Jedro

Zaradi časovne oddaljenosti kaznivega dejanja in zaradi nizke stopnje krivde je pritožbeno sodišče skrajšalo določeno kazen in preizkusno dobo. Nenapovedano pritožbo je zavrglo kot nedovoljeno.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženca odvetnika L.H. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se v okviru pogojne obsodbe določena kazen zniža na 7 (sedem) mesecev zapora, preizkusna doba pa se skrajša na 1 (eno) leto. V ostalem se pritožba zagovornika zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba zagovornika odvetnika B.G. se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje ogrožanja varstva pri delu po IV., III. in II. odst. 208. čl. KZ. Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen desetih mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let, v plačilo pa mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka. Oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Zoper sodbo sta se pritožila zagovornika obdolženega zaradi odločbe o kazenski sankciji. Oba zagovornika predlagata, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženemu določi krajšo zaporno kazen, krajšo preizkusno dobo in nižjo povprečnino.

Višje državno tožilstvo je v svojem mnenju, podanem v skladu z določbo II. odst. 377. čl. ZKP, predlagalo zavrnitev pritožb kot neutemeljenih.

Sodišče je pri preizkusu pritožbe odvetnika B.G. ugotovilo, da ni dovoljena. Po določbi 368. čl. ZKP mora biti pritožba napovedana, razen če je obdolžencu izrečena kazen zapora. Iz spisa izhaja, da odvetnik B.G. svoje pritožbe v roku ni napovedal. Zato jo je pritožbeno sodišče v skladu s 388. čl. ZKP s sklepom zavrglo kot nedovoljeno. Pritožbo je napovedal namreč le zagovornik odvetnik L.H. Pritožba odvetnika L.H. je delno utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb zagovornika sodišče druge stopnje ugotavlja, da bo v obravnavanem primeru namen kazenskopravnega varstva dosežen tudi z izrekom pogojne obsodbe s krajšo zaporno kaznijo in krajšo preizkusno dobo. Pogojno obsodbo sodišče izreče, če spozna, da je glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo kazenske odgovornosti in glede na druge okoliščine mogoče pričakovati, da obdolženec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj.

Sodišče druge stopnje se strinja s trditvijo zagovornika, da sta izrečena kazen in preizkusna doba glede na odmaknjenost dogodka in stopnjo obdolženčeve krivde nesorazmerni. Zato se je odločilo, da dolžino določene kazni skrajša na sedem mesecev zapora, preizkusno dobo pa na eno leto. Po mnenju pritožbenega sodišča bo taka kazen dovolj vplivala na obdolženca, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Zavrnilo pa je predlog zagovornika, da naj obdolžencu zmanjša v sodbi določeno povprečnino 250.000,00 SIT. Po mnenju sodišča je obdolženec kot samostojni podjetnik z mizarsko delavnico s prometom okoli 70.000.000,00 SIT, zmožen plačati določeno povprečnino in njena višina ni nesorazmerna s trajanjem kazenskega postopka.

Zaradi zgoraj navedenih razlogov je višje sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka, saj ni našlo nobenih kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po I. odst. 383. čl. ZKP.