Jedro

Če upnik ne poda ustrezne (sklepčne) trditvene podlage, je vseeno, če tisto, ki jo poda (in ki torej sama po sebi po materialnem pravu ni zadostna za uspeh s predlogom), dolžnik ne prereka - upnik z zahtevkom kljub temu ne bo mogel uspeti.

Za regulacijske začasne odredbe se ne more uporabiti institut izdaje začasne odredbe ob pogoju položitve upnikove varščine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog upnika za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: 1.) Zadrži se opravljanje funkcije člana nadzornega sveta K., d. d., H. H., in sicer mu dolžnik opravljanja te funkcije ne sme omogočiti; 2.) Prepoved iz točke 1. se zaznamuje v sodnem/poslovnem registru AJPES, pri dolžnikovi matični številki ...; 3.) Za vsak primer kršitve prepovedi iz 1. točke tega sklepa bo dolžniku izrečena denarna kazen v višini 50.000,00 EUR; 4.) Upnik mora v roku do 6. 8. 2017 dni zoper K., d. d., vložiti tožbo, s katero upraviči izdajo te začasne odredbe, ter sodišču v istem roku predložiti ustrezno dokazilo o tem, sicer bo to sodišče postopek zavarovanja ustavilo in opravljena dejanja razveljavilo; 5.) Ta začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnosti sodbe, ki bo izdana v pravdi, začeti po 4. točki tega sklepa; 6.) Dolžnik je upniku dolžan v 8 dneh povrniti stroške postopka, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

2. Zoper takšno odločitev se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) pritožil upnik. Višjemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu upnika za izdajo začasne odredbe oziroma podrejeno, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasil je pritožbene stroške.

3. Dolžniku je bila pritožba vročena in je nanjo odgovoril. Pritožbenih stroškov ni priglasil. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Upoštevajoč določilo 272. člena ZIZ je predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve utemeljen, če sta kumulativno podana oba pogoja: da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala ter da verjetno izkaže eno izmed naslednjih predpostavk: 1) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; 2) da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; 3) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

6. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa (med drugim) izhaja, da trditvena podlaga, ki jo je upnik navedel v predlogu za izdajo začasne odredbe, verjetnosti obstoja terjatve ne izkazuje. Višje sodišče ugotavlja, da razlogov, ki jih je v zvezi s tem navedlo sodišče prve stopnje, pritožnik ne izpodbija; upnik v pritožbi zgolj ponavlja svoje navedbe iz predloga - da H. H. ne sme biti član nadzornega sveta dolžnika, ker opravlja dejavnost, ki je konkurenčna dolžnikovi, in ker bo zaradi tega (lahko) izrabljal pridobljene podatke, ki so poslovna skrivnost dolžnika. S temi navedbami upnik smiselno zatrjuje kršitev materialnopravne določbe 38a. in 41. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), kar pa ni zakonski razlog za izpodbijanje skupščinskega sklepa (prim. 395. člen ZGD-1) in torej na tej podlagi verjetnosti obstoja terjatve ni mogoče utemeljiti. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, tako zatrjevani dejanski stan tudi sicer ne predstavlja kršitve 38a. in 41. člena ZGD-1. Okoliščina, da naj bi bil H. H. delničar in nekdanji vodilni zaposleni pri dolžniku konkurenčni družbi, namreč po zakonu ni ovira, da ne bi mogel biti imenovan za člana nadzornega sveta delniške družbe (prim. 273. člen ZGD-1), niti ne gre za kršitev 41. člena ZGD-1 (saj v njem ni določeno, da član nadzornega sveta delniške družbe ne sme biti delničar v družbi, ki je ali bi lahko bila v konkurenčnem razmerju z dejavnostjo prve družbe).

7. Ker upnik ni izkazal verjetnosti svoje terjatve, je bilo nepotrebno ugotavljati še obstoj predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, zato se višje sodišče do pritožbenih navedb glede teh predpostavk tudi ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Višje sodišče zgolj pripominja, da sicer drži navedba pritožnice, da, glede na to, da dolžnik ni prerekal njegovih navedb, sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti predloga za izdajo začasne odredbe, ker upnik svojih navedb ni dokazal (drugi odstavek 214. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Vendar to ni bil nosilni razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov predlog. Nosilni razlog je bil, da upnik že ustrezne trditvene podlage glede obstoja predpostavk po 272. členu ZIZ ni zmogel. Če upnik ne poda ustrezne (sklepčne) trditvene podlage, pa je vseeno, če tisto, ki jo poda (in ki torej sama po sebi po materialnem pravu ni zadostna za uspeh s predlogom), dolžnik ne prereka - upnik z zahtevkom kljub temu ne bo mogel uspeti.

Glede predloga upnika za položitev varščine

9. Višje sodišče pritrjuje pritožniku, da se sodišče prve stopnje do predloga upnika za izdajo začasne odredbe po prvem odstavku 275. člena ZPP ni opredelilo, kar ustreza kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Kljub temu višje sodišče izpodbijanega sklepa ni razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, se za regulacijske začasne odredbe institut izdaje začasne odredbe ob pogoju položitve upnikove varščine sploh ne more uporabiti.

10. Prvi odstavek 275. člena ZIZ olajšuje položaj upnika in mu omogoča, da pride do predlagane začasne odredbe tudi ob neizkazanih predpostavkah verjetnega obstoja terjatve in nevarnosti, pod pogojem, da bo zagotovil ustrezno varščino za škodo, ki bi jo dolžnik utegnil utrpeti zaradi izdaje in izvršitve začasne odredbe. Dopustitev izdaje začasne odredbe na tej podlagi tudi za izdajo regulacijskih začasnih odredb iz 272. člena ZIZ (kot je predlagana) pa, kot že nakazano, po mnenju višjega sodišča ni mogoča. Ta podlaga bi namreč širila možnost izdaje regulacijskih začasnih odredb izven predpisanih pogojev 272. člena ZIZ, ki je uzakonil omejeno možnost regulacijskih začasnih odredb v smislu razlage Ustavnega sodišča v odločbi Up 275/97 z dne 16. 7. 1998 (prim. tudi sklep VS RS II Ips 105/2008 z dne 26. 6. 2008, VSK Sklep Cpg 152/2017 z dne 28. 9. 2017). Poleg tega višine varščine v konkretnem primeru sploh ni mogoče denarno ovrednotiti, saj ni mogoče predvideti vseh posledic, ki bi dolžniku, predvsem pa H. H. in nadzornemu svetu dolžnika nastale, če bi se kasneje izkazalo, da H. H. neupravičeno ni mogel izvrševati nadzora vodenja poslov dolžnika in ostalih nalog nadzornega sveta.

11. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Upnik s pritožbo ni uspel, zato je višje sodišče sklenilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).