Jedro

Za presojo, ali je podana izjema, je bistvena dejavnost (varovanje meje, straža), v okviru katere je bila tožniku odrejena pripravljenost. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da ni bistveno, iz katerega razloga je bila tožniku odrejena pripravljenost; navedeno je treba razumeti v smislu, da se kriteriji za opredelitev izjeme od uporabe Direktive 2003/88/ES uporabljajo za vse dejavnosti, v zvezi s katerimi je bila ta odrejena, torej tako za varovanje meje kot za stražo. Tudi če bi sodišče prve stopnje zmotno porazdelilo dokazno breme (pa ga ni), to ne bi privedlo do sodbe presenečenja (o kateri je mogoče govoriti le, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank ni sklicevala), kvečjemu bi lahko šlo za drugo kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati neto zneske prikrajšanja pri plači od po višini opredeljenih bruto zneskov, ki so za vsak posamezni mesec v obdobju od julija 2017 do avgusta 2021 razvidni iz I.a. točke izreka sodbe, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; v presežku je zahtevek zavrnilo (točka I.b.). Odločilo je še, da mu mora povrniti stroške postopka v višini 545,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II).

2. Zoper ugodilni del sodbe vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov toženka. Ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da sama narava spornih vojaških dejavnosti (straža, varovanje državne meje) ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES. Zavrača sklicevanje sodišča prve stopnje na 64. točko sodbe Sodišča EU v zadevi C-742/2019, po kateri oboroženih sil kot takih ni mogoče v celoti in trajno izključiti s področja uporabe direktive, se pa lahko posamezna dejavnost Slovenske vojske (torej tudi straža, varovanje državne meje, usposabljanja) v celoti izvzame. Trdi, da je zatrjevala in dokazovala, da je posamezna dejavnost izključena s področja uporabe direktive in da je tožnik to dejavnost opravljal, ni pa odločilno, kakšne so bile tožnikove konkretne naloge v zvezi s tem; drugače iz sodbe C-742/2019 ne izhaja. Meni, da bi tožnik na podlagi splošnega pravila o dokaznem bremenu moral dokazati, da je za njegov konkretni primer v okviru sicer izključene dejavnosti treba uporabiti direktivo, torej izjemo od izjeme. Sodišču prve stopnje očita nepravilno razporeditev dokaznega bremena v škodo toženke in s tem bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev načela enakosti orožij; gre za sodbo presenečenja. Sklicuje se na trditve, da so naloge varovanja državne meje izključene s področja uporabe Direktive 2003/88/ES iz razlogov po vseh štirih alinejah iz sodbe SEU C-742/19. Ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da zaradi podporne vloge pripadnikov SV za varovanje državne meje pristojne Policije ne gre za vojaško operacijo, je dokazna ocena izostala, prav tako presoja trditev v zvezi s suverenostjo države članice pri odzivu na grožnje, opravljanjem ostalih vojaških nalog pripadnikov SV ter spremembe vsebine dela pri varovanju državne meje (operacija A.). Zatrjuje bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Trdi, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni pojasnilo, zakaj šteje, da varovanje državne meje po svojih značilnosti in naravi ne odstopa od aktivnosti straže, moralo bi se opredeliti do listinskih dokazov v zvezi z operacijo A. in izpovedi prič B. B., C. C. ter D. D. Vztraja, da je varovanje državne meje vojaška operacija, tožnik je temu le pavšalno nasprotoval, zato je kršen drugi odstavek 214. člena ZPP. Graja zaključek sodišča prve stopnje, da se vsebina dela in aktivnosti SV pri varovanju državne meje niso spremenile in se sklicuje na poslabšanje razmer na državni meji leta 2019 in posledično drugačno organiziranost delovanja pripadnikov SV. Zavzema se za takšno tolmačenje zadeve SEU C-742/2019, da varovanje državne meje pomeni vojaško operacijo v pravem pomenu besede, da za njeno izvajanje sistem rotacije ni primeren in da to ni običajno delo pripadnikov SV. Čeprav dejavnost varovanja državne meje traja osem let, ima naravo izrednega dogodka. Smiselno enako uveljavlja tudi v zvezi s pripravljenostjo v času straže; ta je tako posebna dejavnost oboroženih sil, da zanjo sistem rotacije zaposlenih ni primeren, niti ne gre za običajno službo v mirnem času. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo niti ni dokazno ocenilo odločilnih dejstev, da je straža bolj učinkovita in da so objekti bolje zavarovani, če pripadniki ne rotirajo vsakih 12 ur, smotrnosti in pomena takega načina za interes državne varnosti ter da straže kot vojaške naloge _sui generis_ ni mogoče šteti za običajno službo. Sklicuje se na izpovedi prič E. E. in F. F., zlasti v zvezi z varovanjem oddaljenih objektov (G.), da bi izvedba straže z rotacijo pomenila velike organizacijske in kadrovske napore. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati primernost in ne možnost sistema rotacij. Nasprotuje sklicevanju na stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 196/2018, saj iz nje ni razvidno, da bi stranki navajali dejstva, ki narekujejo izključitev uporabe direktive, tudi sicer ena sodba ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Navaja, da je podrobno pojasnila razloge za razlikovanje med posameznimi oblikami vojaških dejavnosti in tudi razloge za odrejanje pripravljenosti za vsako od teh dejavnosti. Kot napačnemu nasprotuje zaključku, da 97.e člen ZObr ne omenja različnih razlogov za odrejanje pripravljenosti. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo vse stroške postopka, oziroma razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tem členu, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja toženka. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev in jo ustrezno obrazložilo, tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz razlogov sodbe, ter se v nadaljevanju opredeljuje do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Tožniku, pripadniku Slovenske vojske, je bila v spornem obdobju ukazana pripravljenost v času straže, v zvezi z varovanjem državne meje in vajami oziroma usposabljanjem. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o utemeljenosti njegovega zahtevka za plačilo razlike v plači med 50 % urne postavke, kolikor je v Kolektivni pogodbi za javni sektor (KPJS - drugi in tretji odstavek 46. člena) določena višina dodatka za čas stalne pripravljenosti, in 100 % urne postavke, pravilno izhajalo iz 97.e člena Zakona o obrambi (ZObr), ki določa, da se pripravljenost ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti. Tožnik je podal navedbe, da je bil v času, ko mu je bila odrejena pripravljenost, na določenem kraju in na razpolago delodajalcu, zaradi česar se ta čas šteje v delovni čas, kar bi pomenilo neposredno uporabo direktive in upravičenost do plačila v višini 100 % urne postavke. Toženka je temu nasprotovala in uveljavljala, da gre za izjemo od uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa.

7. Sodba Sodišča EU C-742/19, ki jo je pri odločanju upoštevalo in v bistvenem delu povzelo sodišče prve stopnje, opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES v povezavi s členom 4(2) Pogodbe o Evropski uniji razlagati, tako da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena od uporabe te direktive; ob upoštevanju člena 2(2) Direktive Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (Direktiva 89/391/EGS) je posamezna dejavnost oboroženih sil izključena od uporabe Direktive 2003/88/ES, kadar tej uporabi neizogibno nasprotujejo posebne značilnosti te dejavnosti. Kot izhaja iz sodbe SEU C-742/19, se uporaba Direktive 2003/88/ES izključi: - kadar ta dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; - kadar pomeni tako posebno dejavnost, da zanjo ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev navedene direktive; - kadar je glede na vse upoštevane okoliščine razvidno, da se ta dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena; - kadar bi se uporaba navedene direktive za tako dejavnost z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacij ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede.

8. Za odločitev je bistveno, kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje, ali je posamezna dejavnost, v zvezi s katero je bila tožniku odrejena pripravljenost, izvzeta od uporabe direktive; če je (vaje in usposabljanje), je bil kljub poudarjeni razpoložljivosti tožnik upravičen do plačila v višini 50 odstotkov urne postavke skladno z nacionalno zakonodajo (neizpodbijani zavrnilni del sodbe). V nasprotnem primeru, za kar je šlo pri straži in varovanju državne meje, pa je, ker se pripravljenost šteje v delovni čas, njegov zahtevek iz naslova razlike v plači utemeljen, pritožbo toženke pa je bilo treba zavrniti.

9. Toženka neutemeljeno navaja, da gre pri ugoditvi zahtevku v delu, ki se nanaša na varovanje meje in stražo, za sodbo presenečenja zaradi kršitve pravila o dokaznem bremenu. Tudi če bi sodišče prve stopnje zmotno porazdelilo dokazno breme (pa ga ni), to ne bi privedlo do sodbe presenečenja (o kateri je mogoče govoriti le, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank ni sklicevala), kvečjemu bi lahko šlo za drugo kršitev določb pravdnega postopka.

10. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, in ne tisti, ki ga zanika. Ker je bila toženka tista, ki je zatrjevala, da je dejavnost (varovanja meje in straže) izvzeta od uporabe direktive, je v zvezi s temi navedbami nosila dokazno breme. Kot že navedeno in kot poudarja tudi sama toženka v pritožbi, je za presojo, ali je podana izjema, bistvena dejavnost (varovanje meje, straža), v okviru katere je bila tožniku odrejena pripravljenost. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da ni bistveno, iz katerega razloga je bila tožniku odrejena pripravljenost; navedeno je treba razumeti v smislu, da se kriteriji za opredelitev izjeme od uporabe Direktive 2003/88/ES uporabljajo za vse dejavnosti, v zvezi s katerimi je bila ta odrejena, torej tako za varovanje meje kot za stražo. 11. V zvezi s stražo je toženka pred sodiščem prve stopnje uveljavljala predvsem izjemo, da gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede in operativno urjenje (1. alineja), kar je pravilno zavrnilo sodišče prve stopnje. Pravilno je presodilo, da ne gre za izjemo, tj. za dejavnost, za katero sistem rotacije zaposlenih ni primeren (2. alineja); v zvezi s tem je tudi pravilno ugotovilo, da je straža redna dejavnost toženke, ki se ni izvajala niti v izrednih razmerah niti kot odziv na neposredno grožnjo; kot bistveno je pravilno izpostavilo, da se je organizacija straže spreminjala, kar je nenazadnje navedla tudi sama toženka. Že samo dejstvo, da je toženka določena obdobja stražo organizirala na način, da so pripadniki rotirali, potrjuje, da gre za izjemo od uporabe direktive. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da tudi če bi imela organizacija straže v večdnevnih rotacijah (z odrejanjem pripravljenosti) določene prednosti, to ne pomeni, da gre za tako posebno dejavnost, da zanjo organizacija dela, ki bi omogočala spoštovanje zahtev direktive, ni primerna. Do splošnih navedb toženke, da je straža bolj učinkovita in so objekti bolje varovani, če pripadniki ne rotirajo (vsakodnevno), ki jih toženka ponavlja v pritožbi, se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeliti. Ni namreč bistveno, kako bi bilo mogoče določeno dejavnost organizirati bolj učinkovito oziroma smotrno. Uveljavljana neobrazloženost sodbe kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni podana.

12. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih navedb toženke, ki so bile podane v zvezi z varovanjem meje; v zvezi s to dejavnostjo je toženka pred sodiščem prve stopnje predvsem uveljavljala izjemo, da gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede (1. alineja). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da niti ta izjema niti katera druga ni podana. Svojo presojo je v izpodbijani sodbi izčrpno utemeljilo, tako da uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi v tem delu ni podana, pri čemer pritožbeno sodišče pritrjuje tako stališču, da množičnih migracij v spornem obdobju ni mogoče opredeliti kot izredni dogodek (to bi kvečjemu bile na začetku, v letu 2015, ko je vojska na meji delovala na podlagi sklepa Vlade RS, pri čemer dela ni organizirala z odrejanjem pripravljenosti), in da bi se varovanje meje lahko izvajalo s sistemom rotacij, kot se je pred spornim obdobjem; z operacijo A. se je sicer spremenil formalni okvir izvajanja varovanja meje, sama dejavnost pa se s tem ni spremenila.

13. Sodišče prve stopnje ni spregledalo izpovedi C. C. in B. B., v obrazložitvi sodbe ju je povzelo, tudi v delu, v katerem sta izpovedala, da bi rotacije vplivale na učinkovitost oziroma odzivnost vojske ali na kvaliteto varovanja meje. V zvezi s tem je pravilno razlogovalo, da na presojo, da so rotacije primerne, ker je treba izjeme od uporabe Direktive 2003/88/ES tolmačiti ozko, ne vpliva, kakšna izvedba določene dejavnosti bi bila bolj učinkovita.

14. Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je bila vloga vojske na meji podporna in da je za varovanje meje pristojna policija; tako je tudi sama navedla v pripravljalni vlogi z dne 2. 2. 2023. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je vloga vojske z operacijo A. spremenila; iz podporne je prerasla v sodelovalno. Kljub temu je pravilno štelo, da pri operaciji A. ne gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. S tem ni z ničimer poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sledilo toženkinim navedbam glede operacije A. po sistemu vojaških taktik. Kot bistveno je pravilno izpostavilo, da so bile naloge vojske popolnoma načrtovane, nadzorovane in usklajene s policijo, oziroma da gre za običajno delo pripadnikov v mirnodobnem času.

15. Sodišče prve stopnje je utemeljilo, zakaj ni sledilo opredelitvi operacije A. kot vojaške operacije v pravem pomenu besede, za katero se je zavzemala toženka; v obrazložitvi sodbe se je opredelilo tudi do predložene pisne izjave D. D. Vojaška operacija v pravem pomenu besede je pravni standard, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej. Z izpodbijano sodbo mu je sodišče prve stopnje podelilo ustrezno vsebino, pri čemer ta oziroma posledično opredelitev izjeme od uporabe direktive ne more biti odvisna od tega, kako operacijo A. razume toženka ali z njene strani predlagane priče; toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja izpovedi C. C. in B. B. ter pisno izjavo D. D. 16. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi utemeljeno sledilo stališčem, zavzetim v sodbi in sklepu VS RS VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022, ki se nanaša na plačilo za čas pripravljenosti vojaške osebe in tako temelji na enaki pravni podlagi (ter deloma enakemu dejanskemu stanju - šlo je za stražo). Izpodbijana odločitev je skladna s sodno prakso pritožbenega sodišča, skladno s katero se za varovanje meje in stražo uporabljajo določbe Direktive 2003/88/ES (sodbe Pdp 382/2023 z dne 16. 11. 2023, Pdp 411/2023 z dne 12. 9. 2023, Pdp 412/2023 z dne 19. 10. 2023, Pdp 484/2023 z dne 25. 1. 2024 in Pdp 612/2023 z dne 28. 2. 2024).

17. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev, da toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

19. Tožnik stroškov odgovora na pritožbo ni priglasil, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.