) pa je zahtevek tožnice utemeljen glede polovice premoženja, ki je predmet izpodbijanja. A vsega tega v obravnavani zadevi ni bilo mogoče upoštevati zaradi napačnega izhodišča, da tožnica zakonskega pogoja njenega oškodovanja ni dokazala. Presoja veljavnosti sklenjenega sporazuma s strani pritožbenega sodišča bi namreč tožnici odvzela možnost (ustavno zajamčene) pravice do pritožbe v konkretnem primeru.

7. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP moralo pritožbi tožnice ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju izhajati iz ocene o oškodovanosti upnika oz. izhajati iz ocene o izpolnjenih zakonskih pogojih za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Pri tem pa bo v nadaljevanju potrebno najprej ugotoviti, ali gre pri predmetnih nepremičninah za skupno premoženje toženke in A. H. oziroma ali je prišlo s sklenitvijo cit. sporazuma do transformacije skupnega premoženja v (so)lastno oziroma do določitve deležev na skupnem premoženju. Tožničin zahtevek bo namreč utemeljen (vsaj v dajatvenem delu – dopustitve izvršbe) le v primeru, ko za tako premoženje ne gre (niti ni za tako premoženje šlo pred delitvijo (s sporazumom) zaradi originarne pridobitve). V tem pogledu bo potrebno tudi oceniti sporazum od delitvi skupnega premoženja z dne 3.5.2010 (v smislu delitve skupnega premoženja in določitve deleža na njem). Zahtevek tožnice namreč ne bo utemeljen tudi v primeru, da pri predmetnih nepremičninah za skupno premoženje gre, ne gre pa za pri sporazumu hkrati za določitev deležev na njem, glede na določbo 57. člena ZZZDR.

8. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

(1) Po prvem odstavku 57. člena ZZZDR lahko upnik zahteva izvršbo delež dolžnika na skupnem premoženju šele potem, ko najprej na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče določi dolžnikov delež na skupnem premoženju in je šele po določitvi deležev možna izvršba (s prodajo deleža, ki ga ima zakonec na skupnem premoženju – prim. drugi odstavek cit. člena ZZZDR);

(2) Določitev deleža na skupnem premoženju še ni delitev skupnega premoženja; vknjižba (so)lastninske pravice pa predpostavlja že opravljeno delitev – preobrazba skupnega premoženja v (so)lastnino;

(3) In je bila s tem opravljena delitev skupnega premoženja oziroma je bil določen delež zakoncev na skupnem premoženju;