Jedro

Sklep Ustavnega sodišča, s katerim je zadržana uporaba zakonskih določb, pomeni, da sodišča ne smejo odločati v postopkih, v katerih bi bilo treba uporabiti zadržane zakonske določbe.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je zavrnilo predlog upnika za nadaljevanje izvršbe zoper družbenike dolžnika, ki je bil izbrisan na podlagi prvega odstavka 32. člena ZFPPod. Pri tem se je oprlo na 2. točko izreka sklepa o začasnem zadržanju izvrševanja tretjega poglavja ZFPPod ter šestega odstavka 580. člena ZGD z načinom izvršitve Ustavnega sodišča, št. U-I-135/00-60 z dne 23.5.2002 (Uradni list RS, št. 50/2002). Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje zavrnilo. Strinjalo se je z razlogom za zavrnitev predloga upnika, ki ga je uporabilo prvostopenjsko sodišče, dodalo pa je še, da tedanji ZIZ niti ni dopuščal nadaljevanja izvršbe zoper nove dolžnike.

Zoper sklep drugostopenjskega sodišča je vložilo Vrhovno državno tožilstvo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Obe sodišči naj bi nepravilno uporabili prvi odstavek 2. člena ZIZ, 3. točko prvega odstavka 205. člena in prvega odstavka 208. člena ZPP, vse v zvezi s sklepom Ustavnega sodišča Republike Slovenije o začasnem zadržanju izvrševanja tretjega poglavja ZFPPod ter šestega odstavka 580. člena ZGD. Sodišče druge stopnje naj bi zaradi napačne uporabe četrtega odstavka 27. člena ZFPPod ter 394. člena ZGD tudi nepravilno uporabilo 24. člen ZIZ (brez upoštevanja ZIZ-A). Predlaga razveljavitev obeh sklepov nižjih sodišč in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti ni bilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, da gre pri družbenikih izbrisanih družb za singularno pravno nasledstvo in da je v takem primeru jasno, da je izvršilni postopek možno nadaljevati s pravnimi nasledniki. Pri tem se sklicuje na tri odločbe tega sodišča (sodbo opr. št. III Ips 72/2000 ter sklepa opr. št. II Ips 20/2002 in III Ips 102/2001). V zadevah III Ips 72/2000 in III Ips 102/2001 so se sodišča ukvarjala z vprašanjem nadaljevanja prekinjenega pravdnega postopka, v zadevi II Ips 20/2002 pa z nadaljevanjem davčnega postopka proti družbenikom izbrisane družbe. V nobenem od naštetih primerov torej ni šlo za nadaljevanje izvršilnega postopka.

Situacijo, ko pride do spremembe upnika ali dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo (med tekom izvršilnega postopka), ureja ZIZ v 24. členu. Prehod terjatve, do katerega je prišlo v času od nastanka izvršilnega naslova do vložitve predloga za izvršbo, je povzet po dotedanji ureditvi v Zakonu o izvršilnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 20/78 do 27/90) in je urejen v prvih dveh odstavkih; v prvem odstavku glede spremembe upnika, v drugem odstavku pa glede spremembe dolžnika. V času odločanja prvostopenjskega sodišča, ko še ni veljala novela ZIZ-A, je imel 24. člen le še tretji odstavek, ki je predstavljal novost glede na dotedanjo ureditev po ZIP-u. V njem je urejena sprememba upnika po vložitvi predloga za izvršbo. Novi upnik lahko po tej določbi vstopi v izvršbo namesto prvotnega upnika pod pogoji iz prvega odstavka istega člena. ZIZ je torej do uveljavitve novele ZIZ-A dopuščal spremembo na aktivni in pasivni strani, do katere je prišlo od nastanka izvršilnega naslova do vložitve predloga za izvršbo, po vložitvi predloga za izvršbo pa le še spremembo na aktivni strani. Do takega zaključka pripelje sklepanje po nasprotnem razlogovanju (argumentum a contrario), v smislu, v kakršnem je tako sklepanje splošno uveljavljeno (glej npr. Marijan Pavčnik, Argumentacija v pravu, Ljubljana, 1991, str. 153-155). V tem pogledu torej zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče pritrditi.

Nasprotno pa Vrhovno državno tožilstvo utemeljeno uveljavlja, da sklep Ustavnega sodišča št. U-I-135/00-60 z dne 23.5.2002, na katerega sta se sklicevali obe nižji sodišči, ni dajal podlage za zavrnitev predloga upnika. Sklep v svoji 2. točki določa, da se do končne odločbe Ustavnega sodišča prekinejo vsi pravdni in izvršilni postopki, začeti zoper družbenike tistih družb, ki so bile izbrisane na podlagi določb tretjega poglavja ZFPPod, in katerih temelj odgovornosti so četrti in peti odstavek 27. člena ZFPPod ter šesti odstavek 580. člena ZGD, novih takih postopkov pa ni mogoče začeti.

Ker sklep govori o prekinitvi (že) začetih pravdnih in izvršilnih postopkov zoper družbenike izbrisanih družb in predvsem o tem, da novih postopkov ni mogoče začeti, se na prvi pogled res zdi, da bi bilo treba predloge za začetek ali nadaljevanje postopka zoper take družbenike zavrniti (ker jih ni mogoče začeti). Vendar pa je taka dobesedna razlaga sklepa Ustavnega sodišča napačna.

Ustavno sodišče je sklep št. U-I-135/00-60 izdalo na podlagi določb 39. člena in drugega odstavka 40. člena ZUstS. Na podlagi 39. člena je do končne odločitve zadržalo izvajanje tretjega poglavja ZFPPod ter šestega odstavka 580. člena ZGD. To je jedro odločitve Ustavnega sodišča. Na podlagi določbe drugega odstavka 40. člena ZUstS, ki govori o tem, da Ustavno sodišče lahko določi, kateri organ mora izvršiti odločbo in na kakšen način, pa je v naslednjih točkah sklepa določilo, kako je treba izvršiti njegovo odločitev o zadržanju zakonskih določb. V 2. točki izreka je torej odločilo, kateri organ in kako naj izvrši zadržanje izvrševanja tretjega poglavja ZFPPod in šestega odstavka ZGD. Izvršitev se opravi tako, da se prekinejo vsi pravdni in izvršilni postopki, začeti zoper družbenike izbrisanih družb in tako, da ni mogoče začeti novih takšnih postopkov. Leprav niso izrecno omenjena, je samo po sebi umevno, da je Ustavno sodišče s tem določilo tudi organe, ki morajo izvršiti njegov sklep (sodišča). Zaradi opisane povezanosti med prvim odstavkom sklepa Ustavnega sodišča (jedrom odločitve) in drugim odstavkom (načinom izvršitve), je temu primerno treba tudi razlagati določbo drugega odstavka. Določba nima samostojnega pomena, pač pa služi le realizaciji zadržanja zakonskih določb. Zadržanje uporabe zakonskih določb pomeni, da določb v postavljenem časovnem okviru ni mogoče uporabljati. To je mogoče doseči le na tak način, da sodišče v času zadržanja v pravdnih in izvršilnih postopkih ne odločajo v zadevah, v katerih bi bilo treba uporabiti zadržane zakonske določbe, ne pa, da določbo drugega odstavka sklepa Ustavnega sodišča razumejo kot podlago za zavrnitev predlogov upnikov za začetek ali nadaljevanje postopkov zoper družbenike izbrisanih družb. Ustavno sodišče je v drugi točki svojega sklepa odločilo, da se prekinejo "vsi pravdni in izvršilni postopki..." in v nadaljevanju, da novih takšnih postopkov ni mogoče začeti. Odločilo je torej, da sodišča ne smejo odločati v nobenem takem postopku.

Po povedanem se pokaže, da je podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 399. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in razveljavitveni razlog po določbi prvega odstavka 379. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in 15. členom ZIZ. Vrhovno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa.